Mikrobna sluz, delci žuželk in celo ostanki glodavcev ne zvenijo kot sestavine, ki bi si jih želeli na krožniku. Kljub temu lahko določene, sicer dovoljene primesi končajo v živilih, ki jih uživamo vsak dan. Pri tem ne gre vedno za namerno dodane sestavine, temveč pogosto za posledico pridelave, predelave in transporta hrane.
V paradižnikovi mezgi so lahko tudi ličinke
Eden bolj nenavadnih primerov so žuželke oziroma njihovi deli, ki lahko v zelo majhnih količinah končajo v živilih. Določena stopnja onesnaženosti je pri pridelavi sadja in zelenjave praktično neizogibna, saj rastline rastejo v naravnem okolju.
V ZDA zato obstajajo predpisane zgornje meje za določene naravne primesi. Po tamkajšnjih pravilih lahko 100 gramov arašidovega masla vsebuje do 30 delcev žuželk, 100 gramov čokolade do 60 delcev, 225 gramov testenin do 225 delcev, 100 gramov paradižnikove mezge pa do dve ličinki.
Skodelica koruzne moke lahko na primer po ameriških pravilih vsebuje do pet celih žuželk, deset delov žuželk, deset dlak glodavcev in pet delcev iztrebkov glodavcev. Pri tem gre za zakonsko določene zgornje meje za določene naravne primesi, ne za količine, ki bi bile nujno prisotne v vsakem izdelku.
Pravila v Evropi so strožja
Razmere so v Združenem kraljestvu in Evropski uniji precej drugačne. Agencija za standarde hrane (FSA) pojasnjuje, da za delce žuželk ni dovoljenih mejnih vrednosti. Vidna onesnaženost ali prisotnost česarkoli, kar bi lahko vplivalo na varnost oziroma kakovost živila, lahko zato sproži ukrepanje pristojnih organov.
Žuželke so lahko tudi namerna sestavina
Niso pa vse žuželke v hrani posledica naključne onesnaženosti. Nekatere se uporabljajo kot namerne sestavine. Zanimiv primer je karmin oziroma E120, rdeče barvilo, ki se uporablja v nekaterih živilih, pijačah in slaščicah.
Karmin se pridobiva iz posušenih in zmletih košeniljk. Zato ga lahko zaužijemo, ne da bi se sploh zavedali, da je njegovo poreklo povezano z žuželkami.
