Denis Janežič je nekdanji nadarjeni mariborski karateist, ki je ostal brez prave podpore v tistih časih predvsem zaradi težav s sladkorno boleznijo. Bolezen se je pojavila pri dvanajstih letih. “Pri teh letih dobiš lahko sladkorno bolezen samo tipa I,” nam pojasni Janežič, ki pravi, v kolikor poznaš svoje telo, si skrben in odgovoren, potem težav ni.

Janežič je bil med drugim tudi osebni snemalec našega deskarja Marka Grilca, ki se je 23. novembra 2021, med pripravami na snemanje filma tragično ponesrečil. Janežič in Grilc sta si bila zelo blizu in skupaj doživela veliko snemalnih dogodivščin.

Janežičevi začetki multimedijske kariere segajo v leto 2010, ko je ustanovil društvo Grabit, skupino navdušencev nad akrobatiko, parkurjem, downhillom in ostalim. Tako je Denis Janežič začel ustvarjati svoje prve posnetke. Kot sam pravi je prej snemalec kot fotograf.

Štiri leta kasneje je dobil priložnost v avstrijskem smučarskem središču St. Anton, kjer je pred kratkim nesrečno padla tudi naša smučarka Ilka Štuhec. Janežič je kot odličen smučar in akrobat skrbel za promocijo smučišča, slikal in snemal mnoge najboljše profesionalce zimskega športa. Z dobrim delom je dobil zaupanje največjih blagovnih znamk, med drugim tudi Burton Snowboards, Mitas tyres in ostale.

Več o tem kako težki in kakšni pogoji vladajo na Dakarju, pa v nadaljevanju pogovora.

Kakšne so bile priprave na letošnji Dakar?

Priprava, ne samo na Dakar, ampak nasploh je zelo pomembna. Potrebno je imeti ‘back-up’, veliko stvari lahko gre narobe, od kamere, računalnika, diskov. Ko najmanj pričakuješ, zataji oprema. Kar se pa tiče Dakarja samega, je jasno, da moraš biti dobro fizično in psihično pripravljen.

Kakšni so pogoji v Savdski Arabiji?

Zelo različni. Ni tak,o kot si ljudje predstavljajo, puščava in sedaj bo vedno 40+ stopinj. Tudi tam je sedaj zima. Pri rdečem morju je sicer zelo vroče in vlažno, resnično čutiš soparo. Menjavaš majice nonstop. Ni lahko stati, loviti kadre in snemati. Bolj, ko se pomakneš proti Jordaniji, tam je bilo tisto znano mesto Ha’il, pa postane zelo hladno. Visoke gore in v tem delu zna pasti ponoči tudi do nekaj stopinj.

V puščavi konkretno ni bilo več kot 16 ali 17 stopinj.

Omenili ste lovljenje kadrov, kako to izgleda na samem Dakarju?

Vsak večer dobite traso. Prej ni mogoče, zaradi pravil, ker nihče od tekmovalcev ne dobi prej trase. Tako da si zvečer pogledam možne foto-točke. Okrog 10 jih imaš na voljo, fizično jih lahko pokriješ največ tri, pogosto dve, včasih pa samo eno.

Kako težko je dobiti dober kader?

Včasih zelo težko. Po navadi gremo ti, ki smo iz multimedije skupaj na Google Earth in si pogledamo teren. Potem pa predvidevaš, ko vidiš kje so skale, sipine, kar se ti dopade ali pa se ti zdi, da bi bilo dobro, tja greš. Teh točk od prej ne poznaš in vse te pozicije so nove, potem se pa moraš znati prilagodit.

Kako dolgo ste potem na tej točki?

Sedaj, ko delam za Mitas sport ob Simonu Marčiču, fotografiram še tri njihove voznike. In jasno, v osnovi vedno loviš prvega, to so pogosto tudi zmagovalci in te slike lahko tudi prodaš. Kako dolgo sem tam, je pa odvisno ali grem še na drugo točko ali ne. Atraktivni su tudi avti, velikokrat fotografiram tudi njih.

Koliko kilometrov ste naredil na prejšnjem Dakarju?

Več kot 11.000 kilometrov.

Torej pravi maraton tudi za vas. Vas je bilo kdaj strah, da ne boste uspeli?

Ne, to ne. Da ne bom uspel nisem razmišljal. Ni pa lahko. Navigacija je takšna, da ti dajo širino in dolžino, imaš puščico v kateri smeri greš. Pomagam si sicer z google mapsom, ampak to zgolj na cestah.

Foto :Denis Janežič

Vozite se torej po istem terenu?

Na koncu dneva moram znati voziti isto kot tekmovalci. Znajti se moraš v sipinah, v vseh pogojih. Nekateri mislijo, gremo se malo voziti po pesku, ni ravno tako. Ko smo snemali nedavno za Toyoto prav v Savdski Arabiji, so se pripetile različne nezgode. Na koncu je tako, da preživeti in priti na cilj moramo vsi.

Simon Marčič tekmuje v kategoriji Original by Motul oziroma v konkurenci brez ekipe. Sam je za vse?

Tako. Jaz se ne smem dotakniti motorja, nihče mu ne sme pomagati. Če se kdorkoli drugi dotakne njegovega motorja je to avtomatsko diskvalifikacija. Jaz sem mu zgolj moralna podpora.

Kakšen napor je to za tekmovalca z vašega vidika?

Tako bi rekel – isto bi bilo, kot če bi primerjali, da petnajst dni zapored tečete maraton. En dan je sicer na Dakarju prost, ampak to je 14 izjemno zahtevnih etap plus prolog, kdor ni probal, kdor ni to doživel. si težko predstavlja kakšen napor je to.

Opišite nam kako izgleda en vaš dan?

Zelo podobno kot Simonov, samo da on po končani etapi popravlja motor, jaz pa montiram video zapise.

Sebastian Loeb. Kakšen je, ste ga spoznali?

Največji v zgodovini, a po drugi strani nenormalno prijazen. Vedno pozitiven, vse najboljše o njemu.

Denis Janežič je na Dakarju edini vir informacij za naše bralce. Denis posname kadre, naredi intervju s Simonom, pošlje fotografije in na kratko opiše dogajanje.

Kaj pa Simon Marčič?

Izjemno talentiran na motorju, fizično je neuničljiv. Ko drugi padajo, on še vedno drži, je pa res, da on rabi tudi kdaj po domače povedano “brco v rit”.

Se premalo zavedamo dejstva in uspeha, da imamo domačega predstavnika na Dakarju?

Če se primerjate z Gajserjem nimate možnosti, ker je najboljši kar jih je. Potem so pa tu dosežki, ki niso na tem nivoju, ampak so še vedno zelo, zelo dobri. V Sloveniji je res ogromno dobrih športnikov in če ni odmeven rezultat, se ga težko prepozna.

Za konec, fotografirali oziroma snemali ste veliko, imate še kakšno neizpolnjeno željo?

Zagotovo Formula 1 (smeh).