Folku se je, lepo, domače, kleno rečeno, na Mi2 sinoči »sfuzlalo«. Pojdi z menoj v toplice se je na Festivalu Lent pelo kar vnaprej. Ja, vnaprej. Večer, ko se je, tako Dimek, še Tončevim komadom ploskalo.

Nekdo je začel. Pač. Kot vedno. Nekdo pač začne. Saj ne veš, zakaj. In niti kdo. Mogoče je bil oni tip, tam na koritu? Ki je, pa smo mislili, da tega več ne bomo videli ali doživeli, ker se ne sme, ker drugi časi, ker nova normalnost, polil koga tudi s pivom. Nehote.

Čeprav je bilo videti, kot da onih, ki so bili politi, to nekaj kakor ni motilo. Dirigiral je. S pivom. Pa tri punce, eno korito zadaj, tudi. Take. Ko si »ne bi mislo«. Je bil mogoče kdo tam, levo od Večerovega odra, se je tam začelo? Kdo? Čemu? Ha?

Kar gre v petek, gre še bolj v soboto

Ja, zdaj so ta korita letos očitno kultna. Že na Gibonniju so bila v petek. So bila tudi lani točno tu, kjer se letos, pa tega nismo videli. In, kot vemo, kar gre v petek, gre še bolj v soboto. Pel je oni tip. Pele dekline. Peli so vsi oni, ki so se naslonili na ograjo, kakor smo mislili, da se ne bo nikdar več smelo. Pa saj. Najbrž se res ne sme. Samo ne moreš več. Ne, ne gre. Peli so. Peli smo. Če želiš ali ne.

»Pojdi z menoj v toplice / bova lepa bova fit / jaz bom dobo močne roke / ti pa malo manjšo rit!«

Tipi so kazali mišice, vsaj dve punci sta se zaletavali z zadnjicama. In še trepljali po njih. Ti boš dob’la manjšo, ti! Ja, tako je to bilo, če se to sploh da opisati z besedami. Folku se je, lepo, kleno, domače rečeno, sfuzlalo.

Po devetih letih

Devet let. Samo eno poletje, samo en Festival Lent bi še šel mimo, pa bi bilo okroglo desetletje, kar je pet, no, zdaj že šest čudovitih moških nazadnje nastopilo na Festivalu Lent. Od leta 2012 je Mi2 postal samo še večji band. Vmes je, ne pozabimo, nastala Čista jeba. Koreografija družbene trikaordne flegmatike. Komad, ki se je, kakor radi rečejo, pač »fsral«. Ampak Mi2 je vmes postal tudi band s še bolj konkretnim sporočilom in s še več komadi iz »majhnih krajev z majhnimi ulicami«.

V akustični izvedbi so posedli na oder. Posedena je bila tudi publika, še zdaleč ne celotna. In sedeli so malo dlje kot večer prej. Ker pač akustika. Ampak vzdušje je bilo tako naelektreno, da električnih kitar ni noben pogrešal. Saj je bilo dovolj na glas. Pa se je začelo senzibilno, ko je zadehtela praznična Zbudi me za 1. maj in je band, kot je bilo rečeno, videl, da »ljubezen med Mariborom in skupino Mi2 še traja!«

Tonč & Dimek derbiji

In ker je Tone Kregar Tonč pogledal Jerneja Dirnbeka Dimeka, je moral še Dimek kakšno zašiliti. O, ja. Saj vemo, kakšna sta. Njuni verbalni derbiji izhajajo iz kreativne tekme, v kateri so samo zmagovalci. Bolj se dajeta, kdo bo napisal ali večji ali boljši ali zabavni ali ljubezenski ali nostalgični hit, več je materiala. In več zajebancije. Ko vidiš, da se še preostali iz banda režijo. Ker ti štosi, tipa, ste gledali proslavo, ne ne, to ni naučeno. Čista spontanost. Ko je publika, tako Dimek, hvaležna, »če pa še Tončevim komadom ploska«.

In ne, Čakal sn te ko kreten in Samo tebe te imam nista bila vrhunec večera že v prvi tretjini, čeprav je Dimek vlekel harmoniko, pravzaprav nacionalni inštrument, državi na čast. Itak je to bil koncert, ki je imel četrto, peto, šesto tretjino. Že zato, ker so ljudje koncert doživljali z očmi, vpijali z ušesi in shranjevali s srcem. Zelo malo, vedno manj je bilo telefonov v zraku. Bolj je trajalo, bolj se je pelo. Že Čista jeba je bila odpeta na polno. Samo se je skrila pred Ko bil sn še mali pizdun, pesmi o nikoli končani adolescenci. Kriki, objemi, ječanje, bučanje. Večna mladost, ki je odraslost ni pomendrala. Stari, mladi, taki, onaki.

Posvetilo Odhajaš za Maria Modrinjaka

In tako je band šel dol z odra. Za energijo za bis. Za še dva obvezna komada. Ampak preden je prišel nazaj, se je že pelo. Lahko bi šli magari tudi nazaj v Rogatec. Folk bi tam stal, na Rotovškem trgu, v tisti vročici sobotne prelestne noči, pa bi pel. Jaz bom dobo močne roke, ti pa malo manjšo rit.

Čakali bi, da poletje gre v jesen. Ponavljali, kakor gre pesem, zlajdrani refren. In šli. V toplice. Preden bi odšli z Odhajaš. Pesem, ki je bila posvečena Mariu Modrinjaku, da je imel band, pa še kdo v publiki, solzne oči. Za praznik življenja. Ki je praznik. Ša la la li, ša la la la.

Mi2. Večerov oder. Festival Lent.

Zbudi me za 1. maj

Odvisn od vremena

Adam in Eva

Štajersko nebo

Sv. Margareta

Šlager

Čakal sn te ko kreten

Samo tebe te imam

Hči vaškega učitelja

Počasi Matilda

Proklete vijolice

Kakor nekoč

Sladka kot med

Julija

Brigita

Čavun
Lanski sneg

Čista jeba

Haiku

Ko bil sn še mali pizdun

Pojdi z menoj v toplice

Odhajaš