Ko je leta 1973 v kinematografe prišla grozljivka Izganjalec hudiča (The Exorcist), je občinstvo pretresla zgodba o dvanajstletni deklici, ki jo obsede demonska sila. Film je postal ena najprepoznavnejših grozljivk vseh časov, toda tisto, kar se je dogajalo med njegovim nastajanjem, je bilo za številne člane filmske ekipe skoraj tako srhljivo kot dogajanje na velikem platnu.

Snemanje so zaznamovali požar, hude poškodbe igralcev, smrti ljudi, povezanih s produkcijo, in vrsta nenavadnih naključij. Med ustvarjalci se je začelo širiti prepričanje, da s filmom nekaj ni v redu. Nekateri so celo verjeli, da so s snemanjem zgodbe o demonski obsedenosti priklicali nekaj, česar ne bi smeli.

Ogenj je uničil skoraj vse. Ena soba je ostala nedotaknjena.

Eden najbolj nenavadnih dogodkov se je zgodil med pripravami na snemanje prizorov v hiši družine MacNeil. Filmsko prizorišče je zajel požar, ki je uničil velik del notranjosti hiše in povzročil večtedensko prekinitev produkcije. Toda požar je imel podrobnost, zaradi katere se o njem govori še danes. Soba, v kateri je po filmski zgodbi živela obsedena deklica Regan in kjer so snemali najgrozljivejše prizore, je ostala nedotaknjena. Medtem ko je ogenj uničil okoliške prostore, je prav osrednje prizorišče demonske obsedenosti ostalo nepoškodovano.

Režiser William Friedkin je pozneje pripovedoval, da ga je sredi noči poklical vodja produkcije in mu sporočil, da je prizorišče pogorelo. Po njegovih besedah natančnega vzroka niso ugotovili. Ena od razlag je bila, da je golob zašel v električno opremo in povzročil kratek stik. Požar je snemanje zamaknil za približno šest tednov. Za filmsko ekipo je pomenil predvsem ogromno organizacijsko in finančno težavo, toda dejstvo, da je ostala nedotaknjena ravno Reganina soba, je hitro postalo osrednji del zgodbe o domnevnem prekletstvu.

Igralka je kričala od resnične bolečine. Posnetek so uporabili v filmu.

Nesreče se niso končale pri požaru. Med snemanjem je bila resno poškodovana Ellen Burstyn, ki je igrala Reganino mater Chris MacNeil.vV enem od prizorov jo obsedena hči z nadnaravno silo vrže na tla. Da bi bil padec videti prepričljiv, so igralko pritrdili na posebno napravo z vrvjo, ki jo je ob pravem trenutku sunkovito potegnila nazaj.

Burstyn je pozneje pojasnila, da je režiserja opozorila, da jo vlečejo premočno in da se lahko poškoduje. Kljub temu je pri snemanju prišlo do silovitega sunka, zaradi katerega je utrpela poškodbo hrbta oziroma trtice. Njen krik, ki ga gledalci slišijo v filmu, ni bil zgolj igralska interpretacija groze. Bil je odziv na resnično bolečino. Poškodba je igralki povzročala težave še vrsto let po snemanju.

Poškodovala se je tudi deklica, ki je igrala obsedeno Regan

Še bolj pretresljiva je zgodba takrat komaj trinajstletne Linde Blair, ki je upodobila obsedeno deklico. Za prizore, v katerih se njeno telo nenadzorovano premika po postelji, so uporabljali mehanske naprave in posebne pasove. Ti so omogočali sunkovito premikanje njenega telesa, s čimer so ustvarili vtis, da deklico obvladuje nevidna sila. Med enim od snemanj se je del opreme zrahljal, zaradi česar je igralka utrpela poškodbo spodnjega dela hrbtenice.

Blair je pozneje pripovedovala, da je med snemanjem jokala in kričala, člani ekipe pa naj bi sprva mislili, da zgolj prepričljivo igra. Poškodba je imela dolgotrajne posledice za njeno zdravje. Pri ustvarjanju grozljivke so torej nastajali prizori, v katerih je bila bolečina na zaslonu v nekaterih primerih povsem resnična.

Igralec je umrl, še preden je film prišel v kinematografe

Med najbolj srhljivimi naključji, povezanimi s filmom, je smrt igralca Jacka MacGowrana, ki je upodobil filmskega režiserja Burka Denningsa. Njegov lik v filmu umre nasilne smrti, potem ko ga napade obsedena Regan. MacGowran je umrl januarja 1973, kmalu po zaključku svojega dela pri filmu in skoraj leto dni pred premiero. Star je bil 54 let, vzrok smrti pa so bili zapleti zaradi gripe. Njegova smrt je bila resnična tragedija, vendar ni bilo dokazov, da bi bila kakor koli povezana s snemanjem grozljivke. Kljub temu je podrobnost, da je igralec, čigar lik umre v filmu, umrl še pred njegovim izidom, postala ena najbolj razširjenih zgodb o domnevnem prekletstvu. In ni bil edini.

Umrla je tudi igralka, katere lik v filmu doleti smrt

Pred premiero je umrla tudi Vasiliki Maliaros, ki je igrala mater duhovnika Damiena Karrasa. Tudi njen lik v filmu umre. Maliaros je bila ob smrti stara 89 let, zato njena smrt sama po sebi ni predstavljala nepojasnjenega dogodka. Toda v povezavi z MacGowranovo smrtjo je prispevala k vse bolj razširjenemu prepričanju, da produkcijo spremlja nenavadna nesreča. Zgodbe o smrtih so se začele kopičiti, pri čemer niso bili prizadeti samo igralci.

Umirali so tudi ljudje, povezani s filmsko ekipo

Po pričevanjih ustvarjalcev je med nastajanjem filma umrlo več ljudi, povezanih s produkcijo, oziroma njihovih bližnjih. Ellen Burstyn je v dokumentarnem filmu The Fear of God: 25 Years of The Exorcist govorila o devetih smrtih, ki naj bi zaznamovale obdobje produkcije. Med umrlimi so bili po teh pripovedih tudi nočni čuvaj na prizorišču, novorojenček pomočnika snemalca in nekateri družinski člani igralcev. Igralec Max von Sydow, ki je upodobil duhovnika Merrina, je že na začetku snemanja izvedel, da mu je umrl brat, zaradi česar se je moral vrniti na Švedsko.

Tudi Linda Blair je med produkcijo izgubila dedka. Številka devet se je pozneje pogosto pojavljala v pripovedih o prekletstvu, vendar je treba poudariti, da vključuje različne vrste povezav s filmom, tudi družinske člane ustvarjalcev. Ne gre za devet ljudi, ki bi umrli zaradi nesreč na filmskem prizorišču. Kljub temu je bilo zaporedje tragedij za nekatere člane ekipe dovolj pretresljivo, da so začeli razmišljati o nadnaravnih vzrokih.

Delavec je izgubil prst, drugi prst na nogi

Težave niso bile omejene na igralce. Med produkcijo si je eden od tesarjev poškodoval roko in izgubil palec, član ekipe za osvetljavo pa je v nesreči izgubil prst na nogi. Poškodbe so še dodatno prispevale k slabemu vzdušju med ustvarjalci, ki so se že spopadali z zamudami, požarom in osebnimi tragedijami.

Tudi produkcija sama je postajala vse zahtevnejša. Snemanje, ki bi moralo po prvotnih načrtih trajati precej manj časa, se je raztegnilo na več kot 200 snemalnih dni, stroški pa so močno presegli začetne ocene. Ob tako dolgem in zahtevnem snemanju so bile tehnične težave in nesreče sicer mogoče, toda v kontekstu zgodbe o demonski obsedenosti so dobile povsem drugačen pomen.

Celo kip demona je izginil na poti na snemanje

Med produkcijskimi zapleti se je znašel tudi kip demona Pazuzuja, enega najprepoznavnejših simbolov filma. Velik kip, namenjen snemanju prizorov v Iraku, je med prevozom končal v Hongkongu, zaradi česar se je produkcija dodatno zavlekla. Šlo je za logistično napako, vendar je v nizu že tako nenavadnih dogodkov postala še ena zgodba, ki so jo pozneje povezovali z domnevnim prekletstvom.

Na koncu so poklicali duhovnika

Vzdušje med ustvarjalci je postalo tako napeto, da je režiser Friedkin za pomoč prosil katoliškega duhovnika Thomasa Berminghama, jezuita, ki je sodeloval kot strokovni svetovalec pri filmu. Friedkin je želel, da bi duhovnik opravil izganjanje hudiča oziroma eksorcizem na filmskem prizorišču. Bermingham se za to ni odločil. Menil je, da bi takšen obred med že tako prestrašenimi člani ekipe povzročil še večjo zaskrbljenost. Namesto tega je opravil blagoslov filmske ekipe in prizorišča. Dogodek je postal eden najpogosteje omenjenih dokazov, da so celo ustvarjalci filma začeli dvomiti, ali imajo opravka zgolj z nesrečnimi naključji.

Zgodba, ki je navdihnila film, naj bi se zgodila v resničnem življenju

Posebno razsežnost celotni zgodbi daje dejstvo, da Izganjalec hudiča ni nastal povsem iz domišljije. Pisatelj William Peter Blatty, avtor romana, po katerem je bil posnet film, je navdih našel v poročilih o domnevnem izganjanju hudiča iz dečka v Združenih državah Amerike leta 1949.

Primer je bil dolga leta povezan s psevdonimom Roland Doe. Po takratnih pripovedih naj bi se v dečkovi bližini premikali predmeti, njegova postelja naj bi se tresla, na telesu pa naj bi se pojavljale nenavadne sledi. Družina je poiskala pomoč katoliških duhovnikov, ki so nad njim opravljali obrede izganjanja hudiča.