Razvoj cestnega omrežja v Mariboru ni imel enega samega začetka, temveč je sad večstoletnega razvoja. Od blatnih poti, ki so jih uporabljali že v času Rimskega imperija, do sodobnih asfaltiranih ulic, so se prometnice in ulice spreminjale vzporedno z rastjo mesta. Kako pa so se ulice v Mariboru sploh razvile v takšne, kot jih poznamo danes?

Rimske poti in prehod čez reko Dravo

Čeprav Maribor v času Rimljanov še ni bil samostojno mesto, je bilo območje ob Dravi strateško pomembno. Tukaj so potekale utrjene poti, ki so povezovale pomembna naselja, kot je bil Poetovio (Ptuj). Te poti še niso bile tlakovane ceste v današnjem pomenu besede, temveč preprosto utrjena tla iz peska, proda in gline, ki so omogočala prečkanje reke ter osnovno trgovanje.

Območje ob Dravi je bilo prav zaradi teh naravnih danosti in bližine pomembnih središč del širšega rimskega cestnega omrežja, ki je povezovalo Panonijo z Norikom. Arheološke najdbe na tem območju nakazujejo, da so se ob teh poteh nahajale manjše postojanke, ki so popotnikom in vojakom nudile zavetje ter oskrbo. Te poti so tako predstavljale temelje, na katerih se je kasneje v srednjem veku začela oblikovati mestna infrastruktura.

Srednji vek: Boj z blatom in prvi tlakovci

Ko je Maribor v 13. stoletju pridobil mestne pravice, je bil utrip življenja skoncentriran znotraj obzidja. V tem obdobju so bile ulice večinoma netlakovane in ob deževnih dneh precej blatne in težje prehodne.

Ali ste vedeli?

Da bi se izognili blatu, so pred hišami pogosto postavili lesene deske, po katerih so hodili pešci. Šele postopoma so začeli glavne dele mesta, predvsem okoli Glavnega trga in Koroške ceste, tlakovati z rečnimi kamni (prodniki). To je mestu dalo ne le bolj urejen videz, ampak tudi omogočilo lažji prevoz z vozovi.

Vpliv cesarstva ter povezava med Dunajem in Trstom

V 18. in 19. stoletju se je promet začel bolj sistematično razvijati. Maribor je postal pomembno prometno vozlišče na poti med Dunajem in Trstom. Ceste so se začele širiti in urejati po takratnih avstrijskih standardih, kar je omogočilo hitrejši razvoj industrije in večji pretok blaga.

S cesarskimi odloki so oblasti uvedle obvezno vzdrževanje cest, znano kot terezijanski in jožefinski ''cestni patent'' (Straßenpatent). Ključni cestni patent je bil izdan leta 1769 v času Marije Terezije, njen sin Jožef II. pa je reforme kasneje še nadgradil. Pomemben mejnik je bila tudi gradnja cestnih mostov, ki so zamenjali dotrajane lesene splave in omogočili nemoten prehod čez reko skozi vse leto.

Prvi stalni cestni, t. i. železni most, je bil zgrajen leta 1896. To obdobje je Maribor preoblikovalo iz majhnega obmejnega mesta v moderno industrijsko središče štajerske regije, k čemer je ključno pripomogla tudi izgradnja Južne železnice med letoma 1846 in 1857.

Prihod asfalta v 20. stoletju

Sodobno podobo je Maribor dobil v 20. stoletju. S prihodom avtomobilov so se stare makadamske in tlakovane ceste izkazale za neustrezne. V obdobju po drugi svetovni vojni (predvsem v 50. in 60. letih) so mestne oblasti začele z obsežnim asfaltiranjem ter gradnjo novih, širših prometnic in mostov.

Uvedba asfalta je korenito spremenila prometne tokove in omogočila hitrejši razvoj primestnih naselij. S širjenjem cest so nekatere stare stavbe celo porušili, da bi naredili prostor za sodobne mestne vpadnice. Danes je cestno omrežje v Mariboru del širše prometne infrastrukture, ki povezuje Slovenijo z Avstrijo in drugimi sosednjimi državami.

Današnji utrip:

Kljub sodobnemu asfaltu pa se v starem mestnem jedru (na primer na delih Koroške ceste ali na nekaterih dvoriščih) še vedno skrivajo ostanki nekdanjih kamnitih tlakov, ki nas opominjajo na bogato zgodovino ''mesta ob Dravi''.