K9 iskanje pogrešanih je organizacija, ki s pomočjo za to izšolanih psov in vodnikov išče pogrešane ljudi in živali. Od ostalih reševalnih organizacij pri nas se razlikujejo po tem, da s psi iščejo po sledi pogrešanega, torej po individualnem vonju, saj iščejo točno določeno pogrešano osebo ali žival. 

Iskanje torej ni naključno, saj njihovi psi sledijo vonju, ki ga pogrešani med hojo pušča za sabo. "Pogoj za to, da lahko iščemo, je, da gre pogrešani peš in da imamo dober vzorec njegovega vonja," pojasnjuje Sabina Piber, vodja in ustanoviteljica ekipe K9 iskanje pogrešanih - Slovenija.

Stopili na ramena nemških ekip in od tam nadaljevali svojo zgodbo

"Začela sem sama, z Ulo, mojo najstarejšo psico. Sprva je bila ideja iskati samo pogrešane živali, saj v Sloveniji ni bilo nikogar, ki bi to počel," o začetkih pove Piberjeva. Na to odločitev je vplivalo več dejavnikov, prvič pa je nanjo pomislila, ko se ji je s povodcem vred iz rok iztrgala Lucy, takrat stara 14 let, napol slepa in gluha. "Našla sem jo vso zavito v povodec in groza me je bilo pomisliti, kaj bi bilo z njo, če je ne bi našla," se spominja.

Piko na i pa je postavila psica Čenča, ki se je zgubila v Kamniških Alpah. "To je bila prva vseobsežna iskalna akcija psa, da sem vedela zanjo. Iskali so jo vsi: domači, prijatelji, mladi, stari, pohodniki, izletniki, planinci. Psice dolgo niso našli, mislim, da je trajalo 14 dni ali več," nadaljuje. Takrat je začela iskati možnosti, kako bi psico naučila iskanja pogrešanih živali, a v Evropi ni našla nikogar, ki to počne. "Našla sem pa pionirko takega iskanja v Ameriki, se z njo povezala in ona je bila moja prva inštruktorica," razloži.

"Izobraževanje je trajalo 10 tednov, ravno dovolj, da sem ugotovila, da sem vrata v svet iskanja šele priprla in, da je do dobre osnove še zelo dolga pot. Vedela sem, da sama tega ne bom zmogla, zato sem, k sreči, našla ekipo v Nemčiji. Nemci so iskanje pogrešanih živali poznali in izvajali že 20 let in takoj so me sprejeli v svojo ekipo."

V Sloveniji je nato postopoma začela graditi slovensko ekipo, vmes pa še opravila eno in pol leta trajajoče izobraževanje za inštruktorja. Danes so samostojna organizacija, ki tesno sodeluje s kolegi iz Avstrije, Nemčije, Madžarske, Švice in Italije, delujejo pa kot mednarodna zveza, po enotnih metodah in enotnem izpitnem sistemu. "Skupaj gradimo znanje in največkrat orjemo ledino. Gonilna sila z največ izkušnjami so še vedno nemške ekipe, saj imajo tudi daljšo tradicijo. Mi smo stopili na njihova ramena in od tam nadaljevali," pojasnjuje Piber.

[[image_1_article_90976]]

Danes v okviru njihovega združenja delujeta dve področni enoti, Gorenjska in Ljubljanska. V obeh enotah je skupaj 40 psov in 35 vodnikov, saj imajo nekateri vodniki po več psov. Kot pojasnjuje Piberjeva, vsi pari še niso pripravljeni za delo v iskalnih akcijah. "Izobraževanje je relativno dolg proces, potrebno je opraviti kar veliko preizkušenj oziroma izpitov, da imaš dovoljenje za iskanje," razloži. Do danes je izpite opravilo 10 iskalnih parov, torej ima 10 psov in njihovih vodnikov licenco za iskanje pogrešanih živali in 4 psi licenco za iskanje pogrešanih ljudi.

En pes je še v postopku pridobivanja licence za iskanje pogrešanih oseb, najpogosteje pa jim takrat pridejo pomagat kolegi iz Avstrije ali celo Nemčije in Madžarske, odvisno od zahtevnosti primera. "Zgodi se, da nam pomagajo tudi pri iskanju pogrešanih živali, predvsem madžarski kolegi, ko je žival pogrešana v Prekmurju," dodaja sogovornica. 

"Najpogosteje iščemo pse in mačke, iskali smo že teleta in koze pa bradato agamo (kuščar), želve, nedolgo nazaj tudi dihurja."

V Sloveniji jih za pomoč pri iskanju ljudi največkrat pokličejo svojci. Slovenska ekipa najpogosteje išče pogrešane ljudi v Avstriji in Nemčiji, kjer oni pomagajo kolegom. "Sama sem s Chilli (angleška pointerka) članica SAR Avstrijska Koroška, kar pomeni, da, ko dobimo poziv na iskalno akcijo, gremo iskat," pove Piberjeva. V tem primeru imajo podporo avstrijske policije in tamkajšnjih gasilcev z vso njihovo opremo.  

[[image_3_article_90976]]

Dobrega trailerja naredi značaj psa, dobra vzgoja in treningi ter povezanost

Šolanje psa in vodnika traja povprečno okoli tri do štiri leta. "Nekateri psi in vodniki so naravni talenti, zato gre tam postopek hitreje, vedno pa je največ odvisno od vodnikov," pojasnjuje sogovornica. Pomembno je namreč, kako komunicirajo s psom, kako hitro razumejo, kaj dela in jim sporoča, psi pa morajo biti pri reševanju problemov samostojni, kljub temu, da so na povodcu.

"Ko se pes in vodnik naučita sodelovanja, sta na dobri poti." 

O primernosti pasem psov za iskanje Piberjeva pove, da imajo vsi psi nos, nekateri z več receptorji za vonj, drugi manj. "Največ receptorjev imajo bloodhound, baset, beagle, vendar ni to tisto, kar naredi dobrega trailerja. Dobrega trailerja naredi značaj psa, dobra vzgoja, dobri treningi in dobra povezanost z vodnikom. To zadnje je zelo pomembno, saj imamo lahko zelo dobrega psa, ki z vodnikom enostavno ni združljiv za to delo," nadaljuje. 

Pri psih, ki opravljajo to nalogo, je predvsem zaželena vztrajnost, ki pa pogosto sovpada z vztrajnostjo vodnika. "Sposoben mora biti koncentracije, dolgih naporov in sodelovanja z vodnikom," dodaja.

[[image_4_article_90976]]

Sledenje ne zgleda tako, kot v filmih dela komisar Rex

Kot odgovarja Piberjeva, jih je ob izginotju živali vedno smiselno poklicati, ni pa nujno, da bodo v vsakem primeru šli s psi na teren: "To je povsem odvisno od okoliščin izginotja. Razlika je med tem ali pobegne mlad nekastriran samec ali star slep in gluh pes. Razlika je ali pobegne v naravi ali v mestu. Ali pobegne, ker se je česa ustrašil ali je šel lovit.  Ali je pobegnil s povodcem ali brez ..."

"Treba je vedeti, da je pogrešanih živali veliko. Res veliko! Tudi ne gremo iskat vsake pogrešane živali, saj v veliko primerih skrbniki lahko sami veliko naredijo za to, da se žival vrne ali da jo najdejo. Ljudem najpogosteje povemo, kaj naj najprej sami naredijo in kako naj se lotijo situacije. In pogosto jih pri tem tudi vodimo, zato ni nujno, da smo vedno zraven."

V kolikor je življenje psa ogroženo, denimo, ko gre za stare pse, ki so večinoma že slepi, gluhi, gibalno ovirani in največkrat tudi dementni, pse, ki v ekstremnih razmerah, kot sta hud mraz ali vročina, pobegnejo s povodcem ali mladiče, gredo na teren takoj, ko je to mogoče.

Ob klicu skrbnike živali najprej vedno temeljito izprašajo: "Za nas so najpomembnejši podatki kje točno se je žival izgubila, kdaj točno se je izgubila oziroma ušla, kje je doma, kaj se je zgodilo, koliko je star/a, je kastriran/sterilizirana, ali ima zdravstvene težave, ali ima povodec na sebi, koliko časa že imajo to žival."

[[image_2_article_90976]]

Če je situacija zrela za iskanje s psi, potrebujejo tudi kar se da natančno lokacijo mesta, od koder je žival pobegnila ali so jo skrbniki pogrešili, da lahko določijo, kje začeti iskanje. "Pri tem potrebujemo vzorce vonja pogrešane živali, ki jih predstavimo našim psom, da lahko začnejo slediti," dodaja Piber.

Včasih traja iskanje več dni, včasih pa le nekaj ur.

Njihovi psi so na dolgih povodcih, pripeti na posebne oprsnice, ter jih vodijo, oni pa jim sledijo. Pri tem ves čas komunicirajo s psom skozi telesno govorico. "Psi nam vseskozi pripovedujejo, kaj delajo, se pa zgodi, da kot  vodnik zgrešiš kako sporočilo. Tudi sledenje ne zgleda tako, kot v filmih dela komisar Rex," pojasnjuje. Vonj ima namreč svoje specifike in zakonitosti, prav tako tudi teren, na katerem se nahajajo: "Iskanje na Pokljuki je povsem drugačno, kot iskanje na Barju, na primer. Zato težko govorimo o kakem časovnem okviru, saj to ni tekmovanje na 100 m po vedno enaki stezi."

V primeru izginotja ljubljenčka ravnajte umirjeno in premišljeno

Najpogostejše napake, ki jih ljudje naredijo, ko ugotovijo, da se je izgubil njihov pes ali mačka, so, da tečejo za njim, ga kličejo ali organizirajo množično iskanje, ne da bi razumeli, kaj se z njim dogaja. Enoznačni recept, kaj narediti v tem primeru, sicer ne obstaja, saj je ogromno kombinacij dejavnikov, ki vplivajo na situacijo. "Vedno pa velja: DIHAJTE, razmišljajte, naredite načrt. Ne delajte panike, umirite se, ne kričite in lomastite brezglavo po gozdu na primer. Psi se običajno poskušajo vrnit k skrbnikom na mesto, kjer so se ločili z njim, mački tudi," pojasnjuje Piberjeva. 

Kot pravi, se jim je že veliko ljudi javilo, da so s pomočjo njihovih navodil našli pogrešano mačko.

Pogrešane živali iščejo skoraj vsak dan, do danes so jih domov pripeljali že prek štiristo

Kot pravi Piberjeva, si na začetku niso niti predstavljali, da je toliko živali pogrešanih, danes pa so na terenu skoraj vsak dan. "Če bi šli iskat vse pogrešane, kot smo to počeli na začetku – bi iskali nekajkrat na dan. V desetih letih smo se tudi mi naučili, da so nekatere akcije nesmiselne, da nimamo možnosti, da žival najdemo s psi (pobegli hrti na primer, ali pa zdravi mladi psi, ki gredo lovit, mačke, ki jih spraviš domov na nešteto drugih načinov…), zato se osredotočamo predvsem na tiste, kjer bi lahko bilo ogroženo življenje živali," pojasnjuje. 

Pri iskanju pogosto uporabljajo tudi tehnološko opremo, ki iskanje s psi dopolnjuje ali nadomesti: "Uporabljamo kamere, za pse živolovke na senzorje, mačje živolovke , termo kamere, dron s termo kamero ..."

V času dopustov, praznikov in počitnic je iskalnih akcij še več, kot običajno.

"Zdi se, da število pogrešanih živali iz leta v leto narašča, veliko pove tudi podatek, da smo Slovenci rekorderji po številu psov in mačk v gospodinjstvih,"  pojasnjuje Piber. K naraščanju primerov prispeva tudi vse hitrejši način življenja, ki se mu živali ne morejo tako hitro prilagajati in druge okoliščine: "Živali tudi nekritično postavljamo v neprimerne življenjske okoliščine, ljudje si izbirajo živali, s katerimi niso združljivi, pogosto se živali pri ljudeh znajdejo iz napačnih razlogov, najboljši primer za to so 'korona' psi."

Posebna kategorija so tudi pravkar posvojene živali, predvsem psi. "Ljudje največkrat ne poznajo psa, njegove zgodovine, njegovih sprožilcev. Take pse je najteže spraviti domov, pogosto traja dolgo časa, imeli smo tudi primere, ko se psi nikoli niso ne vrnili, ne našli," razloži sogovornica.

[[image_5_article_90976]]

Kljub velikem številu, pa vsaka iskalna akcija na njih pusti prav poseben pečat. "Nekatere nam vzamejo delček srca, druge ga vrnejo. Težko je reči, katera je najbolj ostala v spominu, saj so tam vse. Do danes smo domov pripeljali okoli štiristo živali, pa vseh se spomnim," odgovarja Piber. 

"Mogoče bi izpostavila staro, gluho in povsem slepo psico, ki smo jo iskali ponoči, takoj ko so nas domači poklicali. Najprej so jo cel dan iskali sami, šele pozno zvečer so poklicali na pomoč. Psico smo našli v potoku pod mostom, oklepala se je skale, na kateri je ležala na pol v vodi. Stare živali so tudi sicer moja šibka točka, ta prizor pa me je res pretresel. K sreči je bila živa, mislim pa, da do jutra ne bi zdržala."

Njihovo poslanstvo pa ni le iskanje pogrešanih, temveč tudi ozaveščanje javnosti z objavami, obiskovanjem šol, vrtcev in domov za starejše. "Veliko znanja o obnašanju izgubljenih živali smo že spravili med ljudi, zato se mnogi znajo veliko bolje organizirati, ko se jim to zgodi," pojasnjuje sogovornica. "V resnici mislim, da z vsem znanjem in izkušnjami, ki jih imamo, niti nimamo pravice ne vztrajati. Živali so se izgubljale in se še bodo. Nikoli niso živali krive za to, zato si zaslužijo pomoč. Niti ne njihovi skrbniki. Živali," misli sklene Piberjeva.