Fant, ki že zgleda, da bo zabil gol.

Tako smo o Aljoši Matku zapisali 22. avgusta lani. Še preden se je nova sezona za NK Maribor sploh začela. Če pa je na pripravah tako zelo opozarjal nase. Prodiral je z desne in ko je dobil žogo v noge, se je čakalo. Kaj bo. No, nastalo je veliko.

Vsega pol leta kasneje je bil izbran za Vijol’čnega bojevnika 2020. Za komaj pol sezone. V kateri je zabil šest golov. Enega več ima Rok Kronaveter, v Domžalah ga je v sredo ujel Rudi Požeg Vancaš. Oba imata že čez 1000 minut, Matko jih ima 891.

Dolgo je prepričeval Maura Camoranesija, da mu je zaupal mesto v začetni postavi. Čeprav v igri še vedno občasno niha, se vidi, da se je pripravljen sproti učiti. Nabira izkušnje, pobira komplimente. In zdaj še nagrado.

Prebolel koronavirus in zabil šest golov

Vijol’čni bojevnik je nagrada za najbolj srčnega nogometaša. Med letošnjo dvajseterico kandidatov zmagovalca naposled izberejo navijači. In izbrali so krilnega napadalca, ki bo konec marca star komaj 21 let. Toda izbran je bil z razlogom. Pomagalo je gotovo tudi to, da je v Ljudskem vrtu že od petnajstega leta. Dvakrat je bil najboljši strelec mladinske lige. In marljivo čakal na priložnost, ki je pod Darkom Milaničem ni dočakal.

Vijol’čni bojevnik je nagrada za najbolj srčnega nogometaša. Med letošnjo dvajseterico kandidatov zmagovalca naposled izberejo navijači. In izbrali so krilnega napadalca, ki bo konec marca star komaj 21 let. Toda izbran je bil z razlogom.

Že v svoji prvi članski sezoni v vijoličastem je nato zgodaj načel mrežo Brava (4:1), iznajdljivo in suvereno zabil za zmago proti Domžalam (4:3), zabil v Celju (0:2) oba gola, drugega predrzno lepega tudi s peto, ter z dvema goloma obrnil tekmo proti Gorici (3:1). Pa je povrhu vmes, ko je bil v mladi reprezentanci, kjer ima v štirih nastopih že dva gola, tudi prebolel koronavirus v s tekmami napolnjenem oktobru.

Sramežljiv, a le pred mikrofonom

Aljoša Matko je, ko gre za medijske nastope, precej tipično sramežljiv mlad nogometaš. Vsaj na medijskih terminih je z manj želel povedati več. Da je skromen in lepo vzgojen, nam je povedal Dejan Grabić, ki ga je v lanski sezoni kot posojenega nogometaša vodil pri Bravu.

»Je pa samozavesten in je tudi vzkipljiv, ko gre nekdo preko njega. Nikomur tega namreč ne dovoli, je precej čustven. Nobenemu ne bo priznal da je boljši. Saj bo to zanj stresno, ampak ‘drgnil’ bo, dokler mu ne bo ratalo.« Pa še nekaj ima oziroma je imel vsaj v Bravu: »Priljubljen je, poheca se, ima pa fokus.«

Grabić je računal, da bo lani zabil maksimalno deset golov. »Po optimističnem scenariju. Dal jih je petnajst.« Tudi pri vijoličastih je že v pripravah opozoril nase, ko je zgodaj zabijal gole in je bil nad njim navdušen Sergej Jakirović. Neustrašno, pogumno, iznajdljivo.

Posoja najboljša poteza

Zakaj, od kod? Matko je po tekmi z Gorico povedal decembra kar sam. »Ena mojih boljših potez je, da sem šel za eno leto k Bravu, kjer sem igral skoraj vse tekme in za prvo svojo sezono v članskem nogometu sem za svoje pojme igral vrhunsko. Nisem prišel takoj iz mladincev v prvo ekipo Maribora, ampak sem odigral že nekaj članskega ‘fuzbala’.«

Ena mojih boljših potez je, da sem šel za eno leto k Bravu, kjer sem igral skoraj vse tekme in za prvo svojo sezono v članskem nogometu sem za svoje pojme igral vrhunsko. Nisem prišel takoj iz mladincev v prvo ekipo Maribora, ampak sem odigral že nekaj članskega ‘fuzbala’.

»Lahko ga uporabiš kjerkoli v napadu. Ima prirojeno eksplozivnost,« ga je pohvalil tudi Muamer Vugdalić, ki ga je v Maribor pripeljal iz Krke. »Igral je za Krko, ko je bil še star 15 let. Predlagal sem ga športnemu direktorju Zlatku Zahoviću.«

In kaj je imel Matko za razliko od drugih? »Rekel sem, da imamo igralca, ki je zame potencial in da bi bilo dobro, če prišel v Maribor. Zlatko je prisluhnil, poklical njegovega agenta, njega in izrazil željo. K nam je prišel, ko je končal staž prvega leta pri kadetih.«

Več kot jih dobi, lažje zabija

Matko še vedno deluje kot igralec, ki se še kako dobro zaveda, kakor je rekel sam, da si moraš v Mariboru priboriti prav vsako minuto in jo nato res izkoristiti. Dolgo je čakal na prvo priložnost, četudi je igral za mladinsko ekipo v ligi prvakov, kjer se je nesrečno tudi poškodoval. Ampak je vztrajal. Posoja v Bravu se pa še kako pozna.

Matko še vedno deluje kot igralec, ki se še kako dobro zaveda, kakor je rekel sam, da si moraš v Mariboru priboriti prav vsako minuto in jo nato res izkoristiti. Dolgo je čakal na prvo priložnost, četudi je igral za mladinsko ekipo v ligi prvakov, kjer se je nesrečno tudi poškodoval. Ampak je vztrajal. Posoja v Bravu se pa še kako pozna.

Še vedno sicer ni povsem suveren in prepričan vase, kadar se znajde v priložnosti. Kot da se kdaj prehitro znajde pred golom. Soigralci ga pač radi iščejo in tudi najdejo. Kot je rekel Kronaveter – z njim dobivajo prepotrebno hitrost. Za zdaj velja, da več kot jih dobi, lažje zabija. In večkrat.

V soboto prav proti Bravu je kot Vijol’čni bojevnik garal, da bi zgodaj zabil gol. Imel je dve težki priložnosti, poskušal je, ni šlo. Poanta nagrade pa je, kako se bo odzval naslednjič. Doslej je še vselej pokazal, da gleda naprej. Srčno. Zato je bil najbrž tudi izbran. Kot najmlajši doslej med osmerico bojevnikov, ki so bili izbrani v trinajstih izborih.