En strel. En sam strel v okvir. V, koliko je že bilo, 97. minuti? Na tekmi, ki bi naj imela petminutni podaljšek. V Skopju so skandirali Goranu Pandevu. Legendi. Stoje. Kako ne bi, če pa gre Severna Makedonija prvič na evropsko prvenstvo. Saj imajo v petek še eno tekmo v Skopju, ko pride Kazakhstan. Samo kaj, ko covid-19 omejitve krčijo kapaciteto stadinov. Sledilo je nato le še veselo čakanje, ker da jim je generalka proti Sloveniji, ki je spet obetavno začela in nato še bolj spet tavala, tako uspela.

No, ni jim. Z zmago že ne. Domen Črnigoj je, ko je bilo v bistvu vsega že konec, zabil za remi (1:1). Razparal je mrežo in tako iz nič prigaral, v bistvu izvlekel remi, ki pa bo težko skril slabo igro. A je vsaj prekinil slab, trd, trpek niz. Če nič drugega, Slovenija vsaj tretjič zapored ni izgubila.

Kek nazaj na začetek konca

Matjaž Kek je v Skopju dolgo spet imel tisti obraz. Pod svojo znamenito šilt kapo. Obraz s tistim praznim, razočaranim, vprašujočim pogledom. Ker se je začelo, no, končalo prav tam. Na stadionu Tošeta Proeskega, ko je po povratku na klop slovenske reprezentance nanizal odmevni zmagi nad Poljsko in Izraelom, potem pa oktobra 2019 nemo, bolšče, obupano spremljal, kako se je garaški trud sesul v prah, ko je Elif Elmas gladko zabil dva komada.

Zdaj, ko Makedonija komaj čaka, da bo prvič nastopila na evropskem prventvu, je Elmas zabil Sloveniji še tretjega. Gladko, lepo, sijajno. Ker lahko, ker zmore, ker ja. In kljub pripravljalni naravi tekme nakazal, zakaj Slovenije ni zraven na Euru 2020. In zakaj je, če bo šlo tako naprej, še dolgo ne bo.

Junij: ali zares ali za karakter

Junijski termini pripravljalni tekem so dvorezni. Kdor se pripravlja na veliko tekmovanje, gradi zgodbo, igra za nekaj, komaj čaka. Kogar zraven ni, čaka le na dopust, a vseeno mora pokazati karakter. Ker gre za reprezentančni dres. Če kdaj, se karakter kaže ravno takrat, ko res naj ne bi nič štelo. Pa šteje. Vedno.

Sloveniji karakterja vsaj v prvem polčasu ni manjkalo. Kek je prvo postavo nekoliko premešal: v obrambi je začel Jon Gorenc Stanković, ki je doslej igral le proti San Marinu, Leo Štulac je začel prav tako komaj drugič, sploh prvič pa je začel Jan Mlakar.

Za Ačimovića ni bil dovolj dober

Če bo iz Skopja kaj zabeleženo, bo Kekova poteza, da Jana Mlakarja ob prvem vpoklicu nemudoma posadi v prvo postavo. Ob Andraža Šporarja. Odmevna poteza. Zlasti zato, ker Milenko Ačimović, selektor mlade reprezentance, po kolobociji in uporu v mladi reprezentanci, ko jo je vodil še Primož Gliha, za domače evropsko prvenstvo, kjer je Slovenija igrala prvič, ni vpoklical Mlakarja, prej kapetana, v mlado reprezentanco.

Kek je dovolj zaupal napadalcu, ki si je v minuli sezoni kot posojeni nogometaš Brihgtona v Mariboru delil naslov prvega strelca lige, da mu je namenil debelo uro igre. Rezultat? Mlakar je bil sila aktiven na začetku tekme, ko je Slovenija konkretno krenila nad tekmeca, ki nabira moment pred Euro 2020.

Sijajna priložnost, a mimo

Petar Stojanović, med najbolj aktivnimi, je Mlakarju na glavo v 8. minuti nastavil sijajno, natančno, močno podajo. Mlakar je sunil z glavo, ostro, vendar zgrešil makedonska vrata. Nato je Josip Iličić dopustniško obračal tekmečevo obrambo, skoraj izbiral je, koliko jih bo dobil na svoj trnek. Zmanjkalo je pa pri zaključku, ko mu je spodrsnilo in je za las zgrešil gol v 11. minuti.

Kasneje je Mlakar še pomagal začeti vsaj dve akciji, toda podobno kot v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo, je Slovenija začela korenito padati v igri. Akcija, ko je Šporar prišel do strela v 30. minuti, je bilo nekaj kakor slovo od makedonskega šestnajsterca.

Nedosojena enajstmetrovka ja, ampak…

Že res, da je kosovski sodnik Besfort Kasumi grobo spregledal še bolj grob nalet Egzona Bejtulamija v Andraža Šporarja. Ne žoga, ne nič, zrušil je slovenskega napadalca, sodnik pa nič.

Toda vse, kar je sledilo pravzaprav do konca tekme, je bila velika muka. Zelo podobna tisti iz Cipra, ko je Slovenija po jesenskem slavju v ligi narodov nato konec marca v Nikoziji (1:0) prejela konkretno klofuto, da je bila zmaga s Hrvaško skoraj povsem pozabljena. Ali pa skoraj zaman.

Cele faze tekme, čeprav je Kek menjal sprva le Jana Oblaka, ki je suvereno pobiral predložke v prvem delu, ni bilo nobene igre. Josipa Iličića je posrkalo, nase je spomnil, ko mu je ob dih jemajočem sprejemu spet spodrsnilo in je padel.

Elmas spomnil, kakšna je bila včasih Slovenija

Zato pa je Slovenija lahko videla, kaj je nekoč imela in kako se je uvrščala na velika tekmovanja ter kaj jo je krasilo. Makedonci v prvem delu veliko niso sestavili, čakali in izkoriščali so prekinitve ter s svoje leve skušali najti preboj. Niso ga. Vse dokler niso dočakali protinapada, ko je Elif Elmas pokazal, kako prekleto mu Slovenija leži.

Dva je zabil na tisti tekmi, ko je imel Kek kamnit obraz po tekmi, zavedajoč se, da je Eure praktično splaval po vodi. Tretji gol, ena žoga, en strel, ob nepozornem Mariu Jurčeviću, ki je zgodaj menjal poškodovanega Jureta Balkovca, za enega tistih golov, ko je med vratnicama Vid Belec in ne več Jan Oblak.

Pomagalo, da so prišli bolj izkušeni

Namesto da bi gol Slovenijo streznil, predramil, šokiral in pognal, se je zgodilo ravno obratno. Karkoli je Kek skušal storiti, ni pomagalo. Vstopil je, prav tako prvič, Benjamin Šeško, ki tako navdušuje v avstrijski drugi ligi pri Lieferingu, kamor je posojen iz Salzburga.

Velikega vpliva ni imel, željo pač, toda Kek je našel pritisk za zadnji veliki pritisk na sredini in z izkušnjami Damjana Boharja, Jake Bijola in Domna Črnigoja. Bijol je, ko se je tekma zaradi trka na sredini igrišče pač neizogibno podaljšala, dobil predložek, podaljšal z glavo, Črnigoj pa, s kazalci krepko čez sodniški dodatek, ni imel več česa izgubiti. Pomeril je silovito, močno, neustrašno in – zadel.

Nauk: bolje pozno kot nikoli

Tako bo nauk pripravljalne tekme Slovenije pri Severni Makedoniji predvsem ta, da Slovenija očitno zmore, kadar naj ne bi več zmogla, ker da je že vsega konec. Za karakter je to gotovo dovolj in skoraj kompliment, toda Keka čaka še ogromno dela v borbi v skupini za svetovno prvenstvo. Ne za napredovanje, ampak za sredino lestvice.

Če želi videti, kaj zmore v napadu, potem mora biti petkova tekma z Gibraltarjem v Kopru (20.45) tekma številnih golov. Ali pa vsaj dvomestnega števila strelov. Slovenija je namreč v Skopju zmogla le en sam strel v okvir. Resda uspešen strel, pa vendar. En strel je kljub obetavnim poskusom premalo. Karakterja je bilo nekaj, ampak zaenkrat je to dovolj le za to, da se reprezentanca izvleče. To pa najbrž ni tisto, zaradi česar se je Kek vrnil na slovensko klop.