Fantje ne jočejo. Deklice morajo biti pridne, razumevajoče in skrbne. Čeprav se takšne predstave zdijo zastarele, še vedno pomembno vplivajo na odraščanje otrok, njihovo razumevanje čustev in pripravljenost poiskati pomoč. Mednarodni projekt SPARK, ki ga je Inštitut za proučevanje enakosti spolov (IPES) v letih 2024-2026 izvajal v Sloveniji in Srbiji, je razkril, kako globoko so spolni stereotipi zakoreninjeni v vsakdanjem življenju otrok in kako hitro lahko zaradi njih spregledamo njihove stiske.
O ugotovitvah projekta, otroškem molku in odgovornosti odraslih smo se pogovarjali z Ano Pavlič z Inštituta IPES, ki opozarja, da otroci pogosto razumejo svoja čustva precej bolje, kot predvidevamo odrasli. Težava je lahko predvsem v tem, da se jih ne počutijo varne izraziti.
[[image_2_article_93404]]
Le pet odstotkov sodelujočih zalo prepričanih v prepoznavanje otroških čustev
Ena izmed zgovornejših ugotovitev začetne raziskave SPARK se nanaša na pedagoško osebje. V Sloveniji je le 5,1 odstotka sodelujočih navedlo, da so zelo prepričani v svojo sposobnost prepoznavanja otroških čustev. V Srbiji je bil ta delež nekoliko višji, 15,4 odstotka. Prav tako je le 11,4 odstotka sodelujočega pedagoškega osebja v Sloveniji ocenilo, da se otroci pogosto ali vedno odprto pogovarjajo o svojih čustvih. V Srbiji je bilo takšnega mnenja 25 odstotkov vprašanih.
Pavlič poudarja, da teh podatkov ne smemo razumeti kot dokaz pomanjkanja znanja ali prizadevnosti učiteljev. Šole se namreč srečujejo z vse več pričakovanji, od prepoznavanja nasilja in vedenjskih težav do pravočasnega zaznavanja resnejših duševnih stisk.
[[image_4_article_93404]]
»Zdi se mi, da smo kot družba postali precej spretni pri ugotavljanju, kaj vse bi morale šole še početi. Precej manj uspešni pa smo pri zagotavljanju pogojev, v katerih bi bilo vse to sploh mogoče,« opozarja.
Zakaj otroci o svojih težavah raje molčijo?
Odrasli otrokom pogosto zagotavljamo, da nam lahko zaupajo. Toda po besedah sogovornice ni odločilno, kaj jim govorimo, temveč kako se odzovemo, ko nam dejansko poskušajo povedati, kaj jih teži. Če je otrok zaradi joka zasmehovan, njegova jeza označena za nevzgojenost ali njegova težava odpravljena kot pretiravanje, lahko naslednjič svojo stisko raje zadrži zase.
»Otroški molk zato ni nujno posledica nezmožnosti izražanja čustev. Včasih je precej razumljiv odziv na okolje, v katerem otrok ne pričakuje podpore,« pojasnjuje Pavlič.
Pri tem imajo pomembno vlogo tudi pričakovanja, povezana s spolom. Deček, ki odrašča s prepričanjem, da mora biti močan in samostojen, lahko prošnjo za pomoč razume kot šibkost. Deklica, ki jo okolica nenehno spodbuja k skrbi za druge, pa lahko začne zanemarjati lastne potrebe.
[[image_3_article_93404]]
»Zaupanja otroku ne moreš naročiti. Lahko si ga samo prislužiš, vsakič znova, z vsakim odzivom, ki mu pove, ali je varno povedati naprej.«
Isto čustvo, povsem drugačen odziv odraslih
Spolni stereotipi ne vplivajo zgolj na vedenje otrok, temveč tudi na to, kako njihove odzive razumemo odrasli. Nemirnega in glasnega dečka lahko hitro označimo za razigranega oziroma neposlušnega. Podobno vedenje pri deklici lahko vzbudi drugačno pozornost, saj odstopa od pričakovanj okolice. Po drugi strani lahko tiho, prilagodljivo deklico, ki vedno pomaga drugim, razumemo kot otroka brez težav, čeprav morda doživlja veliko notranjo stisko.
Raziskava SPARK je pokazala tudi, da je bilo v slovenskem delu raziskave pričakovanje, da naj bi deklice za druge, precej izrazito, s povprečno oceno 3,9 na petstopenjski lestvici. »Isto solzo pri dečku pogosto preberemo kot šibkost, pri deklici kot občutljivost. Problem ni solza. Problem je, kako hitro ji nadenemo pomen, še preden sploh vprašamo, od kod prihaja,« poudarja Pavlič.
[[image_1_article_93404]]
Ob tem opozarja, da ne smemo ustvarjati novih posplošitev. Vsi dečki ne skrivajo čustev in vse deklice o njih ne govorijo odkrito. Na otrokovo doživljanje vplivajo tudi družina, vrstniki, socialne okoliščine in njegove osebne izkušnje.
Na Ptuju so otroci odraslim povedali, kaj potrebujejo
Pomemben del projekta SPARK je potekal tudi na Štajerskem. Decembra 2025 so na Ptuju pripravili tridnevni mednarodni vrh, na katerem so otroci iz Slovenije in Srbije skupaj z odraslimi razmišljali o duševnem zdravju, spolnih stereotipih in potrebnih spremembah. Mlade sta z nagovoroma podprli predsednica republike Nataša Pirc Musar in evropska poslanka Irena Joveva, osebno pa jih je obiskala tudi Urška Klakočar Zupančič.
[[image_7_article_93404]]
Otroci so sodelovali pri oblikovanju priporočil za odrasle in odločevalce. Pavlič poudarja, da njihovo vključevanje ne sme ostati zgolj simbolično, saj imajo pravico sodelovati pri odločitvah, ki vplivajo na njihovo življenje.
Posebej odmeven je bil tudi ustvarjalni natečaj Moj glas, moj um, na katerega se je odzvalo več kot 1.500 otrok iz 48 šol v Sloveniji in Srbiji. Nastalo je več kot 600 risb, zgodb, pesmi, fotografij in videoposnetkov. Med deli je bila tudi pesem Nič več ne nosi to masko, v kateri se takratna devetošolka Ajda Gajski sprašuje, kdo je sploh določil, da fantje ne smejo jokati. Deklica iz Srbije Nikolina Stevanović pa je svoje sporočilo odraslim strnila v naslov Čuješ li me? oziroma Me slišiš? Prav vprašanje, ali odrasli otroke zares poslušamo, je postalo eno osrednjih sporočil projekta.
Več kot 600 otrok se je o čustvih učilo skozi igro
V sklopu projekta so pripravili tudi aktivnost ''Lov na zaklad za duševno zdravje'', v kateri je sodelovalo 617 otrok. Namesto klasičnih predavanj so otroci skozi naloge, sodelovanje in igro raziskovali različna čustva, odnose, stereotipe in možnosti iskanja pomoči. Pri tem jih je spremljala tudi maskota projekta, maček SPARK.
[[image_6_article_93404]]
Vrednotenje aktivnosti je pokazalo pozitivne premike v razumevanju čustev in iskanja pomoči. »Ne gre za to, da smo z enim popoldnevom trajno spremenili otroka. Gre za to, da smo mu pokazali, da je o teh stvareh sploh dovoljeno razmišljati – in to je lahko začetek nečesa veliko večjega,« pojasnjuje sogovornica.
Projekt je prepoznala tudi Evropska komisija kot primer dobre prakse. Njegove ugotovitve so predstavili različnim slovenskim institucijam, med drugim Varuhu človekovih pravic, Nacionalnemu inštitutu za javno zdravje in Državnemu zboru. Pavlič sicer poudarja, da institucionalna podpora še ne pomeni dejanskih sistemskih sprememb. Želi si predvsem, da bi spolno občutljiv pristop k duševnemu zdravju otrok postal običajen del dela šol in drugih ustanov.
''Od otrok zahtevamo čustveno zrelost, sami pa je ne pokažemo''
Kaj bi torej morali v slovenskih šolah najprej spremeniti? Po besedah Pavlič predvsem predstavo, da mora otrok svojo stisko dovolj jasno pokazati, preden si zasluži pozornost odraslih. »Otrok ne bi smel potrebovati posebnega poguma, da odraslemu pove, da ga je strah, da je žalosten ali da nečesa ne zmore,« poudarja.
[[image_5_article_93404]]
Ob tem opozarja tudi na protislovnje sodobnega časa. Otroci imajo na voljo ogromno informacij, možnosti in priložnosti, vendar to še ne pomeni, da imajo tudi dovolj prostora za izražanje ranljivosti in občutka, da so dovolj dobri takšni kot so. Odgovornost zato ne more biti zgolj na otrocih. Tudi odrasli pogosto težko prepoznamo lastno izgorelost, priznamo strah ali pravočasno poiščemo pomoč.
»Mislim, da bi bilo za začetek zelo pomembno, da bi odrasli prenehali od otrok zahtevati čustveno zrelost, ki je sami pogosto ne pokažemo,« pravi Pavlič.
In prav v tem vidi najpomembnejše sporočilo projekta SPARK.
»Otroci se ne rodijo s prepričanjem, da morajo določena čustva skrivati. Tega jih naučimo mi. Zato je prav, da se vprašamo tudi, kako jih lahko naučimo drugače.«
[[image_8_article_93404]]
