V Ljudski vrt očitno ni prišel pilit svoje trenerske statistike. Postavo in kader izbirajo treningi, ne priimki na dresih. Za razliko od Sergeja Jakirovića ne le ve, kaj želi, temveč za tem stoji. In celo po zmagi nad Bravom ne skriva: vijoličasti imajo težave s fizično pripravo.

Zdaj smo lahko videli. Predvsem videli. Mauro Camoranesi v Ljudski vrt ni prišel kot nekdo, ki bi na dolgo in široko razlagal, govoril in razpredal. Zakaj je Maribor spet prejel gol? »Najpomembneje je, da smo dali štiri.« Čigava je bila odločitev, da Luke Zahovića ne bo v kadru? »Moja«.

Saj nekaj od teh kratkih izjav je gotovo tudi v skrbi, da se ne bi preveč porazgubilo v prevodu. Željko Latin, predstavnik za stike z javnostmi pri NK Maribor, namreč trudoma prevaja vprašanja in odgovore v in iz italijanščine. Ampak tudi sicer je Camoranesi kratek in jedrnat. Nekdo, ki ne rabi povedati, da odloča igrišče. Naredi. Pokaže. Zmaga.

Ni prišel piliti trenerske statistike.

Z Dejanom Grabićem, trenerjem Brava, sta se glede na povedano očitno strinjala, da je bila zmaga Maribora proti Bravu (4:1) predvsem zelo atipična. Ker je bil rezultat zelo varljiv.

Pol ure Maribor ni sestavil resnega napada. Najboljši nogometaš Maribora? Morda celo Ažbe Jug. Golman. Do takrat. Nato pa… Lepi štirje goli, ampak kaj, ko so to bili prebliski. Nujni in uspešni, ampak vse je povzela Camoranesijeva izjava: »Seveda je lepo nadaljevati z visoko zmago, a osnovna iztočnica je, da bo podoba Maribora boljša, kot je bila na začetku sezone.«

In to pove veliko. V Maribor ni prišel piliti trenerske statistike.

Kdo, kako, (za)kaj je izbral postavo? Treningi.

Luka Zahović na tribuni. Prav tako Blaž Vrhovec. In Kenan Pirić. Cel drugi polčas skoraj se je segreval Rok Kronaveter. Ni dočakal priložnosti, sedel je na klop. Enako Aleks Pihler. Mitja Viler je vstopil s klopi. Camoranesi je v eni tekmi storil, česar Sergej Jakirović v letošnji sezoni, ki je zanj uradno sicer trajala eno samo katastrofalno tekmo s Coleraine FC, ni. Kar je Jakirović zapravil na (pre)dolgih pripravah, kjer je okleval z generalko in prvo postavo, je Camoranesi storil takoj na prvi tekmi.

Najprej je več kot očitno vedel, kaj želi. Videti, kako se moštvo odzove po porazih. Nočemo preveč pripisovati njegovi bleščeči karieri, ampak če veš, kako je izgubiti finale lige prvakov in kako zmagati finale svetovnega prvenstva, poznaš obe plati. Na najvišjem možnem nivoju.

Najprej je več kot očitno vedel, kaj želi. Videti, kako se moštvo odzove po porazih. Nočemo preveč pripisovati njegovi bleščeči karieri, ampak če veš, kako je izgubiti finale lige prvakov in kako zmagati finale svetovnega prvenstva, poznaš obe plati. Na najvišjem možnem nivoju.

Zato je raje kot o vsem drugem govoril o ekipi, odzivu, prikazanem. »Največ smo med tednom delali na tem, da bi poiskali mir in organiziranost ter idejo, kako delovati v napadu. Najbolj od vsega me je zanimala reakcija moštva in dobil sem tisto, kar sem iskal.« Dobil je sicer bolj zmago kot igro, ampak vidi lahko, na koga se lahko zanese in na koga ne.

Nič več 4-2-3-1. (Tokrat) Klasični 4-4-2

Špekuliralo se je, da bi utegnil Maribor poskusiti celo s sistemom 3-5-2. Tega je lani vratolomno proti Taboru, ko tam sicer Camoranesija še ni bilo, po skoraj dveh desetletjih poskusil Darko Milanič. Takrat stisnjen v kot, ker začasno ni več našel rešitev. Ugibal, da morda pa le ni težava v sistemu, kakor sicer radi rečejo trenerji.

No, Camoranesi je spremenil sistem. Maribor se je vrnil h klasičnemu 4-4-2. Kolikor se je pač lahko s kadrom, ki ga ima. Seveda ima taka postavitev svoje dodatne izpeljanke, a bolj kot sredina, v kateri je Alexandru Cretu glede nato, kako igra za Romunijo, neizkoriščena priložnost, z Amirjem Derviševićem pa bi lahko tvorila resno konkreten par, je izstopajoč napad.

V tem je razlika med Camoranesijem in Jakirovićem, morda celo Milaničem v njegovih zadnjih tednih na klopi Maribora. Camoranesi očitno ima idejo, skuša videti, kdo in kako lahko to izpolni. Nato se odloči in pri tem vztraja. Ne deluje tipajoče ali izgubljeno. Ravno obratno. Camoranesi je očitno poosebljal samozavest. Češ, če sem jaz tukaj, potem verjamem. In so. Zmagali.

Maribor se je namreč lansko sezono boleče ogibal sistemu z dvema napadalcema od prve minute. »Naš namen je bil, da ne bi v moštvu delali preveč sprememb, ampak da bi vseeno še delovali kot moštvo ter igralcem našli prave pozicije. Iz tega so izhajale odločitve.«

V tem je razlika med Camoranesijem in Jakirovićem, morda celo Milaničem v njegovih zadnjih tednih na klopi Maribora. Camoranesi očitno ima idejo, skuša videti, kdo in kako lahko to izpolni. Nato se odloči in pri tem vztraja. Ne deluje tipajoče ali izgubljeno. Ravno obratno. Camoranesi je očitno poosebljal samozavest. Češ, če sem jaz tukaj, potem verjamem. In so. Zmagali.

Prejeti gol? Dali smo štiri!

Na klopi Tabora je na osemnajstih tekmah ob zelo dobrem izplenu 30 točk (9 zmag, 3 remiji, 6 porazov) njegovo moštvo zabilo 24 golov in jih 21 prejelo. Sama statistika nima konteksta, če ne bi bilo vprašanja o obrambi Maribora. Jakiroviću niti enkrat na pripravah ni uspelo, da bi vijoličasti ohranili mrežo nedotaknjeno. Nato so jim ga zabili še Severni Irci. In ko je odšel, so ga Mariboru stresle še Domžale. Zakaj se to ne le dogaja, ampak ponavlja?

Proti Bravu je bila sicer zaloga treh golov, ampak dišalo je po golu gostov. Vonj je imel po Mustafi Nukiću. Zakaj, čemu?

Proti Bravu je bila sicer zaloga treh golov, ampak dišalo je po golu gostov. Vonj je imel po Mustafi Nukiću. Zakaj, čemu? »Najpomembnejše je zadeti gol: mi smo zadeli štiri,« je vse, kar najbrž moramo vedeti o Camoranesiju trenerju.

Očitno bo trener, ki bo raje imel gol več. Raje 3:2 kot 0:0. »Najprej smo potrebovali večjo posest žoge za večjo mirnost moštva. Ko smo to dosegli in prišli do prvega gola, je bilo vse lažje. Potrebovali smo mirnost in stabilnost,« je razložil, kako je videl svojo prvo tekmo. Saj, kot je dejal Jan Mlakar, po prvem golu je prišla samozavest. Pa je sam to videl s klopi.

Ve, kje je glavni problem: fizična priprava

Niti eno vprašanje po tekmi ni šlo v to smer, je pa sam dvakrat povedal, kje vidi možnosti za izboljšave. »Tudi dvig telesne komponente moštva je med temi, seveda,« je nazorno povedal, kje mora moštvo napredovati. »Vemo, da je za nas najpomembnejša naloga, da izboljšamo zadeve v igri: v smislu telesne pripravljenosti, moči kolektiva in izbrane strategije.«

Na prvo mesto daje torej fizično pripravo. Šele na podlagi tega se bodo ločile finese in posamezne karakteristike. V tej luči je sicer toliko bolj presenetilo, da je začel z Marcosom Tavaresom, ki pa je borbeno in s povito glavo bil tisti, ki mu je predal navodila tik preden je krenil vlak s tremi goli. Nenazadnje je kapetan, kar tudi šteje.

Mauro Camoranesi je torej na prvi tekmi dal vedeti, da ga zanima, kako bo Maribor igral. Ne s kom, čemu, zakaj. Prvič se mu je bolje izšlo, kakor je bilo videti. Zdaj je pokazal, kdo in kaj je. In zdaj se začne šele pravo delo.

 

Camoranesi je očitno poosebljal samozavest. Češ, če sem jaz tukaj, potem verjamem. In so. Zmagali.

To so tekmeci za naslov

»Tekma je bila zahtevna, ker Bravo spada po mojem mnenju med štiri najboljše ekipe v Sloveniji,« je Camoranesi dejal uvodoma na po prvi zmagi. Ne toliko po mnenju, kasneje se je popravil in dejal, da gre za statistiko. Po januarju oziroma njegovem prihodu v slovenski nogomet je Bravo med četverico, ki je zbral največ točk. Med kandidate za naslov pa uvršča Olimpijo (»vedno kandidat«), Celje (»aktualni prvak«) in Muro (»tekmovalna, organizirana ekipa«).