Vsak zase, kot …  Veliko je skupnih točk odzivov na pandemijo COVID-19 tudi z migrantsko krizo, finančno krizo in drugimi kriznimi situacijami, če smo malo bolj pozorni.

Kaj dogaja?

Zakorakali smo v drugo fazo. #ostanidoma je način življenja. Gospodarstvo skoraj stoji. Doma se navajamo na novo rutino. Vsak se po svoje poskuša izogniti dolgčasu in razmišljanju kaj bo jutri, ko bo vsega tega konec. Tako je prav, saj v dani situaciji posameznik, kaj drugega kot to, da ostane doma (in bi naj zato bil plačan?!), ne sme. Med tem pa na videokonferencah brez prisotnosti medijev in komuniciranju na daljavo politiki debatirajo in usklajujejo scenarije in ukrepe za zajezitev posledic okužbe rasti bruto domačega proizvoda, ki je gonilo napredka v monetarno-kapitalističnem ekonomskem sistemu in preigravajo različne scenarije. V primeru dežele na sončni strani Alp pa nova oblast sočasno utrjuje svojo moč skozi kadrovske rošade s pravimi »verniki« na ključnih položajih v državnem vrhu, tudi v zdravstvu.

Več denarja = več dolga ali ?

Če se je zahodni svet, ki je danes žarišče pandemije postopoma uskladil pri ukrepih za zajezitev okužb v duhu sploščenja krivulje naraščanja števila bolnikov, se je prav tako tudi hitro odzval z izdatnimi likvidnostnimi ukrepi. Takoj in odločno mnogo bolj centralne banke, kot države, kar je po svoje oksimoron. Kaj je po novem bankam bolj mar za ljudi, kot politikom? V bistvu ne. To so morale storiti, saj bi v nasprotnem primeru ogrozile svoj obstoj in  svoj namen. Ne bi rad zahajal v kompleksnosti funkcioniranja finančnih trgov, temveč zgolj izpostavil preprosta dejstva.

Centralne banke bodo sprostile ogromno količino dodatnega denarja, ki bo na voljo državam, bankam in podjetjem, da bodo lahko čim bolj pokompenzirale izgubo zaradi padca prihodkov v proračunu držav, ker bo manj pobranih davkov zaradi upada prometa podjetij in bodo večje obremenitve v izdatkih proračuna za socialne transfere, zaradi prevzema dela obveznosti podjetij za plačilo delavcev in večjega števila brezposelnih, ki bo na koncu strošek države, bodo za to potrebovale več denarja. Podjetja bodo dobila denar, da prebrodijo to obdobje brez, da bi propadla, ljudje pa izredni prihodek. Vse navedeno pa ne bo nič drugega kot nov dolg! Dolg vseh nas. Vsakega posameznika preko države do centralnih bank. Ki so preko držav, ki so ustanoviteljice le teh, v bistvu posredno v  naši »lasti«. Torej posojamo/dajemo denar sami sebi. V danih situaciji pa ta denar v bistvu nima cene. Cena denarja je izražena v obrestni meri, ki je sedaj 0 ali celo manj kot nič. Kar pomeni, da ne bodo države, če bi takšne obrestne mere ostale nespremenjene do poplačila teh posojil nič plačale. V bistvu bodo realno celo prihranile. Saj se dobički centralnih bank vračajo v proračune. Praksa pa je tudi, da se ta posojila (obveznice) poplačujejo z izdajo novih obveznic, dolg pa ostaja. Zadeva je zelo podobna limitu na računu, ki ga vsako leto podaljšujemo, plačujemo pa samo obresti, ki so v tem primeru 0. Zakaj potem vsak od nas nima takšnega privilegija kot države, katere »lastniki« smo? Hmmm. O tem kdaj drugič. 

Janez, Marija in Franc

Dajmo simulirati situacijo, v kateri smo se danes znašli skozi zgodbo o treh sosedih. Janeza, Marije in Franca. Pred začetkom »korona šoka« Janez nima limita in ima na računu 10.000€. Marija nima prihrankov, tudi ne limita. Franc pa ima negativno stanje in izkoriščen limit v višini 10.000€. Kriza je vse prizadela enako in vsak od njih bo potreboval za naslednja 2 meseca 10.000€ denarja, da preživi.

Solidarnostni (socialistični) scenarij

bi lahko bil, da Janez reče, da bo zvozil tako, da bo pokoristil prihranke, ker ve, da še vedno lahko dobi 10.000€ limita. Marija bo vzela limit za 10.000€, Franc pa bi imel izjemno možnost povečati limit na 20.000€. Tako bi vsi to krizo finančno preživeli. Dan potem bi bil sicer Franc po finančnih kriterijih pre-zadolžen, a tako ali tako bi ta limit iz leta v leto podaljševal, kot že desetletja. Po koncu krize imajo vsi enako razpoložljivih sredstev kot pred krizo in gredo naprej. Problem rešen.

Egoistični (kapitalistični) scenarij

pa najverjetneje: Janez reče, da potrebuje limit 10.000€  in mu mora ostati tisto, kar je prihranil, saj ni sam povzročil krize in zato ne sme biti na slabšem po njej. Janez se strinja, da Marija dobi 10.000€ limita, Franc pa ne more dobiti več nič, ker je že maksimalno zadolžen, saj je dolg, ki ga je ustvaril v preteklosti posledica njegovega potratnega načina življenja. Ker pa je Janez »solidaren« soglaša, da Franc dobi dodatnih 5.000€ za preživetje, če se Franc zaveže, da bo spremenil svoj način življenja, manj trošil, več varčeval in ta kriza je idealna priložnost. Po dodatnem premisleku pa sklene, da je pravilno, da sam dobi 15.000€ limita, saj bo za toliko zadolžen Franc, sam pa ima boljšo boniteto. Po koncu krize imajo tisti, ki so imeli več pred njo ŠE več sredstev na voljo po njej. Pravično! Problem rešen?

»Insieme. Unite, unite EUrope.«

Vrednote naše skupnosti, bodisi evropske, državne, mestne ali vaške so skupek vrednot članov te skupnosti . Torej je tudi izvoljena politika naše ogledalo.  Če to simulacijo prilagodimo na nivo naše evropske skupnosti, ugotovimo, da je Evropska unija znova pred resno preizkušnjo in kot, za zdaj kaže, bo znova na njej padla. Zdi se, da je s strani tistih, ki imajo več dobrodelnost zgolj fasada za kopičenje še več in da se na koncu vsak požvižga na soseda. Veliko je skupnih točk tudi z migrantsko krizo, če smo malce bolj pozorni. Kjer so za zdaj bolj nasankali južni »bratje« Grki in Italijani. Mi pa smo na njih jezni, ker slabo opravljajo svoje delo in se moramo s tem, na svoji zemlji, ukvarjati še sami. Danes smo ogorčeni, da so bili Italijani  znova pregovorno leni in niso  zajezili okužb, ki so se zato razširile po vsej Evropi. In zdaj, ko so pahnjeni v globo krizo, so si v bistvu krivi sami. Tako tudi Španci (ali sosedje Franci…). Krivi sami, da niso izvedli reform pred krizo. Vsak naj pomete pred svojim pragom, pa tudi če nima metle. Kriv sam. Tako pravi severna, bogata, najbolj »razvita« Evropa (ali premožni sosed Janez), ki se ukvarja sama s seboj. Mi, tukaj, v Sloveniji (kot soseda Marija), pa bomo srečni, da bomo dobili, kar nam bodo »razviti« dovolili. Med tem pa Italijanom pomagajo Rusi, Kitajci, Kubanci… Vse skupaj zelo skladno z vrednotami naše povezane evropske skupnosti. »Vrednote EU so skupne državam članicam v družbi, v kateri vladajo družbena vključenost, toleranca, pravica, solidarnost in nediskriminacija. Te vrednote so sestavni del evropskega načina življenja…«*

Pa čeprav vse to samo uradno; za javnost; za javno podobo. Pa kaj. Samo, da »jaz« zvozim čim bolje, in imam še več. Da bom lahko še bolj … »solidaren«.

Problem rešen!

Vinko Mandl

* Več o ciljih in vrednotah EU glej na: https://europa.eu/european-union/about-eu/eu-in-brief_sl