Metulji že od nekdaj veljajo za simbol lepote in lahkotnosti, a kljub temu o njih v resnici vemo precej malo. Kot opozarja biologinja in lepidopterologinja Barbara Zakšek, so številne predstave o teh krhkih žuželkah napačne, njihovo dejansko stanje v naravi pa vse prej kot brezskrbno.
Zakškova, ki deluje v Centru za kartografijo favne in flore, se z metulji ukvarja tudi v okviru monitoringa ogroženih vrst. Gre za sistematično spremljanje, na podlagi katerega Slovenija vsakih šest let poroča Evropski komisiji o stanju vrst. Podatki niso spodbudni, večina spremljanih metuljev je ogroženih, njihove populacije pa v številnih primerih upadajo ali celo izginjajo, kot poroča Svet24.
Metulji za preživetje potrebujejo ustrezno okolje
Pogosto se pojavlja ideja, da bi lahko metuljem pomagali z vzgojo doma in izpuščanjem v naravo, vendar strokovnjakinja poudarja, da takšni posegi praviloma niso učinkoviti. Metulji za preživetje potrebujejo ustrezno okolje, hrano, vodo in primeren življenjski prostor skozi vse razvojne faze. Njihov življenjski krog je namreč kompleksen: od gosenice, prek bube do odraslega metulja, pri čemer ima vsaka stopnja svoje zahteve.
Veliko bolj učinkovito je, da ljudje ustvarjamo metuljem prijazno okolje. Na vrtovih lahko pustimo dele trate nepokošene, omogočimo rast domorodnih rastlin in ustvarimo kotičke, kjer metulji najdejo zavetje in prostor za razmnoževanje. Pomembno vlogo imajo tudi kmetijske površine, travniki so namreč ključni habitat številnih vrst.
Metulji so sicer močno odvisni od vremena. Ob nizkih temperaturah ali dežju se skrijejo pod listje ali v podrast, podobno pa ravnajo tudi ponoči, ko se umaknejo pred plenilci.
Slovenija ima izjemno bogat nabor vrst metuljev
Ob tem pa velja poudariti, da je Slovenija kljub zaskrbljujočim trendom še vedno izjemno bogata z metulji. Prihod toplejših mesecev vsako leto razkrije veliko pestrost vrst, ki je glede na majhnost države nadpovprečna. K temu pomembno prispevata raznoliko podnebje in pokrajina.
V primerjavi z državami severno od Alp je pestrost pri nas visoka, primerljiva z Avstrijo in Hrvaško, nekoliko večja kot na Madžarskem, a še vedno nižja kot v Italiji. Na travnikih najpogosteje srečamo vrste, ki dobro prenašajo vpliv kmetijstva, kot so repin belin, navadni lešnikar, mali okarček in navadni modrin, med pogostejše pa sodijo tudi lastovičar, frfotavček, navadni lisar in navadni pisanček.
Slovenija izstopa tudi po redkejših vrstah. Posebnost so rjavčki, značilni za alpski svet, med njimi Lorkovičev rjavček, endemit jugovzhodnih Alp. Poleg njega so pri nas opisane še tri endemične podvrste: triglavski, trentarski in črni rjavček.
Čeprav splošnega upada vseh vrst ni mogoče enoznačno potrditi, strokovnjaki opažajo zmanjševanje območij, kjer živijo bolj specializirane vrste, zlasti tiste, vezane na mokrotne travnike. Med njimi izstopajo mravljiščarji, ki za razvoj potrebujejo tako določene rastline kot tudi specifične vrste mravelj.
Strokovnjaki zato opozarjajo: prihodnost metuljev bo v veliki meri odvisna od tega, kako bomo ohranjali njihove življenjske prostore.
