ANKETA: Je torej Radovan Karanović (naj)boljša rešitev?

Zmaga vijoličastih nad Koprom (2:0) ni bila pretirano lepa na oko, je bila pa sila dobrodošla, pravzaprav nujna. Maribor, ki je vrh lestvice držal le v drugem krogu, nato pa padel tudi vse do šestega mesta, je zdaj ujel po točkah tako Koper kot Olimpijo. Vsi imajo po 27 točk, zadaj je Bravo, ki jih ima 23.

»Najbolj pomembno je, da smo se vrnili v igro. Vsi vemo, kje smo bili mesec dni nazaj,« se je Karanović odzval po včerajšnji zmagi nad Koprom. In napovedal trd boj za prvo mesto. Kdo bo prvak? »Tisti, ki bo najbolj koncentriran,« verjame Karanović. Vijoličaste čaka sedaj Bravo v Šiški (sobota, 13.30), nato pa po reprezentančnem premoru še finiš zadnjih štirih tekem. Spomnimo, Maribor je bil lani jesenski prvak, na koncu pa v Ljudskem vrtu proti Muri izgubil tekmo za naslov.

Po zmagi nad Koprom je tako prišel teden, ko naslednje vprašanje za Radovana Karanovića ne bo o njegovem statusu. Vsaj ne v smislu, kdo bo novi trener. To si je vsekakor legitimno izboril.

Konstantnost!

Ker nekaj je v Ljudskem vrtu neizpodbitno: Radovan Karanović je na šestih ligaških tekmah, kar začasno vodi vijoličaste, še vedno neporažen. Ta začasno je povrhu relativen, saj nihče ni dal uradno vedeti, do kdaj bo Karanović, ki je prišel namesto pomočnika Aleša Kačičnika, ko je moštvo vodil še Simon Rožman, sploh še v tej vlogi. Odgovor, ki se ponuja, je še vedno lahko: do prvega resnega zdrsa. Kar je bil že izpad v četrtkovi četrtfinalni tekmi pokala, ko je Karanović proti Domžalam (0:2) spoznal, da nima tako širokega kadra, kot je nemara pričakoval.

 Loading ...

Toda četudi pokalni izpad ne more biti ali pa vsaj ne bi smel biti izbrisan, saj se vijoličasti tako že šesto sezono ne bodo okitili z deseto pokalno lovoriko, je Karanović več kot le zasilno »poflikal« moštvo. Zakrpal ga ni enkrat, izjemoma, na horuk. Počne nekaj, kar je v slovenskem nogometu, sploh letos, lahko pa dodate še dve prejšnji sezoni, izumrla sorta: ima konstantnost. Proti Kopru je Maribor namreč še petič na šestih tekmah ohranil mrežo nedotaknjeno. Za primerjavo, Simonu Rožmanu je to na devetih tekmah uspelo zgolj enkrat, lani v celotni sezoni pa vijoličasti v 36. krogih enajstkrat niso žoge pobirali iz mreže. Karanović je torej že skoraj na polovici.

Obrambo je dobro izbral

Karanović je izbral svojo obrambo in pri njej vztraja, pri čemer ima veliko kvalitete v Robertu Voloderju, ki se ne le sproti in hitro uči, temveč nudi oporo še vedno po poškodbi neprepričljivemu Nemanji Mitroviću. Privoščil si je, da ne vztraja za vsako ceno pri Vidu Kodermanu, katerega predložki ne postanejo asistence kot v primeru Gregorja Sikoška. Še največ dilem je na desni, kjer je Martin Milec sam nekoliko besen nad lastno formo, a mu Mirko Mutavčić le občasno nudi stabilno, kaj šele konstantno konkurenco. In obenem je, ampak za ceno pokala, razrešil vprašanje prvega vratarja: Menno Bergsen je boleče spoznal, s čim se sooča Ažbe Jug.

Še vedno obramba ni neprebojno prepričljiva, Koper se je upravičeno lahko jezil, ker dveh lastnih čistih zicerjev niso pospravili. Ampak obramba deluje bolje, predvsem pa ni več »golov od nikoder«. No, vsaj v ligi ne. Ali pa vsaj ne proti komerkoli drugemu kot Domžalam, ki so zabili pet golov na dveh Karanovićevih tekmah.

Sladke skrbi

Sredina je prostor, kjer Maribor stoji in ali pade. Ko se je Aleks Pihler poškodoval prav proti Kopru, se je videlo, koliko je pomenil. Blaž Vrhovec se je lovil, vsakič mu nekaj prekine konstantnost – prej kartoni kot poškodbe -, še bolj to velja za Jana Repasa, ki je v formi tako padel, da je gladko izgubil zagotovljeno mesto v prvi enajsterici. Oba sta proti Kopru delovala, kakor se od njiju pričakuje, Repas, ki vestno trdi, da je raje bolj defenzivno usmerjen, pa se je spet bolj aktivno vključeval in pripomogel pri prvem golu. Vrhovec pa pri drugem. In glede nato, da je Antoine Makoumbou prvič stabilno pokazal, da lahko vijoličasti tako postavljene ekipe prebijajo tudi s kratkimi, lucidnimi podajami po sredini, ima Karanović sladke skrbi.

Kjer pa so vijoličasti zaenkrat še vedno precej tanki, toliko tanki, da skoraj morajo neizogibno računati na napake tekmecev – nepozornost Radomelj tik pred polčasom, nerodni penal v Sežani, groba napaka vratarja Golubovića proti Kopru –, je v napadu. Rožman je veliko računal na Marka Alvirja. Delno razumljivo, saj ima dovolj izkušenj in kvalitete, da lahko zadrži žogo, ko bi se je drugi čim prej radi znebili. Ampak tudi za našo ligo to ni dovolj.

Mnogoteri načini lomljenja tekmecev

Maribor se pod Karanovićem skuša znajti na mnogotere načine, prekinitev, napak, protinapadov ne jemlje kot dodatek. Še vedno gre preveč akcij po bokih, toda vztrajnost je poplačana, kadar gre za ekipno lomljenje tekmecev. Tako je bilo proti Kopru, Radomljam, Celju, Taboru. Sploh prvi gol je dokaz, da vijoličasti niso več nujno odvisni od enega prebliska, ki bi ga naj dajali igralci tipa Rudi Požeg Vancaš ali Rok Kronaveter. Da, pride tudi prav, Kronavetrov penal v Sežani je že bil tak. Presežek. Toda največji dosežek je, da je Gregor Sikošek po treh zaporednih obupnih predložkih nato pripravil takšnega, da je Ognjen Mudrinski brez težav zadel.

Karanović je uspel vnesti dovolj miru in hkrati hrabrosti, da se nekateri lahko celo učijo in to v fazi, ko rezultat res šteje. Nino Žugelj je potenten igralec z velikim potencialom, kar dokazuje tudi njegova statistika (trije goli v ligi), ampak mu še manjka pri konstantnosti. Sorodno velja za Malika Selloukija, najbrž največjo enigmo med vsemi prišleki, ki je proti Domžalam z evrogolom pokazal, zakaj je zabil gol Marseilleu v prvi francoski ligi.

Mudrinski tokrat že v prvo

Toda bistvo, naj se še tako poskuša igrati po bokih, je pri doseganju golov napad in tukaj je Maribor sila omejen. Ognjen Mudrinski je prišel kot nekdo, katerega beseda bo nekaj štela. Nekdo, ki bo »milom ili silom« zabijal ali pa vsaj dal vedeti, zakaj se ne zabija. Nekdo, ki ne bo sklonil glave.

Lovil je formo in se sam pred nami novinarji posipaval s pepelom, da pač nima še dovolj tekem, da bi vse tiste »abonma zicerje« pospravil v mrežo. Proti Kopru mu je naposled uspelo, da je prvo pravo priložnost pospravil v gol. In to je naredilo razliko. Pomembno ni bilo, kako je zabil oba gola, temveč kje je bil. Tam, kjer je moral biti, kjer je najlepše biti. Izkoristil je nepozornost ranljivega in taktično samomorilnega Kopra ter po dolgem času v vijoličastem pokazal, da je včasih doseganje golov tudi relativno preprosta stvar. Četudi ni. Kar boleče vidimo pri Roku Sirku, ki ni pokazal še praktično nič po povratku v Ljudski vrt, da so legitimna vprašanja, zakaj več minut ne dobiva mladi Žan Vipotnik.

Nagrada za drznost in vztrajnost

Radovan Karanović je spravil Maribor nazaj k vrhu. Rezultati se berejo lepše kot so se gledale same tekme. Igra je kakršna je, vijoličasti opuščajo nekatere prejšnje, DNK prijeme, kar traja in je na oko občasno zelo mučno. Ne preseneča, da za Karanovića ni dileme: ali lepa igra ali rezultat. Vsaj v tem trenutku se to dvoje še (lahko) izključuje.

Maribor občasno igra tako, da s svojo igro zlomi voljo tekmeca, kar se je pripetilo Celju, Radomljam, Taboru. Ko so nekaj kakor odnehali, obupali, da bo bitka na sredini postala gledljiva tekma. Morda je točno to tisto, kar Maribor sedaj najbolj potrebuje. Je pa nagrajen za drznost in vztrajnost. Ni zaman Karanović odgovoril, da se drugi trenerji odločajo za bolj obrambno taktiko. Ki se nekaterim izplača. Bravo, kamor gre Maribor v soboto na zgodnjepopoldansko tekmo, je četrti. Na petnajstih tekmah je zabil zgolj 13 golov. Maribor jih je zabil 22. Ampak v ligi, kjer je tako kot Koper prejel že 18 golov. Oziroma zgolj dva manj od zadnjega Aluminija.