Oblakov penal? Ronaldove solze? Navijač, ki je »vedno tam«? Obisk politikov? Vučićeva izjava? Nabralo se je. Slovenija je na Euru 2024 odigrala štiri tekme, izpolnila željo, no, cilj in sanje, se prebila iz skupine z Dansko, Srbijo in Anglijo ter spravila Portugalce v osmini finalov vse do »penalov«. Od prve tekme 16. junija v Stuttgartu pa do sprejema v Ljubljani 2. julija se je nabralo kar nekaj trenutkov.
Mi smo jih izbrali 24. Pa vi? Kaj je bilo vaših top 3, 5, 10, 24 slovenskih trenutkov na Euru 2024?
Beli? Modri? Turkizni?
24. Maribor glasen tudi v dežju
Seveda bomo začeli doma. Pri nas. V Mariboru. Najprej se je morda zdelo, da bi navijaška cona lahko stala še kje. Ampak ko pridej uspehi, je vseeno kje. In je tudi Grajski trg rohnel. Ja, tudi v osmini finala, na deževen, skoraj mrzel poletni ponedeljek. Kdor je doma v centru, je slišal. Moral je. Do doma. Iz Grajskega trga. Dež gor ali dol. Bili ste. Kapo dol. In že prej, kot smo popisovali.
23. (Preveč) pisane barve dresov
Priznati moramo. Nis(m)o enotni. Že tako ali tako, pa še pri dresih ne. Združeni navijači so nato tudi prek NZS pozvali, naj navijači nosijo bele drese oziroma majice. Večinoma je delovalo, se pa vidi, da so navijači zbegani. Že dan kasneje, ko so na parket stopili košarkarji. V skoraj turkizno modrih majicah. Škoda, res, da reprezentance še vedno niso poenotene. Mimogrede, bili smo med sila redkimi brez vzdevka. Imajo ga pa pri nas – hokejisti.
22. Navijač z Messijevim dresom v Frankfurtu
Da Ronalda zezajo z Messijem, je kar stara fora. Je že vajen, gotovo, čeprav v Savdski Arabiji gotovo manj. Ampak sta slovenska navijača, ki sta prinesla Messijev dres, »zmagal« pa je tisti, ki ga je res lepo razprostrl, ko se je Ronaldo revolveraško postavil za enega od treh prostih strelov, ki niso šli nikamor.
[[image_1_article_67792]]
Kdo od politikov torej ni (!) bil?
21. Brez (naših) politikov ne gre ...
Saj smo vedeli, da bodo politiki tam, tudi naši, ampak vedno znova... Pa kdorkoli že je ... Na koncu, sploh pa v teh časih, ko kar brbota na družbenih omrežjih, gre mimo. In vprašanje, če jim sploh koristi. V Münchnu so bili na tekmi Slovenije in Srbije predsednica republike Nataša Pirc Musar, premier Robert Golob, zunanja ministrica Tanja Fajon, gospodarski minister Matjaž Han... Mariborski župan Saša Arsenovič je šel na tekmo s Portugalsko v Frankfurt.
20. Vučić težko »požrl« Slovenijo
In če smo že pri politikih... Aleksandar Vučić, predsednik Srbije, ni dobro prenesel tekme Srbije in Slovenije. »Ni problem izgubiti proti Angliji, ki je sicer slaba, proti Nemčiji, Španiji, problem pa je, ko izgubiš proti Sloveniji, ki stane trikrat manj kot srbska ekipa.«
19. Nacionalka, tv pravice in zatemnitve
Klasika je že. Tako kot brez politikov tudi brez tega ne gre. Kritike so upravičene, kadar je na voljo »vsem« le po ena tekma na dan, da je za silo zakonsko določilo pač izpolnjeno. Še bolj potem jezijo zatemnitve, ki pa so posledica pogodb za ozemlja in ne nagajanja.
Od 20.170 do le 6.000?!
18. Siddharta dviga zastave
Gremo k bolj luštnim trenutkom. Siddharta je po Lovšinu, Predinu, Kreslinu nato posnela himno Dviga Slovenija zastave, ki je šla z generacijo v Južno Afriko 2010, je pa res, da se ni tako zelo prijela. Ampak dobro. Sprva. Do zdaj? Že dela. V Kölnu pa sploh. Na dan, ko je kdo celo dvomil. Zaman. Bila je res čaga, kot so rekli tisti, ki so bili tam. Dviga Slovenija zastave! Če je po remiju s Srbijo bil kislo, se je bojda v Kölnu od tedaj čutilo, da ... Bo!
17. Samo 6.000?!
Preden pridemo do rekordov. Le 6.000 vstopnic je bilo na voljo slovenskim navijačem za tekmo s Portugalsko v Frankfurtu. Kako to, da je potem bilo Portugalcev toooooliko? In potem še žreb za enajstmetrovke, ko se je šlo streljati na gol, za katerim so bili portugalski navijači.
16. 20.170 je nov rekord
Ko je žreb navrgel tekmo s Srbijo, je vsak pomislil. Itak, da bo München! Uh! Amsterdam iz 2000 se je dolgo zdel nedosegljiv. Deset jurjev, trg Dam in pravljica. Potem pa je prišel München 2024. 20.170 slovenskih navijačev na Allianz Areni. Rekord, ki zna dooooolgo stati.
[[image_2_article_67792]]
Kek stregel novinarjem
15. Naše pivo zmaga v konkurenci
Še Tadej Toš je na Festivalu Lent povedal, da se nihče ni bunil, ker je bil pir v Nemčiji drag. Za ostale, ki smo ostali doma? Na LadBible je med pokušanjem piv 24 držav udeleženk zmagalo – Laško.
14. 770.300 gledalcev!
Toliko si jih je ogledalo tekmo osmine finala. Zgolj na TV Slovenija. Nore številke so to.
13. Kek postregel novinarjem
Bila je stava. Če pride Slovenija iz skupine, bo Matjaž Kek postregel slovenskim novinarjem s kosilom v Nemčiji. In je. Ja, šlif pa ima. Maribor bo pa postregel selektorju mestni pečat.
Jojo!
12. Karić je bil zelo blizu
Saj vemo, napovedi so ... No, največkrat niso. No, Amir Karić je napovedal, da bo proti Portugalski – težka tekma. Okej, to ni težko. Je pa rekel, da bo šlo vse do kazenskih strelov. Tam pa, edino, žal ni bil junak Jan Oblak. Je pa bil vsaj že prej Blizu, Amir, blizu.
11. Črni trakovi za Šarkića
Slovenski reprezentanti so proti Danski nosili črne, žalne trakove. V spomin na tragično preminulega mladega črnogorskega vratarja Marka Šarkića. Gesta, ki je v regiji dobila izjemne poklone.
10. Jojo!
Ja, zaigral je. Čakali smo ga proti Srbiji, če že ne takoj proti Danski, vstopil je proti – Angliji. In nato še proti Portugalski. Kakšna zgodba! Ja, šlo bo v zgodovino, da je prvi zastreljal enajstmetrovko. Se je pa vrnil pri 36. letih.
[[image_3_article_67792]]
Zid od človeka
9. Izključitev Matjaža Keka
»Absurdna« je bila beseda, ki jo je Kek označil za izključitev po dosojeni enajstmetrovki za Portugalsko. »Vprašal sem ga (sodnika Danieleja Orsata, op. p.) samo za razlog dosojene najstrožje kazni. Nič drugega.« Uradna razlaga je bila, da se je slovenski selektor »pretirano odzval na Orsatovo odločitev ob dosojeni najstrožji kazni in da je z vstopom na igrišče kršil pravila. Obenem pa se je dotaknil rame pomožnega sodnika, kar je bila kaplja čez rob.«
8. »Regijski« slavospevi Matjažu Keku
Da je Kek v regiji spoštovan, seveda vemo. Zlasti na Reki. Ampak tudi širše. Dobro ga je zajel zlasti SportSport, bomo dali kar v originalu: »Ugovore, cifre, klubove sve je "pocijepao" i igračima dokazao da je ovo ljeto samo bitna država, reprezentacija, narod - Slovenija!«
7. Vanja Drkušić, zid od človeka!
Kakšno odkritje, kakšne predstave, kakšen zid od človeka je Vanja Drkušić. Debitiral je marca lani, leto po tem, ko je iz Brava prestopil v ruski Soči. V kvalifikacijah odigral 54 minut proti San Marinu, še 77 proti San Marinu, 28 na Danskem in tri proti Kazahstanu. Nato še na prijateljskih tekmah in ko se je poškodoval Miha Blažič je dobil priložnost, em, kariere. Vrhunsko!
1. SNL!
6. Slovenska liga!
Ja, proti Angliji so bili na igrišču hkrati – vsi. Žan Karničnik (Celje), Timi Max Elšnik (Olimpija), ki sta začela vse štiri tekme, in še Josip Iličić (Maribor). Izenačen rekord, ko gre za domačo ligo na velikih tekmovanjih na eni tekmi.
5. Smola, zicer in čakanje na Šeška
Proti Danski je že zabil v vratnico. In resno ogrozil vrata. Proti Srbiji je bilo podobno. Anglija? Tam se tako ali tako ni zgodilo veliko. In potem je prišla še Portugalska. In tista priložnost za Benjamina Šeška. Na že eno podlage. Huf. Šlo je razumeti, četudi kislo. Pepeju je vzel žogo in stekel. Kasneje vsi pametni, kaj bi bil lahko še storil. In vsi pravijo, da še bo. Star je 21 let, podaljšal je pogodbo z Leipzigom ... Čas vsekakor ima!
[[image_4_article_67792]]
4. Erik Janža zabije proti Danski
In to kakšen gol. Uf. Diagonala in gremo. Ni prvi. Najbrž tudi zadnji ne. Znova pa smo se spomnili na fanta, ki je bil konkretno pretežek, ko je bil že kar fejst najstnik. Pa ga je ata vzel v roke. In evo.
Žan, kot in Jan
3. Žan Karničnik zabije po »kontri« proti Srbiji
Kakšen gol. Slovenski, to je samoumevno. Ampak slovenski tipa slovenska liga. Igralec Celja je povedel žogo po desni, nabil na levo, našel igralca Olimpije, ta pa mu je po diagonali vrnil. Timi Max Elšnik in Žan Karničnik.
2. Srbija iz kota ali trije penali, pa vsi ubranjeni!
Tisti gol? V zadnji sekundi? Po kotu? Za 1:1? Bolelo je. Očitno dlje nas kot nogometaše. Ker so se več kot le pobrali. In penali? Bolelo ne bo dolgo. Že v ponedeljek zvečer ni. Do danes pa sploh ne več. Seveda je sila redko, da je konec že po treh rundah. In s 3:0. Diogo Costa je prebral vse tri polvisoke strele Josipa Iličića, Jureta Balkovca in Benjamina Verbiča. Enako redko so penali Slovenije: prvič, da »smo« jih izvajali.
1. Jan Oblak ubrani penal Cristianu Ronaldu
Penal, ki si ga bomo vsi zapomnili. Kako si ga ne bi. Če pa ga je spravil v jok. Njega. Trenutek, ki je bil zmaga sam po sebi. Več se ne da niti napisati.
[[image_5_article_67792]]
