Dr. Aleš Maver je docent na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, kjer predava grško in rimsko zgodovino, zgodovino zgodnjih civilizacij in latinščino. Preden je doktoriral iz zgodovine, je na ljubljanski filozofski fakulteti diplomiral iz slovenistike in latinistike, na Teološki fakulteti pa še iz teologije. Poleg dela v akademski sferi se je v zadnjih letih uveljavil kot politični analitik, ki svoja razmišljanja objavlja v različnih slovenskih časnikih in spletnih medijih.

Letošnje in lansko leto je bilo v znamenju pandemije covida-19, ki je močno prizadela tudi področje visokega šolstva. Kako je pandemija vplivala na vaše pedagoško delo kot profesorja na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru?

Pandemija je močno posegla v naše delo. Ves pedagoški proces, z izjemo prvih dveh tednov v oktobru, je potekal na daljavo. To ima tako prednosti kot slabosti, pri čemer je slednjih nedvomno več. Ena izmed prednosti je npr. to, da se lahko človek tako rekoč iz postelje usede za računalnik in prične predavati, kar pride zelo prav tedaj, ko se prva ura začne zelo zgodaj. Druga prednost je ta, da mi ni bilo treba odpovedati nobenega predavanja, ki so bila v tem obdobju tudi nekoliko daljša, kar za študente morda ni najbolj pozitivno. Glavna pomanjkljivost pa je zagotovo pomanjkanje živega stika, ki ga s študenti v primeru, da bi »lockdown« trajal že od začetka oktobra, sploh ne bi vzpostavil.

Prvih letnikov, ki so moja osrednja skupina, sploh ne bi spoznal oz. ne bi vedel, kdo so. Nekoliko lažje sicer poteka podajanje snovi pri predmetih rimska in grška zgodovina ter zgodovina zgodnjih civilizacij, medtem ko bodo pri latinščini, kjer je potrebno več vaje, zagotovo težave, ker bodo z večanjem obsega snovi nastajale tudi večje luknje v znanju.

Prvih letnikov, ki so moja osrednja skupina, sploh ne bi spoznal oz. ne bi vedel, kdo so. Nekoliko lažje sicer poteka podajanje snovi pri predmetih rimska in grška zgodovina ter zgodovina zgodnjih civilizacij, medtem ko bodo pri latinščini, kjer je potrebno več vaje, zagotovo težave, ker bodo z večanjem obsega snovi nastajale tudi večje luknje v znanju. Prav tako pogrešam možnost uporabe table, zato je treba predavanje nekoliko natančneje načrtovati oz. razmisliti, katere informacije boš še dodal v času predavanja in temu prilagoditi tudi predstavitev. Gotovo gre za zanimivo izkušnjo, za katero pa si ne želim, da bi postala trajna.

Kako pa je v tem času potekalo znanstvenoraziskovalno delo?

Na tem področju mi najbolj manjka živ stik s knjižničnim in arhivskim gradivom, ki nam je trenutno v veliki meri onemogočen. Digitalizacija gradiva je v zadnjih letih precej napredovala, tako da je do njega vendarle mogoče priti, a neposredni stik s knjigami, pri katerem na polici najdeš tudi kaj, česar nisi pričakoval, v tem primeru odpade. Omenil bi še, da sem v začetku prvega vala epidemije odšel na trimesečno izmenjavo v Nemčijo, ki je bila zaradi izbruha virusa dokaj okrnjena, kar se mi je zdela zelo velika škoda.

Digitalizacija gradiva je v zadnjih letih precej napredovala, tako da je do njega vendarle mogoče priti, a neposredni stik s knjigami, pri katerem na polici najdeš tudi kaj, česar nisi pričakoval, v tem primeru odpade.

Veliko tega, kar sem načrtoval, nisem mogel udejanjiti. Kar se tiče samih znanstvenih prireditev oz. simpozijev in konferenc, pa je več pozitivnih vidikov, saj se je v tem času povečala udeležba strokovnjakov s celega sveta, kar prej ni bilo mogoče, medtem ko je preko Zooma ali programa Microsoft Teams to precej lažje.

Kakšen pa je bil odziv študentov?

Informacij, kako so se študenti odzvali na prvi val, nisem dobil veliko, saj sem bil tedaj v Nemčiji. Prvi stik s študenti sem imel na informativnem dnevu, ki je na daljavo potekal lanskega maja. Zanj moram reči, da je bila udeležba zelo dobra. Letošnji informativni dnevi so prav tako potekali na daljavo, vendar je bila udeležba precej skromnejša, saj so bili dijaki očitno že zasičeni s poukom na daljavo in z okoljem MS Teams.

Letošnji informativni dnevi so prav tako potekali na daljavo, vendar je bila udeležba precej skromnejša, saj so bili dijaki očitno že zasičeni s poukom na daljavo in z okoljem MS Teams.

Dodal pa bi, da se je pokazalo, da večina letošnjih brucev zelo dobro pozna takšen način predavanj, saj so ga spoznali že v srednji šoli. Seveda študentje povedo, da tudi njim manjka živi stik. A če se nekoliko pošalim,  se v primeru, da zaspijo med predavanji, to ne opazi in si lahko vzamejo tudi »pavzo«, zaradi katere nimajo niti oni niti profesor večjih težav. Težko pa si predstavljam, kako poteka spoznavanje brucev, glede na to, da se prej med sabo niso poznali.

Ostaniva še malo pri vašem akademskem delu. Zanima me, kaj vas je navdušilo, da ste se odločili za študij slovenistike in latinistike, ki ste ga kasneje še nadgradili z diplomo iz teologije in doktoratom iz zgodovine na temo politične zgodovine v latinskem krščanskem zgodovinopisju 4. in 5. stoletja?

Dokaj težko vprašanje. V bistvu me je najprej zanimala zgodovina, iz katere je izviralo vse ostalo. Preteklost me je od nekdaj privlačila. V antično zgodovino sem v prvi fazi zašel preko grške in rimske mitologije. Nato sem se začel zanimati za klasična jezika latinščino in grščino. V gimnaziji me je navdušila svetovna književnost, zato sem se po končani srednji šoli odločil za študij slovenščine in latinščine na ljubljanski filozofski fakulteti.

Navkljub specializaciji za antično in srednjeveško zgodovino se v svojem znanstvenem in publicističnem delu lotevate tudi tem, ki so povezane z novejšo zgodovino. V nekaj znanstvenih člankih ste podrobneje osvetlili vlogo pomožnega mariborskega škofa Vekoslava Grmiča. Kako šestnajst let po njegovi smrti ocenjujete njegov pomen za mariborsko nadškofijo in slovensko katolištvo?

Vekoslav Grmič je zagotovo ena najzanimivejših, verjetno tudi ena najpomembnejših osebnosti v zgodovini slovenskega katolištva, predvsem tistega po drugi svetovni vojni. Bil je zelo kompleksna osebnost, zato njegova dediščina ni enoznačna. Njegov vpliv je bil največji od konca šestdesetih do začetka osemdesetih let. V tem obdobju je bil verjetno najizrazitejša figura Katoliške cerkve na Slovenskem.

Grmičevo delovanje ni razumljivo brez njegove socialne izkušnje v mladosti, zato je do konca svojega življenja ostajal zvest smeri, ki bi jo lahko poimenovali krščanskosocialna ali celo krščanskosocialistična. Ta smer je bila v tedanji lavantinski in kasneje mariborski škofiji oz. nadškofiji močno zasidrana, vendar je bila pred drugo svetovno vojno v manjšini ali ni prihajala v ospredje.

Njegovo mladost je zaznamovala huda revščina, ki je bila tedaj značilna za okolje, iz katerega je izhajal. Prihajal je iz Prlekije, ki je bila zaznamovana z zelo težkimi družbenimi razmerami, po drugi strani pa je bila pravi rezervoar slovenske kulturne, filozofske in duhovne misli, zato se je je prijel naziv slovenske Atene. Grmičevo delovanje ni razumljivo brez njegove socialne izkušnje v mladosti, zato je do konca svojega življenja ostajal zvest smeri, ki bi jo lahko poimenovali krščanskosocialna ali celo krščanskosocialistična. Ta smer je bila v tedanji lavantinski in kasneje mariborski škofiji oz. nadškofiji močno zasidrana, vendar je bila pred drugo svetovno vojno v manjšini ali ni prihajala v ospredje. Nekateri njeni predstavniki so bili zato potisnjeni na rob katoliške skupnosti.

Razmere so se spremenile po koncu vojne, ko je tedaj prevladujoči tok v katoliški cerkvi moral umolkniti, saj so bili njegovi predstavniki preganjani ali celo umorjeni. Vsekakor pa so bili v javnosti za štirideset let praktično popolnoma utišani. Tisti, ki so imeli možnost, da vsaj deloma javno spregovorijo, so bili predstavniki krščanskosocialnega toka iz predvojnega obdobja. Med njimi je bil seveda tudi škof Grmič, ki pripada šele drugi ali celo tretji generaciji krščansko-socialne misli, zato je bil nekako predestiniran, da v položaju, ko je bila Katoliška cerkev v nezavidljivem položaju, leta 1968 prevzame mesto pomožnega škofa mariborsko-lavantinske škofije.

Kaj je bil razlog za njegov vzpon?

Tedanji mariborski škof Maksimiljan Držečnik je bil podobno kot Grmič precej naklonjen dialogu s komunističnimi oblastmi. Po letu 1968 je bil Grmič kot cerkveni dostojanstvenik, profesor dogmatike na Teološki fakulteti in predsednik Mohorjeve družbe, človek, ki je držal največ niti in imel tudi najtesnejše stike s predstavniki tedanje oblasti. Še pomembneje je bilo, da je njegov vzpon sovpadal s časom drugega vatikanskega koncila, ki je bil na Slovenskem sprejet zelo pozitivno, saj je takrat prišlo do tega, da je bila slovenščina uvedena kot bogoslužni jezik pri osrednjih cerkvenih obredih. Do tedaj je bila to latinščina, kar je pri Slovencih vzbujalo precej nejevolje. Grmič je bil tedaj mlad profesor in je bil izrazito naklonjen koncilskim zamislim, kar je povečalo njegovo priljubljenost med slovenskimi katoličani.

Nato je nastopil problem, ki je za razumevanje delovanja škofa Grmiča zelo pomemben. Grmič je gojil dobre odnose s komunističnimi oblastmi in jih je, recimo v reviji Znamenje, tudi javno zagovarjal. Javno je povedal, da je po svojem prepričanju socialist in da zavrača kapitalizem. Vendar ni znal oz. zmogel razumeti, da se njegovi dobri odnosi z oblastmi ne prenašajo na nižjo raven navkljub vzpostavitvi polnih diplomatskih stikov med Svetim sedežem in Jugoslavijo, kar je bil dotlej edinstven primer v socialističnih državah tedanje Vzhodne Evrope.

Ne glede na te pozitivne premike je bil položaj povprečnega vernika slab, saj se je ravno v sedemdesetih letih stopnjeval pritisk na javne uslužbence, ki so bili verni. Tega Grmič ni razumel, zato so se njegovi pogledi pričeli oddaljevati od osrednjega toka slovenske katoliške skupnosti. Leta 1978 pa je prišlo še do zamenjave na vrhu Cerkve. Papeža Pavla VI., ki je bil zagovornik t.i. vzhodne politike in je gojil sorazmerno dobre odnose s socialističnimi režimi v Srednji in Vzhodni Evropi, je po kratki epizodi z Janezom Pavlom I. zamenjal Janez Pavel II. oz. Karol Wojtyła, ki je prihajal s Poljske. Njegova izkušnja s komunističnim režimom, ki je bil satelit Sovjetske zveze, je pomenila, da je imel drugačne poglede na sodelovanje s socialističnimi oblastmi kot Grmič.

Ne glede na te pozitivne premike je bil položaj povprečnega vernika slab, saj se je ravno v sedemdesetih letih stopnjeval pritisk na javne uslužbence, ki so bili verni. Tega Grmič ni razumel, zato so se njegovi pogledi pričeli oddaljevati od osrednjega toka slovenske katoliške skupnosti. Leta 1978 pa je prišlo še do zamenjave na vrhu Cerkve. Papeža Pavla VI., ki je bil zagovornik t.i. vzhodne politike in je gojil sorazmerno dobre odnose s socialističnimi režimi v Srednji in Vzhodni Evropi, je po kratki epizodi z Janezom Pavlom I. zamenjal Janez Pavel II. oz. Karol Wojtyła, ki je prihajal s Poljske. Njegova izkušnja s komunističnim režimom, ki je bil satelit Sovjetske zveze, je pomenila, da je imel drugačne poglede na sodelovanje s socialističnimi oblastmi kot Grmič. Po Držečnikovi smrti tako slednji ni bil imenovan za rednega mariborskega škofa, temveč je to postal Franc Kramberger, kar pa ni bilo zgolj posledica papeževanja Karola Wojtyłe, temveč tudi dejstva, da so bili pogledi slovenske duhovščine in vernikov na Grmiča tedaj že dokaj neenotni, saj niso delili njegovega optimizma glede odnosov med državo in Cerkvijo.

Zagotovo pa je njegova zasluga to, da je uspel del teološkega študija iz Ljubljane prenesti v Maribor. Leta 1968 so zadnji trije letniki bogoslovnega študija ponovno prišli v Maribor.

Po letu 1980 Grmič začne drseti na rob, pri čemer do upokojitve leta 1991 sicer ostane profesor na Teološki fakulteti, a postaja vedno bolj zagrenjen. Njegova interpretacija slovenske zgodovine 20. stoletja oz. zgodovine Cerkve v 20. stoletju se je vedno bolj zaostrovala. Osrednji tok tega razvoja je ocenjeval zelo negativno, kar se je pokazalo tudi leta 1996 ob papeževem obisku v Sloveniji. Zagotovo pa je njegova zasluga to, da je uspel del teološkega študija iz Ljubljane prenesti v Maribor. Leta 1968 so zadnji trije letniki bogoslovnega študija ponovno prišli v Maribor.

Ste nekdanji urednik in kolumnist spletnega portala Časnik in politični analitik. Kako vidite slovensko politično prizorišče po fiasku s konstruktivno nezaupnico in burnem dogajanju v DeSUS-u in SMC-ju?

Že od leta 2011 zagovarjam stališče, da bi v Sloveniji moralo priti do oblikovanja velike koalicije. Pogledi Slovencev na politično dogajanje so namreč tako različni, da bi lahko samo sodelovanje obeh polov potegnilo voz naprej. Doslej takšnega poskusa še ni bilo, čeprav smo imeli nekaj mešanih koalicij, vendar v vladi nikoli ni bilo ravnotežja, a ga ni tudi v sedaj, saj je stranka SDS precej dominantna. Podobno pa je nekoč veljalo tudi za LDS. Zato mislim, da bi bila velika koalicija prispevek k normalizaciji, medtem ko je politično prizorišče sedaj zelo razklano.

Prepričan sem, da bi mednarodna primerjava pokazala, da je odziv slovenske politike na pandemijo med bolj neenotnimi v Evropi. Trenutno stanje duha slovenske politike je še najbližje dogajanju v ZDA, kjer je bil odgovor na pandemijo politično pogojen.

Prepričan sem, da bi mednarodna primerjava pokazala, da je odziv slovenske politike na pandemijo med bolj neenotnimi v Evropi. Trenutno stanje duha slovenske politike je še najbližje dogajanju v ZDA, kjer je bil odgovor na pandemijo politično pogojen. Glede dogajanja v DeSUS-u pa lahko rečem, da se mi zdi dokaj nenavadno. Mislim, da česa podobnega v slovenskem političnem prostoru še nismo doživljali. DeSUS je izrazito interesna stranka, zato lahko svoj program izvršuje pretežno le, če je v vladi. Dejstvo je, da se je poslanska skupina znotraj stranke v zadnjem času precej osamosvojila.

Že pri vstopanju v koalicijo Janeza Janše se je pokazalo, da je ona tista, ki vleče voz naprej. Ob odstopu prejšnje predsednice Aleksandre Pivec je v opozicijskih vrstah prišlo do napačne ocene, kaj se je pravzaprav zgodilo. Tam so namreč njeno potezo razumeli kot vsebinsko vprašanje sodelovanja v Janševi koaliciji, čeprav se je pozneje izkazalo, da je šlo za osebna nesoglasja. V to zanko se je nato ujel tudi Karl Erjavec, ki je DeSUS takoj odpeljal iz vladne koalicije. Omenjeno je naredil v zameno za obljubljeni položaj predsednika vlade.

Čudno je tudi, da se je, denimo, stranka Socialnih demokratov, ki ima dolgo tradicijo v slovenskem političnem prostoru, podredila nekomu, ki prihaja iz precej manjše stranke.

Takšno potezo koalicije ustavnega loka (KUL) ocenjujem za zelo nenavadno in čudaško, saj stranka s štirimi poslanci v parlamentu zelo težko sestavi vlado, čeprav bi v kakšnih zelo eksotičnih okoljih našli tudi takšne primere. Pri tem imam v mislih državo, kot so npr. Salomonovi otoki. Čudno je tudi, da se je, denimo, stranka Socialnih demokratov, ki ima dolgo tradicijo v slovenskem političnem prostoru, podredila nekomu, ki prihaja iz precej manjše stranke. Zato neuspeh nezaupnice v takih pogojih ni veliko presenečenje. Pa tudi stranke, ki so sedaj v opoziciji, so se v minulih osmih letih navadile, da so nenehno na oblasti in so se v novem položaju zelo težko znašle. Prvi, ki je govoril o konstruktivni nezaupnici, je bil konec lanskega aprila Marjan Šarec, čeprav je bila Janševa vlada tedaj na oblasti komaj dober mesec. Skratka, šlo je za to, da se vlado zruši, pri čemer so bile nekatere poteze težje razumljive.

Kaj pa dogajanje v SMC-ju?

SMC spada v okvir t. i. instantnih strank, ki so nastajale v zadnjem desetletju in so predstavljale ogrodje strategije tiste politične opcije, ki ji pravimo leva, in je bila večino časa na oblasti. Gre za zelo inovativno strategijo, saj se z ustanovitvijo nove stranke pred vsakimi volitvami zabriše kontinuiteta oblasti. Treba je reči, da je bil takšno izhodišče razmeroma uspešen, kar se je pokazalo na primeru Pozitivne Slovenije leta 2011 in Stranke Mira Cerarja (zdajšnjo SMC) tri leta kasneje, ki je dosegla celo rekordno število poslancev v Državnem zboru, ne pa sicer rekordnega deleža glasov, ki ga še vedno ima LDS iz leta 2000. A če želiš v ospredje postaviti nove obraze, to pomeni, da je kadrovski bazen, iz katerega lahko črpaš, vedno bolj plitev.

A če želiš v ospredje postaviti nove obraze, to pomeni, da je kadrovski bazen, iz katerega lahko črpaš, vedno bolj plitev. Zato so instantne stranke zgolj za enkratno uporabo.

Če bi SMC ostala v levosredinskem bloku, bi jo skoraj gotovo čakala usoda Pozitivne Slovenije in ne bi imela posebne prihodnosti, razen če bi se povezala s kakšno drugo stranko.

Zato so instantne stranke zgolj za enkratno uporabo. SMC je tako leta 2018 že izgubil tri četrtine podpore in po volitvah se je znotraj stranke izoblikovala manjšinska struja, ki je zagovarjala sodelovanje z relativnim zmagovalcem volitev Janezom Janšo, vendar je prevladala večinska struja z Mirom Cerarjem in Milanom Brglezom na čelu, ki je zagovarjala vstop v koalicijo pod vodstvom Marjana Šarca. Če bi SMC ostala v levosredinskem bloku, bi jo skoraj gotovo čakala usoda Pozitivne Slovenije in ne bi imela posebne prihodnosti, razen če bi se povezala s kakšno drugo stranko.

Podobna usoda najverjetneje čaka tudi DeSUS, za katerega se zdi, da je njegova politična agenda praktično izčrpana.

DeSUS še vedno ima volilno telo oz. interesno skupino upokojencev, ki jo nagovarja, vendar ga je po drugi strani zelo dolgo reševala posebna politična karizma Karla Erjavca. DeSUS bi po vsej logiki iz parlamenta moral izginiti leta 2011, ko se je pojavila Pozitivna Slovenija in so izpadle stranke LDS, Zares in Slovenska nacionalna stranka.

Zoran Janković je bil za upokojence razmeroma vabljiva izbira, vendar je stranko pred potopom tedaj rešil Erjavec, seveda pa se zastavlja vprašanje, ali se lahko kaj podobnega zgodi tudi na naslednjih državnozborskih volitvah, saj takšnega vlečnega konja ni več, tudi z Erjavcem na čelu se je stranka že leta 2018 prepolovila.

Glede SMC-ja bi dejal še, da je edina pot, da bi se obdržal na političnem prizorišču ta, da bi postal stranka, ki bi lahko sodelovala tako v levih kot tudi v desnih vladah, in bi bila jeziček na tehtnici. Mislim, da prostor za gospodarsko liberalno stranko obstaja, vendar ta v Sloveniji seveda nikoli ne bi mogla biti vodilna, temveč bi imela domet med 5 in 10 odstotki glasov. Vprašanje pa je, ali bo SMC po tej vladni avanturi zanimiva za dovolj volivcev.

Pogosto se zgodi, da se manjši partnerji v takšnih vladnih koalicijah enostavno utopijo. Lep primer je sosednja Avstrija, kjer sta med leti 2000-2002 koalicijo sestavljali Avstrijska ljudska stranka (ÖVP) in svobodnjaki (FPÖ), pri čemer so se slednji po dveh letih skrčili na tretjino prejšnje podpore.

Pogosto se zgodi, da se manjši partnerji v takšnih vladnih koalicijah enostavno utopijo. Lep primer je sosednja Avstrija, kjer sta med leti 2000-2002 koalicijo sestavljali Avstrijska ljudska stranka (ÖVP) in svobodnjaki (FPÖ), pri čemer so se slednji po dveh letih skrčili na tretjino prejšnje podpore. Podobno pa se je dogajalo v letih pred tem, ko je ljudska stranka v koaliciji s socialdemokrati vztrajno izgubljala podporo. Podobna zgodba se sedaj dogaja tudi nemškim socialdemokratom (SPD), ki prav tako vztrajno izgubljajo podporo v veliki koaliciji s Krščansko-demokratsko unijo (CDU).

Zase pravite, da ste še nedolgo nazaj bili vernik v Zahodno Evropo oz. v EU, ki bi nas naj varovala pred monopolnim položajem določene politične opcije. Kaj je zamajalo to vašo vero?

Če bi rekel, da nisem več »vernik« v EU, to ne bi ustrezalo resnici, saj še vedno mislim, da je EU tisti okvir, v katerem se lahko Slovenija uspešno razvije. Sam sem celo zagovornik še tesnejšega povezovanja Evropske unije v smislu konfederacije, čeprav se ta ideja danes zdi  bolj utopična, kot je bila leta 2004. Človeka bi danes, če se nekoliko pošalim, zaradi takšnih zamisli veliko prej »kamenjali« kot pred 15 leti.

Sam sem celo zagovornik še tesnejšega povezovanja Evropske unije v smislu konfederacije, čeprav se ta ideja danes zdi  bolj utopična, kot je bila leta 2004. Človeka bi danes, če se nekoliko pošalim, zaradi takšnih zamisli veliko prej »kamenjali« kot pred 15 leti.

Po drugi strani me čudi veliko nerazumevanje posebnosti Srednje in Vzhodne Evrope na zahodu. Zdi se mi, da se je glede tega položaj v zadnjih desetih letih zelo spremenil oz. poslabšal, ker ni več  veliko posluha za drugačno usodo tega dela stare celine, ki je bil po drugi svetovni vojni prepuščen monopolu oz. dominaciji Sovjetske zveze, kar je bila med drugim cena za to, da je Zahodna Evropa lahko živela v večjem blagostanju. Mislim, da je pred leti razumevanje za te posebnosti še obstajalo, medtem ko se danes izgublja. Je pa res, da je na zahodu že v devetdesetih letih 20. stoletja obstajal velik strah pred ponovnim razbohotenjem srednje- in vzhodnoevropskih nacionalizmov. Omenjeni nesporazumi so glavni razlog moje večje skepse do Zahodne Evrope v tem trenutku.

V tem kontekstu bi vas vprašal še naslednje. Ali ni večja senzibilnost evropskih medijev na dogajanje v Sloveniji posledica dejstva, da si EU poleg Poljske in Madžarske, ne želi še ene države z »neliberalno« demokracijo?

Če bi dejansko šlo za vzpostavitev »neliberalne« demokracije, potem imate seveda prav. Toda sam menim, da je treba na tem mestu vendarle izpostaviti bistvene razlike med Madžarsko, Poljsko in Slovenijo. Mislim, da sta ključni razliki dve. Prva je nekoliko splošnejša. Na Poljskem in na Madžarskem je povojni komunistični režim nastal kot posledica sovjetske okupacije. Zaradi tega je po demokratičnih spremembah leta 1989 v obeh družbah prevladal konsenz, da predstavlja komunistično obdobje v glavnem stranpot. Pot, ki sta jo obe državi ubirali po letu 1945, po mnenju večine ni bila prava, čeprav obstajajo tudi nostalgiki, ki pravijo, da je socialna država bolje funkcionirala in da je bilo življenje lažje oz. vsaj preprostejše. Kljub temu pa obstaja konsenz, da je treba sedanjo podobo družbe graditi na ločitvi od tega obdobja.

Takšnega konsenza v Sloveniji ni. Razlogi za to so različni, vsekakor pa se Slovenija od Madžarske, Slovaške, Češke, Poljske in Vzhodne Nemčije razlikuje v tem, da je bila tukaj revolucija avtohtona. Povojni režim se ni vzpostavil kot posledica tuje zasedbe, temveč kot posledica domačega razvoja. Slovenci pa imamo bistveno zgodovinsko izkušnjo, ki nas uči, da so bili glavna grožnja delovanju in pozitivnemu razvoju slovenskega naroda predvsem tujci s severa in zahoda, zato naj bi bilo potrebno narediti vse, da se v primeru zunanje grožnje poenotimo.

Takšnega konsenza v Sloveniji ni. Razlogi za to so različni, vsekakor pa se Slovenija od Madžarske, Slovaške, Češke, Poljske in Vzhodne Nemčije razlikuje v tem, da je bila tukaj revolucija avtohtona. Povojni režim se ni vzpostavil kot posledica tuje zasedbe, temveč kot posledica domačega razvoja. Slovenci pa imamo bistveno zgodovinsko izkušnjo, ki nas uči, da so bili glavna grožnja delovanju in pozitivnemu razvoju slovenskega naroda predvsem tujci s severa in zahoda, zato naj bi bilo potrebno narediti vse, da se v primeru zunanje grožnje poenotimo. In ker so medvojno revolucionarno dogajanje in povojni sistem vodili Slovenci in ne Sovjeti ali kak drug tujec, omenjeno  obdobje večinsko mnenje ocenjuje bistveno drugače, kot Madžari ali Poljaki.

Druga stvar pa je, da so v Sloveniji od leta 1990 tri četrtine časa bile na oblasti politične skupine, ki so dedinje struktur, ki so bile na oblasti že po drugi svetovni vojni. Zato dolgoročnejši trendi v smeri razvoja Madžarske ali Poljske niso možni.

Druga stvar pa je, da so v Sloveniji od leta 1990 tri četrtine časa bile na oblasti politične skupine, ki so dedinje struktur, ki so bile na oblasti že po drugi svetovni vojni. Zato dolgoročnejši trendi v smeri razvoja Madžarske ali Poljske niso možni. Velikokrat rečem, da v Sloveniji ni možna orbanizacija, temveč lukašenkizacija (po beloruskem predsedniku Aleksandru Lukašenku op. a.) ali putinizacija (po ruskem predsedniku Vladimirju Putinu op. a.). V kolikor bi res nastal kakšen neliberalen ali avtoritaren poskus, bi ta bil bližji ruskemu ali beloruskemu modelu, ki temeljita na strukturah, ki so bile vodilne ves čas po drugi svetovni vojni. Strukturne razlike med Slovenijo, Madžarsko in Poljsko so tukaj zelo velike in tudi družbena moč se je, kot že nakazano, v zadnjih tridesetih letih precej bolj skoncentrirala v rokah večino časa vladajoče opcije, kot pa njene vsebinske alternative, ki je trenutno na oblasti.

Prej sva govorila o potrebi po veliki koaliciji. Kje vidite razloge za tako veliko razklanost v slovenski politiki, in kaj bi lahko za preseganje delitev naredila levica in kaj desnica?

O razlogih za razklanost veliko razmišljam. Temelje današnjega razkola najdemo že v času pred 2. svetovno vojno,  ki ga je dodatno poglobil še spopad med njo. Pri tem je treba povedati, da ta razkol nikoli ne bi bil tako globok, če ne bi bilo do Slovencev zelo nasilne trojne okupacije. Na zmanjševanje razlik v pogledih ni blagodejno vplivalo niti dejstvo, da je bil med letoma 1945-1990 dovoljen samo en pogled na medvojno dogajanje.

Ko govorim o vojaški logiki, imam v mislih način razmišljanja, da ima moja stran popolnoma prav, nasprotna pa popolnoma narobe. To vodi do tega, da je stran, na kateri se »borim«, utelešenje dobrega, medtem ko je nasprotna stran utelešenje zla, zato mi je v imenu boja proti zlu dovoljeno vse.

Ob ohranjanju vojaške logike lahko pa seveda pride tudi do tega, da tista stran, ki je bila večino časa podrejena, samo obrne zgodbo na glavo, pri čemer ni vsebinsko narejeno nič.

Zato se mi zdi, da bi levica za preseganje delitev naredila največ, če bi se prostovoljno odmaknila od monopolov, ki so v tem času nastali kot posledica popolne petinštiridesetletne prevlade, medtem ko bi se tudi desnica morala odreči vojaški logiki pri obravnavi tega dogajanja. Ko govorim o vojaški logiki, imam v mislih način razmišljanja, da ima moja stran popolnoma prav, nasprotna pa popolnoma narobe. To vodi do tega, da je stran, na kateri se »borim«, utelešenje dobrega, medtem ko je nasprotna stran utelešenje zla, zato mi je v imenu boja proti zlu dovoljeno vse. Omenjeno logiko mora dokončno zamenjati način razmišljanja, ki bo videl svetlobe in sence. Ob ohranjanju vojaške logike lahko pa seveda pride tudi do tega, da tista stran, ki je bila večino časa podrejena, samo obrne zgodbo na glavo, pri čemer ni vsebinsko narejeno nič.

Po mojem mnenju ima nekoliko večjo odgovornost  za preseganje razkola levica, ker je bila tudi dalj časa prevladujoča, medtem ko praviloma manjšinska desnica ne sme zapasti v skušnjavo, da bi sedanjo mitologizirano podobo zamenjala s svojo, spet mitologizirano.  Oblikovanje soglasja bi morda lahko  šla v smeri, da je bila izhodišče poglobitve razkola, kot že rečeno, leta 1941 za Slovence vsekakor okupacija, ki Slovencem ni dajala nikakršne perspektive in je bila popolnoma nesprejemljiva.  Zato je tudi velik del prebivalstva zavrnil mlačen odgovor tedanjih vodilnih struktur na okupacijo in si je želel odpora proti takšnemu stanju, kar je bilo razumljivo in pozitivno. Nekaj drugega pa je bilo v takšnih težkih razmerah izrabljanje tega odpora za nasilno revolucijo, ki je imelo katastrofalne posledice.

Ali se politične stranke v Sloveniji uspešno soočajo z izzivi, kot so staranje prebivalstva, prekarnost na trgu delovne sile in ekološki problemi?

Načeloma se mi zdi, da posebne vizije pri prvih dveh izzivih nimajo. Zdi se mi, da teh problemov, ki so seveda vseevropski, ne le slovenski, niti ne postavljajo v ospredje. Okoljski problemi so po zaslugi Grete Thunberg in gibanja, ki je povezano z njo, v zadnjem času postali nekoliko bolj »trendovski« in se o njih govori več. Pri tem se mi zdi, da gre pri ekologiji za dolgoročnejši problem, ki nas bo zelo dolgo spremljal, medtem ko sta prva dva vsaj srednjeročna in že kažeta negativne posledice.

Zdi se mi, da so naravne katastrofe oz. izredni vremenski pojavi že tudi kar akuten problem.

Seveda. Ampak tudi tukaj je potrebno nekaj zgodovinske refleksije in razmisleka, ali so ti pojavi v daljšem časovnem obdobju res tako izjemni ali pa se je kaj takega že dogajalo. Seveda velja omenjeno na skoraj vseh področjih. Imam namreč občutek, da so ljudje v Evropi in širše v tako imenovanem zahodnem svetu izgubili smisel za širši zgodovinski pogled, ki bi jim omogočal videti procese v daljšem časovnem obdobju.  Hitro smo prepričani, da je vse nekak večni sedaj in da je vse, kar se zgodi nam, najhujše (ali včasih tudi najboljše) doslej in čisto novo.

No, ampak če pogledava, koliko zelenih zim je bilo v zadnjih letih, je trend vendarle precej jasen.

To seveda ima izpovedno moč. Prej sva govorila o pandemiji. Oba sva zgodovinarja, pri čemer sem bil sam kot tipični zahodnjak osebno kljub temu skoraj prepričan, da se kaj takšnega v našem okolju ne more več zgoditi.

Širši pogled bi seveda pokazal na epidemije kot stalne človekove spremljevalke v zgodovini. A samokritično moram povedati, da sem na to pomislil šele, ko je bila epidemija že tu.

Širši pogled bi seveda pokazal na epidemije kot stalne človekove spremljevalke v zgodovini. A samokritično moram povedati, da sem na to pomislil šele, ko je bila epidemija že tu.

Si upate napovedati, katera stranka bo na naslednjih državnozborskih volitvah prejela največ glasov?

Če bi ostala sedanja ponudba, se nagibam k temu, da bila relativna zmagovalka volitev SDS, kar za sestavo vlade sicer še ne pomeni veliko. Toda pričakujem, da bo prišlo do koncentracije strank na levi sredini ali do kakšnega novega širšega projekta, kar bo zadevo naredilo veliko manj predvidljivo, zato je v tem trenutku izide nemogoče napovedati. Razen tega je veliko odvisno od tega, kdaj bomo izšli iz pandemije. Če bo slednja trajala še prihodnje leto ali se bodo močno poznale njene posledice, bodo vladne stranke v precej šibkejšem položaju. Če pa bo v javnosti prevladala ocena, da smo iz pandemije izšli sorazmerno uspešno, bo to lahko zanje precejšnja prednost. Možna sta torej dva povsem različna izida prihodnjih volitev.