Vozniki pogosto podcenjujejo ali precenjujejo, s kakšne razdalje lahko prometni radarji dejansko zaznajo prekoračitev hitrosti. Medtem ko mnogi menijo, da imajo dovolj časa za reakcijo, je realnost precej bolj zapletena in odvisna od vrste naprave.
Fiksni radarji in mobilne meritve nimajo enakega dometa
Pri fiksnih radarjih, ki so nameščeni v ohišjih ob cestah, je doseg praviloma omejen. Ti sistemi običajno delujejo na razdaljah do približno 100 metrov, pri čemer lahko v tem območju natančno izmerijo hitrost vozila, zajamejo fotografijo in zabeležijo registrsko oznako. Meritve se praviloma izvajajo v tako imenovanem nadzornem območju, kjer je zagotovljena dovolj visoka natančnost za dokazovanje prekrška.
Pomembno je tudi, da ti radarji ne sledijo vozilom na več sto metrov razdalje, kot pogosto zmotno verjamejo vozniki. Minimalna razdalja za meritev je običajno okoli 10 metrov, ko vozilo vstopi v območje nadzora.
Kaj pa radarji policijskih partulj?
Druga zgodba pa so mobilni laserski merilniki hitrosti, ki jih uporabljajo policijske patrulje. Ti imajo bistveno večji doseg in lahko hitrost zaznajo tudi na več sto metrih razdalje, v določenih primerih celo do približno 1000 metrov, odvisno od tipa naprave.
Kot poroča Žurnal24, se zato vozniki pogosto zmotijo prav pri oceni, kdaj jih je kamera dejansko že zaznala. V praksi to pomeni, da reakcija ob tem, ko radar že opazite, pogosto pride prepozno.
Strokovnjaki zato poudarjajo, da je edina zanesljiva rešitev dosledno upoštevanje omejitev hitrosti, ne glede na to, ali gre za fiksne kamere ali mobilne meritve.
