Maribor se morda še ni zares v celoti sprijaznil z novo realnostjo, se pa vsaj zaveda, kakšna je. Vsekakor drugačna, kot je bila. Remi s Celjem (2:2) je bil resda zaslužen. In, kakor je rekel tokratni kapetan Mitja Viler, glavno je bilo, da vijoličasti niso izgubili. Kar pove precej. Vijoličasti so želeli igrati šampionsko, a so to storili šele v drugem polčasu.
Celjani so vendarle aktualni državni prvaki, čeprav njihovi rezultati – so še brez zmage – tega ne kažejo. Še sami priznavajo, da vidijo, kako je, ko si prvak, ko je Evropa, ko se omenjajo prestopi, ko si pod lupo medijev. Maribor pa, kakor vedno in ves čas potrebuje oboje: rezultat in igro. Proti Celju je pa dobil (vsaj) nekaj tretjega. Pravi karakter. »Lahko bi tudi zmagali,« je namignil Mauro Camoranesi. Vendar je bil remi zelo realen, glede nato, da bi stoti štajerski derbi lahko dobili eni in drugi. In da bi skoraj morali videti še vsaj dva, tri, štiri gole.
1. Nenavadna tekma dveh polčasov
Nenavadna. Tako je tokratno tekmo po debitantski zmagi prejšnji teden z Bravom (4:1) remi s Celjem označil Mauro Camoranesi. Priznal je, da vijoličasti niso odigrali dovolj dobro v prvem polčasu. Ni kritiziral, kaj šele izpostavljal posameznike, česar se tako ali tako praviloma v celoti ogiba. »Celjani so bili zasluženo v prednosti,« je raje preusmeril pozornost na lanske prvake. Opozarjal je v četrtek, kako prav ta naziv vedno šteje, četudi so Celjani, ki jih v četrtek čaka tretji krog kvalifikacij za ligo Evropa gostovanje pri armenskem prvaku Ararat-Armenia, v mini rezultatski krizi.
Ob polčasu je, kot je razkril Mitja Viler, trener moštvu povedal, kaj je narobe. »Saj je bilo jasno, kaj je bilo narobe,« je tokratni kapetan kar sam dodal. Stali so predaleč, skakali v napačne igralce, izgubljali dvoboje. Vse so vedeli. Vse to in še več
Ob polčasu je, kot je razkril Mitja Viler, trener moštvu povedal, kaj je narobe. »Saj je bilo jasno, kaj je bilo narobe,« je tokratni kapetan kar sam dodal. Stali so predaleč, skakali v napačne igralce, izgubljali dvoboje. Vse so vedeli. Vse to in še več. »Da Celjani niso tako samozavestni kot lani. Da imajo slab niz rezultatov in ko si tak, prideš že na tekmo, po domače rečeno, malo ‘posran’. Na srečo smo tokrat obakrat zaostajali samo za en gol in takrat je vse možno.«
Ampak Maribor še vedno lahko skrbi, da trenutno karakter in zmožnosti moštva na takih tekmah zadostujejo le za remi. Tak remi je vsaj varovalka, zgodaj v sezoni pa celo dobrodošel. Tako je bilo že v Domžalah (1:1), ko je ekipo vodil Saša Gajser. Ampak tudi takrat so na koncu morali priznati, da je bila točka uspeh. Tako kot sta »zicerja« pri 2:2 zapravila Alexandru Cretu in Rok Kronaveter, ga je na drugi strani namreč Mičo Kuzmanović.
2. Boljše, če so treningi zjutraj
Toda napredek vendarle je. Eno so Domžale, drugo pa Celje. Sploh se pa lani proti takšnim tekmecem niso pobrali. Ampak za Vilerja koledar nima prav nič s tem. »Tako čudno leto je, da zame je vse skoraj ena ista kepa, lanska in letošnja sezona. Že prejšnjo tekmo z Bravom se nam je pozitivno obrnilo, pa si morda nismo zaslužili tako visokega rezultata. Nogomet da, nogomet vzame. Zato je ta šport tako zanimiv, kot so tudi drugi. Lažje bomo trenirali po dobro odigrani tekmi.«
In očitno res šteje tudi to, kdaj so treningi. Sploh zdaj do naslednje, oktobrskega reprezentančnega premora, ko vijoličaste čaka še sobotno gostovanje pri Taboru v Sežani (15.30) pred derbijem z Olimpijo v Ljudskem vrtu (termina še ni). »Kar se tiče mene, mi je bilo ta teden lažje na jutranjih treningih. Prejšnji trener je imel treninge namreč zvečer, bioritem se spremeni. Je pa zame boljše, če treniram(o) zjutraj. Ampak potem po teh dveh tekmah bomo imeli več časa.«
In treningi bodo ključni, da ne bo rok na kolenih ob koncu tekem, kot je Viler slikovito izmučenost. In predal opažanje, da Camoranesija med tednom še ni videl v slačilnici.
In treningi bodo ključni, da ne bo rok na kolenih ob koncu tekem, kot je Viler slikovito izmučenost. In predal opažanje, da Camoranesija med tednom še ni videl v slačilnici. »Prepusti jo igralcem, dovolj je dal skozi, da ve, zakaj. V modernem nogometu imajo trenerji toliko pomočnikov, zato z nami oni to počnejo (v slačilnici). Noče spremeniti veliko stvari takoj, ker je prišel na novo. Ne utegnemo še vsega, ker je preveč informacij.«
Ampak nikomur se nikamor ne mudi, je razumeti Vilerja. Vsaj ne še. Točka s Celjem ni neuspeh, saj so lani vijoličaste kar trikrat premagali in med drugim komaj devetič v 29 letih zmagali v Ljudskem vrtu (na zdaj že 50 tekmah). Toda hkrati je očitno, da Camoranesi ne more biti več vmesna dajmo-malo-poizkusiti možnost. Ne več. Ni zadnja, je pa najboljša možnost. Zato so v četrtem krogu takšni remiji še pospremljeni z govorom o napredku in pozitivnih spoznanjih.
3. Pozne menjave, ampak zelo zavzete
Prvi polčas po Camoranesijevo ni bil dovolj dober. Realno, bil je slab, mestoma obupno slab, še zlasti, ko gre za pristop. Ne le, da so vijoličasti potrebovali skoraj pol ure, da so prvič pomerili v okvir celjskih vrat, kjer je imel precej dober dan Matjaž Rozman.
Anemični, nerazpoloženi in posledično destruktivni uvodi v tekmo so zdaj že opazni: podobno je bilo kljub visoki zmagi proti Bravu, da tekme s Coleraine FC raje ponovno ne seciramo.
Tako vstop Kronavetra kot na koncu trojna menjava v 89. minuti, ko so vstopili Marcos Tavares, Andrej Kotnik in Blaž Vrhovec. »Zakaj pozno?« je Camoranesi vrnil vprašanje.
Glede na to, kakšen je bil Maribor v nadaljevanju, ko je (pri)tisnil Celjane, je bilo toliko bolj očitno, da so grofi težje dohajali tempo po menjavah. Tako vstop Kronavetra kot na koncu trojna menjava v 89. minuti, ko so vstopili Marcos Tavares, Andrej Kotnik in Blaž Vrhovec. »Zakaj pozno?« je Camoranesi vrnil vprašanje. Na vodljiva vprašanja praviloma z nasmehom in tisto preprosto nogometno logiko odgovarja zelo kratko. In nato, vesel podvprašanja, pojasnil: »V drugem polčasu je ekipa pokazala reakcijo, ki sem jo želel videti. Z menjavami takrat, ko nam je šlo dobro, ne bi veliko pridobili. Imeli smo posest, šlo nam je z žogo.«
Zagotovo pa je dobil tisto, kar rad izpostavlja pred tekmami. Igralce, ki so vedno pripravljeni, četudi vstopijo. To se je vsekakor spremenilo. Vidi se, da so vsi željni dokazovanja, pa naj gre za Tavaresa, Kronavetra, Rudija Požeg Vancaša ali Aljošo Matka.
4. Kaj z »norim« Rokom Kronavetrom? Igral bo (bolj v) napadu.
Potreboval je vsega štiri minute. Štiri. Premeteno je počakal, kakor da bi vedel, da bo imel dovolj prostora. S hrbtom proti golu. Ampak začelo se je že ob vstopu. Željno. Celotno tekmo z Bravom ni le presedel, temveč se je zagnano ogreval. Zaman. Ko je Camoranesi zložil vijoličaste v bolj klasični 4-4-2, se zanj ne najde tiste proste vloge med sredino in napadom.
»Loco! Norec!« se je smejal Camoranesi ob omembi Kronavetrovega gola. Gol s karakterjem, gol za izenačenje, ki je želel biti gol za zmago. Je očitno torej dobro delo, da je sedel na klop? »Rok je vstopil v pravem trenutku, da pomaga ekipi. Imamo igralce, ki imajo to kvaliteto, da lahko vplivajo na potek dogajanja in obrnejo tekmo. Rok to ima in je pokazal na pravi način.«
»Loco! Norec!« se je smejal Camoranesi ob omembi Kronavetrovega gola. Gol s karakterjem, gol za izenačenje, ki je želel biti gol za zmago.
Vendar kaj to pomeni za njegove minute, za nogometaša, ki lani ni imel brezhibne sezone, pa je bil vseeno najboljši nogometaš vijoličastih v (pre)slabi sezoni. Bo le vstopal kot menjava v napadu ali dobil priložnost v sredini? »Postavitev bo odvisna od vsake posamezne tekme. Ko govorimo o Roku, so zanimive njegove lastnosti: zelo visok je, ampak je zelo kvaliteten z žogo v nogah. Zame je v tej postavitvi kot drugi napadalec, je nevaren z glavo in zna igrati med linijami. Uporabljali ga bomo v ofenzivnem delu.«
5. Konstantne napake obrambe in slab(š)i začetki tekem
Ko je šla tekma h koncu, sta moštvi enakovredno dirjali po zelenici. Je fizična priprava za Maribor, ki je stavil, da bo zlomil tekmece prav s kondicijo, slaba? »Odvisno od vsakega posameznika,« je povedal Viler. »Imamo GPS naprave, zato trenerji po treningu takoj vedo, kako in kaj. Naša kilometrina je dobra, ni pa tega, kar je danes najbolj vredno po evropskih merilih: hitrega teka, šprintov. To nam še manjka, danes je bilo tega že več«.
Camoranesi je še enkrat več pojasnil, da ne ve, kako se je delalo prej. Vidi pa, da želi ekipa napredovati glede fizične priprave in dinamike v igri. »Ta tekma je pokazala, da gremo v tej smeri, želimo pa narediti še naslednje korake. Želim ekipo, ki razume, da je treba oddelati celotno tekmo in ne le določene faze in igrati le občasno. To je zelo pomembno in pozitivno spoznanje te tekme.«
Ni se dotaknil potez v obrambi. Na tnalu bi lahko bilo oklevanje zlasti sredine (Cretu), ki so privedle do tega, da je imel Luka Koblar najbrž najslabšo tekmo v vijoličastem. Ubežal mu je Mitja Lotrič, fizično ga je prehitel Jakob Novak. Dva gola, kjer so Celjani izkoristili oklevanje, nerodnost in tudi neznanje obrambe. Kar utegne skrbeti na srednji rok, je pomislek, kako se bo to poznalu tudi na Ažbetu Jugu. V prvem polčasu je poskrbel, bolje rečeno reševal, da ni bilo vodstvo Celjanov višje. Nato se je ob koncu tudi vanj preselila tista rahla negotovost, ki je na dolgi rok pošteno načela, da ne zapišemo zlomila Kenana Pirića.
Dejstvo pa je, da Maribor še vedno ne zna odigrati tekme, ne da bi prejel vsaj en gol. Serija, ki zdaj iz lanske sezone traja že šest tekem.
Zakaj niti v kadru ni Luke Zahovića?
Znova ni bil v kadru. Glede na Camoranesijeve besede, da odločajo treningi, je padlo vprašanje, če torej Luka Zahović pokaže (pre)malo na treningih? »Trenira enako kot vsi ostali. Ampak vsi ne morejo biti v kadru. Če pa že gremo tako posamično, se lahko vprašamo, zakaj je Marcos Tavares zadnjič začel, danes pa je pozno vstopil s klopi. Je pa izven kadra ob Zahoviću ostalo šest igralcev. Po moji odločitvi.«
Viler: »Prevajam le par stavkov«
Za Vilerja, ki prihaja iz Kopra, je bilo primerno vprašanje, kako poteka prevajanje iz italijanščine. »Kadar ni zraven Mitja Pirih (trener vratarjev), potem prevajam, ja. Ampak to je le par stavkov, ker govori malo. Ve, da je naše delo, da igramo. Sočuten je, nekaj je tudi v angleščini, zna pa tudi že nekaj slovenskih besed. Ampak naš glavni jezik je igrišče.«
