V eni sami akciji bi lahko padla dva gola. In to v akciji, ki ni delovala kot akcija. Benjamin Šeško je dobil žogo povsem na levi in povsem v kotu. Do gola je bilo še daaaaleč. Pa pred njim branilec. Pa golman. Pa gol. Pa gneča v kazenskem prostoru. Ampak Šeško se je izziva vseeno lotil. Gladko. Šel je mimo branilca. Šel je do golmana. V »mrtvem« kotu je vseeno zaživelo upanje. Pomeril je. Zadel vratarja. Žoga se mu je odbila nazaj. In ni obupal. Še enkrat je pomeril. Pred gol. Žoga je prišla do Jana Mlakarja in ta je iz situacije, kjer je bilo težje zgrešiti kot zadeti, zapravil izenačenje. Tako blizu, tako daleč.

Izenačenje je že prišlo

Saj je izenačenje v Stožicah prišlo komaj minuto pa pol kasneje. Ko je s tistim enim prebliskom, ko je bil končno na sredini igrišča, Josip Iličić našel vtekajočega Petra Stojanovića. Ta je zabil prvenec, skoraj moral ga je, glede nato, kako medlo je spremljal Vladimirja Weissa, ko je ta deset minut prej podal pred gol Robertu Boženiku, ki je mojstrsko zadel z glavo tudi takemu mojstru, kot je Jan Oblak.

Ja, izenačenje je prišlo. Četudi je prišlo v Stožice manj kot solidno število gledalcev (4.032), je jasno, da je prišel Benjamin Šeško. Seveda je komaj 18-letnemu fantu nehvaležno pisati hvalospeve in ga hvaliti. Sploh po tekmi, kjer je bil še sam poklapan. Točka ni premalo, je pa malo. In še za točko so lahko božali vratnico in prečko, kamor so Slovaki nabili svoji dve veliki priložnosti.

»Igrač(ina)«

Ni prvič, da je Slovenija našla naslednjega igralca, ki bi lahko bil, če si sposodimo pri nekdanjemu selektorju, »igrač(ina)«. Saj se je že Sandi Lovrić pod Matjažem Kekom risal kot potencialni prebojni igralec, ki je hitro izkoristil priložnost v prejšnjem, uspešnem ciklusu lige narodov. Ampak to je vseeno drugače. Lovrić še ni zabil za uvrstitev v ligo prvakov. Benjamin Šeško pa je. In to v svoji prvi res konkretni sezoni. Po Radečah, Rudar Trbovlju, Krškem in Domažalah je pristal v Salzburgu, a tam ni ostal, saj so ga takoj posodili k Lieferingu v drugo avstrijsko ligo. Izplen? 44 tekem, 22 golov. Dovolj, da je januarja letos končno debitiral tudi za Salzburg, serijske avstrijske prvake z večno željo po ligi prvakov. Za Salzburg je na desetih tekmah zabil pet golov. Sploh tisti Brondbyju v play-offu za ligo prvakov, ko si je neusmiljeno žogo nastavil s prsmi in surovo zabil, nato pa s podajo kaznoval še napako golmana, je izstopal. Šeško ni le 194 centimetrov visok, ampak spreten, okreten, nevaren.

Naslednik Novakovića?

Matjažu Keku ni preostalo drugega, kot da ga postavi v prvo postavo. Že zato, ker je Slovenija nujno potrebovala točke po trpkem porazu na Cipru, ko je Kek spoznal, da je imel prekratko klop. Saj še vedno jo ima, čeprav je v tem ciklusu dobil nogometaše, ki res večinoma igrajo v svojih klubih. Ampak da tudi to ne zadošča, se je poznalo v nadaljevanju, ko so Keku menjave spodletele. Vseeno pa je tekma s Slovaško dala reprezentanci napadalca, ki ga ni imela vsaj od Milivoja Novakovića.

»Ni slučajno, kar se mu dogaja. Vidi se, koliko možnosti v taktičnem in tehničnem smislu ima še za napredek. S svojim odnosom in s tem, ko je šel na glavo do konca, je dvignil občinstvo. Samo na ta način lahko delujemo tudi vsi drugi, vključno z mano,« ga je pohvalil Kek in besedo zastavil tudi za Lea Štulca ter v bran vzel Jana Mlakarja, ki je zapravil najbolj konkretni priložnosti.

Maltavsoboto idealna priložnost

Za Benjamina Šeška je to bila komaj tretja tekma v reprezentanci (tudi za Mlakarja, mimogrede, igrala sta na istih tekmah, dveh pripravljalnih in sedaj proti Slovaški). Toda pravi izzivi se šele začenjajo, na najvišji ravni pa ni draž, da se dokažeš na eni tekmi, ampak da to čim bolj ponavljaš, če ne celo nadgrajuješ. Sodeč po formi v Salzburgu Šeško s tem nima težav. Malta, ki je gladko ugnala Ciper s 3:0, se v soboto (18.00) zdi idealna priložnost. Tudi za prvi gol.