Mag. Jožef Kovač, upokojeni policist, pravnik in veteran vojne za Slovenijo, je svojo poklicno pot več kot štiri desetletja posvečal področju varnosti, prava in javne uprave. Po končani Kadetski šoli za miličnike leta 1984 je opravljal najrazličnejše operativne in vodstvene naloge v slovenski policiji, sodeloval v akciji Sever, bil pripadnik posebne policijske enote ter aktivno sodeloval v osamosvojitveni vojni na območju Ormoža.

Svoje bogate izkušnje je kasneje nadgradil na Ministrstvu za notranje zadeve, kjer je soustvarjal zakonodajo s področja kazenskega, prekrškovnega in upravnega prava, ter kot upravni inšpektor nadzoroval zakonitost delovanja javne uprave. Med letoma 2019 in 2021 je kot pravni svetovalec zveze NATO v Prištini pomagal pri razvoju kosovskih varnostnih sil in njihovih zakonodajnih okvirjev. Kot gostujoči predavatelj na Fakulteti za varnostne vede, poravnalec v kazenskih zadevah in eden izmed desetih najvplivnejših slovenskih pravnikov po izboru strokovne javnosti je pustil pomemben pečat tudi na področju pravne stroke. Danes ostaja aktiven član veteranskih in strokovnih organizacij ter zagovornik pravne države, odgovornosti institucij in spoštovanja človekovih pravic.

"Ljudje so imeli občutek, da slovenska oblast dejansko obvladuje razmere in ima stvari v svojih rokah"

Kovač je bil leta 1991 zaposlen kot miličnik na Postaji mejne milice Kuzma, ki je spadala pod UNZ Murska Sobota. Z odločbo Republiškega sekretariata za notranje zadeve (v nadaljevanju: RSNZ) je bil 25. junija 1991 začasno napoten na Postajo milice (PM) Ormož.

"Na PM Ormož so bili v času vojne aktivni miličniki matične enote, rezervni miličniki, pripadniki posebne enote milice (v nadaljevanju: PEM) in aktivni miličniki iz drugih enot, ki so v času vojne delovali na območju Ormoža. Skupaj nas je torej bilo okrog 80. Na tem območju smo opravljali intenzivno varovanje ljudi in premoženja s temeljitimi pregledi vozil, potnikov in prtljage. Cilj teh pregledov je bil odkrivanje ljudi, ki bi lahko aktivno pomagali jugoslovanski armadi (v nadaljevanju: JA), ter odkrivanje orožja in drugega, kar bi lahko bilo povezano s takimi aktivnostmi. Delo smo opravljali na vseh pomembnejših komunikacijah v mestu Ormož," nam pove upokojeni policist in vojni veteran. 

V času od 25. do 26. junija 1991 je bil razporejen v izmeno na mejno kontrolno točko Središče ob Dravi. "Opravljal sem tudi druga dela po nalogu vodstva, na primer: delo v patruljah na terenu z rezervnim miličnikom, delo na opazovalnicah, kjer je bila poglavitna naloga spremljati vojaške premike in obveščati nadrejene in druge naloge miličnika. 28. junija 1991 smo se z lokacije PM Ormož premaknili na rezervno lokacijo v osnovno šolo Ormož, kjer smo ostali do konca vojne. Zaradi naše stalne prisotnosti na najvitalnejših delih mesta so imeli ljudje občutek, da slovenska oblast dejansko obvladuje razmere in ima stvari v svojih rokah. Nadzor prehajanja državne meje je spadal pod PM Ormož. Na območju občine smo imeli dve kontrolni točki prehajanja državne meje, preglede in kontrolo smo opravljali miličniki."

Iz Varaždina krenili dve koloni tankov in oklepnikov Jugoslovanske armade 

Ena kontrolna točka je bila v Ormožu pred mostom čez Dravo, druga pa pred železniškim prehodom v Središču ob Dravi. Mejna kontrolna točka Središče ob Dravi je bila vzpostavljena v zelo kratkem času. "Tukaj smo začeli miličniki delati 25. junija 1991; točka je bila ena od takratnih osmih mejnih kontrolnih točk (MKT) na meji republike Slovenije z republiko Hrvaško. 25. junija 1991 ob 20. uri je tukaj slovensko zastavo dvignila prva izmena miličnikov, kar je bilo usklajeno s takratnim državotvornim dogajanjem v Državnem zboru Republike Slovenije. Ob tem moram omeniti, da sem bil tako jaz kot moji kolegi miličniki zelo ponosen na svojo državo, na svojo zastavo, na svoje pomembno kontrolno delo na mejni točki."

Jožef Kovač nadaljuje, da jim je veliko zaskrbljenosti povzročila novica komandirja Jurija Fermeta 26. junija 1991, da je položaj zelo resen, ker obstaja zanesljiva informacija, da bo JA s tanki in oklepniki naslednji dan krenila iz varaždinske vojašnice proti Sloveniji. Mejo bi prestopili na mejni točki v Središču ob Dravi in čez dravski most v Ormožu. "27. junija smo bile patrulje po radijski zvezi obveščene, da sta iz Varaždina krenili dve koloni tankov in oklepnikov JA, ena proti Središču, druga proti Ormožu. V Ormožu je bila na mostu čez Dravo v pripravljenosti protidiverzantska skupina Teritorialne obrambe (TO)."

"Pripadniki takratne TO Republike Slovenije so tam pripravili in organizirali barikado in popolno zaporo ceste. Barikada je bila sestavljena iz tovornih vozil in delovnih strojev, TO jo je varovala. Eno od tovornih vozil je bilo naloženo s svežimi živalskimi kožami, ki so kasneje zaradi obstreljevanja zagorele. To pa je imelo za posledico, da so zagorela tudi druga tovorna vozila."

Popov je bil na poti v Gornjo Radgono 

Kolona tankov in oklepnikov je do ormoškega mostu prispela v dopoldanskem času. Pripadniki JA so zahtevali pogovor s pristojnimi v zvezi s prečkanjem mostu. Komandir PM Ormož Jurij Ferme je odšel na pogovor z zloglasnim poveljnikom tankovske kolone, polkovnikom Berislavom Popovom. Popov je zahteval, da se mu zagotovi neovirano prečkanje mostu in da mora v dveh urah tankovska kolona priti v Gornjo Radgono; zagrozil je, da bodo most prečkali za vsako ceno. Štab UNZ Maribor je Fermetu naročil, naj Popovu prenese, da je JA vstop v Slovenijo prepovedan. "Za tem so se grožnje začele stopnjevati s psihološkim pritiskom na miličnike. Ormož sta v tem času preletavali vojaški letali ter trosili letake, na katerih je bilo napisano, da ima JA nalogo prevzeti nadzor naddržavno mejo ter da bodo nalogo dosledno in energično izpolnili."

[[image_1_article_89774]]

[[image_2_article_89774]]

[[image_3_article_89774]]

Ko so vojaki spoznali, da s takim početjem ne bodo dosegli umika barikade, so jo začeli s tanki fizično odstranjevati.

Ukaz za uporabo orožja na slovenski strani je bil, da se strelno orožje proti JA uporabi, ko tank prebije tretje vozilo oziroma oviro v barikadi. Prišlo je do medsebojnega obstreljevanja s pehotnim orožjem.

V Ormožu je bila pokazana odločnost, da Slovenci svojo samostojnost branimo tudi z orožjem

"Ocenjujem, da je to bila prelomnica, saj je s tem bila v Ormožu pokazana odločnost, da Slovenci svojo samostojnost branimo tudi z orožjem. To je bil čas igre z živci in preizkus psihološke pripravljenosti na obeh straneh. JA je ocenjevala, da se bodo branilci na ormoški strani, ki so bili dosti slabše oboroženi in opremljeni kot enote JA, groženj ustrašili in pobegnili s položajev. Ker se to ni zgodilo, so v zgodnjem popoldanskem času pripadniki JA začeli s tanki obstreljevati barikado, položaje ob barikadi in bližnjo okolico. Po začetku sovražnikovega streljanja s tankovskimi granatami je sledil umik pripadnikov TO in milice, saj bi bilo neodgovorno na tako lahek način izpostavljati življenja tankovskim granatam, medtem ko smo na naši strani razpolagali le z maloštevilnim protioklepnim in pehotnim orožjem," se spominja Kovač. 

Ker Popova tankovska kolona ni uspela prebiti barikade iz več tovornjakov, mu je na pomoč prišla kolona osmih oklepnih vozil iz smeri Središča ob Dravi, ki je imela za glavno nalogo, da iz notranjosti slovenskega ozemlja deblokira ormoški most in omogoči prehod tankovski koloni polkovnika Popova. "Sam sem bil v bližini PM Ormož, kjer smo zavarovali lastno stavbo, ko je iz smeri Središča ob Dravi ta kolona prodrla v našo neposredno bližino. Prišlo je do obstreljevanja na barikado s tovornimi vozili na cestišču, pripadnik TO je streljal na tank z raketometom in ga zadel. Žal se je tam zbralo tudi veliko »radovednežev«, ki se sploh niso zavedali dejanske nevarnosti in kljub opozarjanju miličnikov prizorišča niso zapustili. Šele, ko je prišlo do uporabe orožja, so ljudje spoznali nevarnost in pričeli zapuščati ulico, medtem pa vpili na oficirja JA. Le-ta je začel streljati na ljudi in dva tudi ranil. Iz smeri parka se je slišal strel, ki je oficirja zadel v obraz, posledica je bila, da je vojska začela streljati z mitraljezi v bližnje stavbe. Reševalno vozilo je vse tri ranjene odpeljalo v bolnišnico."

Kolona polkovnika Popova na dravskem mostu v Ormožu je dokončno spoznala, da se prebiti na slovensko stran resnično ne bo možno, zato se je umaknila nazaj in preko Čakovca v nočnem času prispela v Razkrižje. Od tam je kasneje nadaljevala svojo pot do Gornje Radgone.

[[image_4_article_89774]]

Zasede, patrulje in nadzor nad vojaškimi premiki na območju Ormoža

Tudi druga kolona tankov ni mogla prebiti barikade na klancu cestišča, zato so se obrnili in pred hotelom Jeruzalem ponovno formirali kolono. "Miličniki smo se takoj prerazporedili iz prejšnjih lokacij in zavzeli svoje položaje v tej bližini, da smo lahko budno spremljali vsak korak vojske. Vojaška kolona je odpeljala v smeri Ljutomera, od tam se je naslednjega jutra pričela vračati proti mestu Ormož. Na tej poti je v Žerovincih in Ivanjkovcih z mitraljezi streljala vsepovprek in poškodovala nekaj hiš in poslopij. Zaradi nevarnosti, da bo vojska ponovno vstopila v Ormož in bo prišlo do spopada, je bil na PM Ormož razglašen alarm za nevarnost. Kolona tankov je počasi vse dopoldne napredovala proti Ormožu."

Milica (aktivni in rezervni pripadniki PM Ormož, miličniki iz drugih enot in dva oddelka PEM), skupno okrog 60 ljudi, so ob vstopu v središče mesta ob Ljutomerski cesti in pri cerkvi postavili zasedo.

Načrt napada na vojaško kolono je bil, da se na prvi tank v koloni strelja z obema raketama, ki so ju imeli pripadniki PEM, nato bi sledil napad s pehotnim orožjem, potem pa hiter umik miličnikov. Vendar je kolona tankov pred mestom Ormož zavila proti Središču ob Dravi ter se tam utaborila na ploščadi, kjer je bila 8. mejna kontrolna točka. Torej v središče mesta Ormož kolona ni ponovno vstopila.

"Sam sem bil določen, da jih v naslednjih dveh dneh skupaj s še enim miličnikom na opazovalnici kontroliram in nadziram ter morebitni premik takoj sporočim nadrejenim. Spomnim se varnostnega dogodka, ki je bil takrat aktualen. Nekega večera sva z rezervnim miličnikom opravljala naloge v patrulji. Počasi sva se peljala po lokalni cesti, ki vodi mimo zgradbe sedanje Policijske postaje Ormož med njivami na obeh straneh. Z leve strani sem v temi zaznal senco, da nekdo beži proti cesti, po kateri sva se peljala. Takoj mi je bilo sumljivo, saj je na tisti levi strani bila naša rezervna lokacija v osnovni šoli, kjer smo miličniki spali. Mislil sem si, da je to nek agent JA, ki jim bo sporočil podatke o naši lokaciji, koliko nas je, o varovanju in druge relevantne podatke."

"Kolegu rezervnemu miličniku sem dejal, da bova tega na najini levi, ki beži proti nama, aretirala. Vprašal me je, kako. Odgovoril sem mu, da bo videl. Ko je videl vozilo, ki se mu bliža, je neznanec obstal in se vrgel na tla. Sam sem počasi peljal naprej. Ocenil sem, da bo neznanec, ko bova z vozilom mimo in ne bova v vzporedni liniji z njim, zbežal naprej. To se je tudi zgodilo, in sicer, ko je neznanec začel teči proti nama, sem naglo zavrl in ustavil avto. On tega ni pričakoval, saj je mislil, da bo prečkal cesto, ko bova midva z vozilom že mimo. Tako je on v bistvu zbežal na desno stran, na drugo njivo pred prednjim delom avta.

S kolegom sva sunkovito vzela v roke avtomatske puške, ki sva jih imela na zadnjih sedežih. Rekel sem mu, naj vzame tudi močno baterijsko luč. Posvetil je po njivi. Sam sem se zadrl: »Stoj milica, roke gor«. Neznanec se je vrgel na tla in tam obležal. Hitro sva bila pri njemu in ga vklenila ter odpeljala na milico v nadaljnjo obdelavo. V nadaljevanju ni bilo možno nikakor dokazati, da je kak agent, špijon JA, ali da je storil kako kaznivo dejanje. Ta neznanec se je delaj, da je malo zgubljen, čuden. Bil je iz okolice Ormoža, srbske narodnosti."

[[image_5_article_89774]]

Grožnja, da bodo z obstreljevanjem s tanki z zemljo izravnali Središče ob Dravi 

Do drugega julija 1991 so sledili še večkrat manjši premiki JA med Čakovcem in MKT Središče ob Dravi, kjer je bila utaborjena številna tankovska enota JA. Dopoldne 2. julija je prišlo do komunikacije med poveljnikom JA Prodanovičem in komandirjem Fermetom. "Zapomnil sem si, da je poveljnik zahteval, da se TO in milica takoj umaknejo s položaja, da se odstranijo vse ovire na cesti od Središča ob Dravi do Ormoža, da se napiše pisna izjava, da v Ormožu ne podpiramo politike slovenske vlade in podobno. Če njegove zahteve ne bodo takoj izpolnjene, je zagrozil, da bo z obstreljevanjem s tanki z zemljo izravnal naselje Središče ob Dravi. V ostrem besednem dialogu mu je Ferme odgovoril, da zahteve nikakor ne bodo uresničene in da naj se zaveda, da je on predstavnik agresorske vojske. Povedal mu je, da bo obveščen, v kolikor se bodo naši pristojni odločili za pogajanja z njim. Komandir Ferme je o zahtevah obvestil vodstvo občine Ormož in dogovorili so se, da okrog poldneva gredo na pogajanje s poveljnikom Prodanovičem. Ko so prišli na železniško postajo Središče, nikogar od JA tam ni bilo, zato do pogajanj ni prišlo."

Popoldne 2. julija 1991 je JA začela premikati tankovske kolone na relaciji Središče ob Dravi - Gomila-Kog-Presika. Ta premik se je začel po neuspelih grožnjah ter pogajanjih z vodstvom občine Ormož in milico oz. po izraženih zahtevah, da se jim omogoči neoviran prehod na relaciji Središče ob Dravi - Ormož in naprej. Ker je Jugoslovanska armada želela doseči cilj Gornja Radgona. Tam je bila na mejnem prehodu blokirana enota JA polkovnika Popova. Ker se ta tankovska kolona v Presiki ni mogla prebiti, se je 3. julija 1991 po isti relaciji vračala proti Središču ob Dravi. Pri tem premiku oziroma nato pri vračanju tankovske kolone, sta na območju Koga obstala dva tanka. Tankovska kolona se je vrnila na ploščad MKT Središče ob Dravi.

Ker je takrat že veljal dogovor med slovensko oblastjo in JA, da se le-ta vrne v vojašnice z vso opremo, je bilo potrebno omogočiti vrnitev do zapuščenih tankov na Kogu in Presiki. To je bilo omogočeno s službenim vozilom milice in nato tudi vrnitev nazaj v Središče ob Dravi. "Zaradi morebitnih barikad ali celo napada na ta transport smo bili o gibanju te kolone obveščeni pripadniki milice, TO in po medijih tudi občani. JA ni uspelo odpeljati dveh tankov s Koga zaradi njunega uničenja."

"Naš objekt in okolica sta bila povsem uničena"

4. julija zjutraj na MKT Središče ob Dravi ni bilo več vojakov JA.

"Naš objekt in okolica sta bila povsem uničena. JA je oba kontejnerja milice prevrnila v jarek, ob tem so pretrgali tudi vodovodne cevi in uničili električne kable, potem pa so kontejnerje še zažgali. Namesto uničene MKT smo miličniki takoj po umiku JA ponovno vzpostavili MKT. Kontrola se je izvajala z opremo iz vozila.

Poštni telefon za delo na točki so nam pritrdili na bližnji telefonski drog. Omeniti moram, da smo bili miličniki zelo slabo oboroženi. Imeli smo le osebno oborožitev in avtomatske puške z borbenimi kompleti, PEM pa je imel še 2 protioklepna armbrusta. Šele po petih dnevih so pripadniki PEM na Ptuju dobili večjo količino streliva, ročnih bomb."

Krogla ne izbira 

Naš sogovornik je bil v Ormožu do 20. avgusta 1991. V tem času je opravljal vse operativne naloge na terenu oziroma na celotnem območju PM Ormož. "Vojna v Sloveniji je res trajala kratek čas, vendar vem, da je meni in drugim miličnikom pustila neprijetne spomine in da smo vsi občutili posledice. Krogla namreč ne ve, kdo je naš in kdo njihov in nima oči, leti z velikansko hitrostjo, te poškoduje ali ubije; lahko ti vzame prihodnost. Take misli so meni in vsem nam rojile še dolgo po končani vojni po glavi in nam niso pustile spati."

Jožef Kovač je prepričan, da je milica v Ormožu odločno prispevala k bojni zmagi, čeprav se danes temu ne pripisuje velikega pomena. "Pripadniki milice in TO smo zaslužni za končno zmago. Boji v Ormožu so s preprečitvijo prodora enot JA čez most upočasnili napadalca, ga delno izčrpali in omogočili enotam TO in milice več časa za pripravo bojnih aktivnosti. Ustavitev nasprotnika v Ormožu je imela tudi psihološki in motivacijski učinek, saj je bilo iz uspehov TO in milice razvidno, da JA ni nepremagljiva. Danes se Ormožu ne pripisujejo vloga in uspehi, ki mu pripadajo. Krivica je v še vedno ne dovolj podrobno raziskanih dejstvih, podrobnostih."

Nekateri celo, nadaljuje sogovornik, izražajo dvom o verodostojnosti njihovih zgodb, čeprav to potrjujejo tudi zgodovinska dejstva in bi to preverjali pri veteranskih združenjih, čeprav so pisci zgodb člani le-teh. "Pa sploh zraven niso bili. V osamosvojitveni vojni v Sloveniji smo za državo Slovenijo mnogi naredili veliko in prav je, da se to tudi zapiše. Potomcem smo dali zgled, kako se ljubi domovina in nauk, da smo Slovenke in Slovenci sposobni velikih dejanj. Osamosvojitev torej ni delo le neke peščice ljudi in nekaterih takratnih ministrov, ampak gre za delo cele vrste intelektualcev, takratnih poslancev, miličnikov, teritorialcev, pripadnikov narodne in civilne zaščite, gasilcev, zdravstvenega osebja, državljank in državljanov, radioamaterjev. Veliko in pogostokrat bistveno vlogo so odigrali tudi mediji (TV in tisk)."

Upor proti eni od najmočnejših armad se je takrat vsemu svetu zdel kot norost

Uspešen spopad s številčnejšo in boljše oboroženo Jugoslovansko armado je bila pomembna bojna šola slovenskih vojnih veteranov. V njej je do polnega izraza prišlo sodelovanje TO, milice in civilnih struktur z narodom, še pove Jožef Kovač. Poudari, da je bil slovenski narod v osamosvojitvenem obdobju enoten in tudi zaradi tega je osamosvojitev pozitivno dejanje, ki uživa status cenjene vrednote. "Zgodovina je učiteljica življenja in smerokaz naše prihodnosti, zato jo moramo ohranjati in negovati. Nekateri omalovažujoče govorijo, da naj bi bil naš spopad z JA malenkost in trajal malo časa, da to ni bilo nič. Naj to povedo družinam ubitih in jim pogledajo v oči"

"Stopijo naj pred naperjeno orožje in grmeče tanke, kot smo mi takrat stopili, in ugotovili bodo, kaj doživljajo. Upor proti eni od najmočnejših armad se je takrat vsemu svetu zdel kot norost. Norost postane pogum, ko ima dejanje višji smisel. Upali smo na boljše življenje, ki pa je tako osebno, kot sta ljubezen in svoboda. Zajel nas je vihar vojne, hip, ko si, in hip, ko te ni več."

Samostojna država ni nekaj samoumevnega 

Sporočilo dneva državnosti je oziroma bi moralo biti, tako Kovač, da je potrebno obuditi spomin na enotnost, ki je Slovencem konec 80. let in v začetku 90. let omogočila pot do lastne države. "Ne glede na vse razlike med nami moramo živeti skupaj. Vse institucije morajo delati v dobrobit države in naroda. Praznik nas opominja, da samostojna država ni nekaj samoumevnega. Za njo stojijo zgodovinske odločitve, politični pogum, volja ljudi in želja po tem, da Slovenci sami odločamo o svoji prihodnosti. Praznik poudarja vrednote, kot so svoboda, odgovornost, samostojnost, demokracija in narodna zavest. Hkrati nas spomni, da država ni samo ozemlje in oblast, ampak tudi skupnost ljudi, ki jo oblikujejo s svojim delom, odločitvami in odnosom do skupnega prostora. Za mlajše generacije je ta praznik priložnost, da bolje razumejo, kako je nastala Slovenija. Za starejše generacije pa je pogosto povezan z osebnimi spomini na čas velikih sprememb."

Zgodovinska dejstva in dogodki, ki so pripeljali do osamosvojitve 

Za lažje razumevanja Jožef Kovač navede še zgodovinska dejstva in tok dogodkov, ki so pripeljali do razpada SFRJ, napada JLA na RS, osamosvojitev RS ter odhod zadnjega vojaka iz RS.

Prvi močni premik v smeri, da bi postali samostojna država, se zgodi v osemdesetih letih dvajsetega stoletja, ko se v socialističnih državah prične razcvet demokratične družbe in se želja po samostojni državi pojavi znova. SFRJ oziroma Socialistično federativno republiko Jugoslavijo je sestavljalo več narodov in republik. Finančna kriza, hiperinflacija ter protesti na Kosovu so razdvojili narode. Zvezna vlada, JLA ter ZKJ so naredili vse, da bi obdržali SFRJ skupaj, a je bilo prepozno.

Z akcijo Sever v SR Sloveniji in zmago DEMOS-a na prvih demokratičnih povojnih volitvah se zahteva po samostojnosti še poveča, obenem pa sam politični vrh, grožnja uvedbe izrednih razmer in posredovanje s strani JLA prepriča, da se bo Slovenija morala upreti z orožjem. Grožnja zmage »nacionalistične desnice« na večstrankarskih volitvah v Sloveniji in na Hrvaškem na čelu z vojsko je spodbudila zvezne oblasti k odločnejšim dejanjem. Treba je bilo storiti vse, da nova oblast v obeh republikah ne bi dosegla realnih vzvodov represivnih aparatov.

Prevladujoča institucionalna ureditev ni dovoljevala prevzema nadzora nad organi za notranje zadeve - milico, ki je bila pod polno pristojnostjo republiških oblasti; povsem drugače pa je bilo s precej samostojno Teritorialno obrambo, z »republiškim« delom oboroženih sil SFRJ. Tej je bilo treba odvzeti orožje. To so maja 1990 tudi storili, sicer ne popolnoma uspešno, a vendarle dovolj, da je bila TO ohromljena, nova republiška oblast pa zaskrbljena.

16. maja 1990 je oblast v Sloveniji prevzela prva demokratično izvoljena vlada Slovenije. Nova slovenska vlada, izvoljena na demokratičnih večstrankarskih volitvah, je takoj, ko je 16. maja 1990 prevzela oblast, doživela resne vojaške grožnje zveznih oblasti oziroma iz Beograda. Naša republika je imela zgolj svojo milico in narodno zaščito. Začele so se skrivne priprave na oblikovanje lastnih obrambnih sil, ki so potekale hkrati s skrivnim vračanjem orožja v skrivna skladišča in pod nadzorom slovenske oblasti. Tu je milica igrala pomembno vlogo, saj je dala na razpolago svojo opremo in ljudi. Druge take organizacije tedaj pri nas ni bilo.

Milica je ravnala tako, kot je predvideval 127. člen Zakona o ljudski obrambi iz leta 1982 - vloga milice ob izrednih in vojnih razmerah. Postopoma je bila izoblikovana skrivna obrambna sila, sestavljena iz pripadnikov teritorialne obrambe in milice (posebna enota milice, PEM, in vojne enote milice, VEM). Dobila je ime Manevrska struktura narodne zaščite (MSNZ), kar sta omogočala že omenjeni Zakon o splošni ljudski obrambi in družbeni samozaščiti iz leta 1982 ter na njegovi podlagi izdan Pravilnik o narodni zaščiti (Pravilnik o narodni zaščiti, člen 23). Ta struktura je bila tedaj, v poletnih mesecih leta 1990, edina realna sila, ki bi lahko branila slovensko osamosvajanje. Ko je vojaški del te zaščite v začetku oktobra 1990 postal zakonita sila (Slovenska TO) v rokah slovenskih oblasti, je milica še naprej izvajala ukrepe za zaščito slovenskih prizadevanj. Pri tem je tesno sodelovala z novo slovensko teritorialno obrambo in nadaljevale so se vezi skrivne narodne zaščite, stkane v poletnem času.

Ko je po razglasitvi slovenske samostojnosti in neodvisnosti prišlo do oboroženega posega JLA, sta milica in teritorialna obramba skupno branili domovino in uspeli onemogočiti pokoritev Slovenije zveznim oblastem. Pomagali so tudi drugi delavci organov za notranje zadeve, zlasti kriminalistična služba. Svoj del nalog je opravila tudi stara, druga in nova, tretja narodna zaščita, ki jo je opredelil slovenski obrambni zakon iz aprila 1991. Tako brez ene kot druge komponente MSNZ (modre in zelene linije) tega projekta ne bi bilo, pa tudi slovenske osamosvojitve ne.

Katera veja je bila bolj pomembna, je danes po toliko letih nepomembno in nesmiselno razpravljati, potrebno pa je le upoštevati nesporna opisana zgodovinska dejstva. Na začetku je pravzaprav obstajala samo policija oz. milica, saj ko je bilo potrebno nekaj zavarovati, takrat še ničesar drugega ni bilo. Ko so se delali prvi seznami teh enot MSNZ in ko so se prvi transporti orožja premeščali, je to varovala Beznikova specialna enota milice in po pokrajinah posebne enote milice. To je bil enoten projekt, edinstven v zgodovini ne samo Slovenije, ampak nasploh podobnih projektov v zgodovini sveta. Milica takrat ni potrebovala nobenega posebnega načrta. Mi smo imeli aktivno sestavo, iz aktivne smo imeli posebno enoto in pa rezervno sestavo. Pri nas je bil dodelan sistem. V končni stopnji oblikovanja obrambne organizacije je bil za vključitev vanjo predviden celotni sestav milice, vključno z rezervisti, ki naj bi bili osnovna sila. Zaradi take razporeditve je lahko bila milica v obrambne sile vključena povsem organsko, skoraj brez kakršnih koli sistemskih in organizacijskih sprememb. Tudi zato je bil njen delež viden le poznavalcem, saj so o uporabi in sestavi enot, vključenih v manevrsko strukturo, vodje lahko odločali tako rekoč v okviru delovnih nalog.

Milica in drugi pripadniki organov za notranje zadeve so na eni strani prenesli svoje priprave na obrambo na občinsko raven. Manevrska struktura je takšna, kot je bila, lahko bila le začasna in enkratna organizacija. Tolikšna vloga policijskih sil pri morebitni obrambi ni bila v skladu z mednarodnim vojnim pravom, prav tako pa ni bila primerna za oblikovanje državnega sistema moderne države, ki temelji na delitvi oblasti in tudi trdni ločenosti obeh represivnih sistemov, vojaškega in policijskega. Toda po drugi strani tudi popolna vključitev vojaškega dela v legalno TO RS ni v začetku oktobra 1990 rešila dejanskega pomanjkanja obrambnih sil. Delovanje milice v obrambi je bilo zato še naprej pričakovano in predvideno, ne glede na odprto vprašanje doktrine splošnega ljudskega odpora in nove obrambne doktrine Slovenije. Zato so milica in tudi drugi organi iz resorja notranjih zadev še naprej opravljali vrsto priprav, ki so bile od decembra 1990 namenjene zavarovanju varnostno najbolj občutljivega trenutka - trenutka osamosvojitve Republike Slovenije.

18. marca 1991 je predsedstvo RS ustanovilo Republiško koordinacijo, ki je bila operativno koordinacijsko telo za primer izrednih razmer. S tem je bil ustanovljen organ, ki je usklajeval vse obrambne priprave na slovensko osamosvojitev in je v vojni vodil vse vojne operacije TO, policije in civilne obrambe. Vodila sta jo republiška sekretarja za notranje zadeve in za obrambo Igor Bavčar in Janez Janša. Republiška koordinacija, kakor se je tudi poenostavljeno skrajšano imenovala, je začela z neprekinjenim dežurstvom in delom 7. maja 1991, konec maja pa so bile ustanovljene še koordinacijske podskupine po posameznih regijah.

Med pripravami za slovensko samostojnost ob njeni razglasitvi in po njej, je milica odigrala pomembno obrambno vlogo. Branila je prizadevanja slovenske oblasti po odlepitvi od države, ki je postajala vse bolj nelegitimna. Potrebno je pojasniti, da je bila slovenska milica proti koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja temeljna varnostna služba, ki je bila organizirana vse od lokalnega do republiškega nivoja ter enotno in profesionalno vodena, saj kader velikokrat ni bil nastavljen politično, ampak je zaposleni začel kot miličnik in je tekom kariere pridobival na činih, s tem pa so vodstvene položaje zasedali ljudje, ki so dobro opravljali svoje delo.

Ta organiziranost milice se jasno pokaže v času, ko je slovenski narod stopal na pot demokratičnih in osamosvojitvenih procesov. Izjemno pomembna je njena vloga, saj je osamosvojitveno vojno pričakala pripravljena in močnejši JLA nudila močan odpor.

Ko govorimo o slovenski osamosvojitvi, takoj pomislimo na več različnih stvari, a malokrat na milico in kaj je ta doprinesla temu, da imamo danes samostojno državo. Pozornost je tako prevečkrat usmerjena na vojno ali TO, in bi sklepali, da je oborožen odpor nudila le vojska. Velikokrat se preprosto pozablja na vpliv, ki ga je imela milica v letih 1989−1991. Pripadniki milice so tekom desetdnevne vojne oziroma poletne vojne, kot jo opisuje takratni načelnik milice, pokazali izjemno pripadnost Sloveniji. Čeprav milica nikoli nebi smela prevzeti nalog glavnega nosilca vojne, se je to v Sloveniji zgodilo. Milica je v sodelovanju s TO pripravila več načrtov, kako bi morale postopati enote TO in kako enote milice. Najbolj znan je bil načrt Kamen, ki je predvideval, kako morajo braniti mejne prehode. Tako milica in TO na eni strani in enota JLA na drugi strani so se zavedale pomena mejnih prehodov ter odprtosti meje; prehodi so bili glavna tarča v času vojne.

Načrt Kamen je predvideval, da morajo enote TO preprečiti prihod enot JLA v bližino mejnega prehoda, medtem ko miličniki varujejo sam mejni prehod.

V začetku leta 1991 je bil sprejet nov Zakon o obrambi in zaščiti. V zakonu je bila bolje pojasnjena vloga in sodelovanje med TO in milico. Eden od členov se je glasil, da se v vojni lahko uporabijo za izvršitev določenih bojnih nalog tudi pripadniki milice, če vojne razmere tako zahtevajo (43. člen Zakona o obrambi in zaščiti). Do takrat še noben slovenski zakon o delovanju milice ali TO ni govoril, da so pripadniki milice lahko uporabljeni za vojne naloge, medtem ko je v zveznem ta člen obstajal. Tako je se je ob posegu JLA v Slovenijo milica v bojih z nekdanjo skupno vojsko znašla z ramo ob rami s TO. Te boje so vodili miličniki sami ali s pomočjo TO.

Verjetno bo zgodovina ocenila sama, kolikšen delež osamosvojitve so aktivni miličniki nosili na svojih ramenih. Milica je bila tako pomemben del obrambe, morda celo ključni, znotraj nje pa sta bili posebna enota milice ter specialna enota milice. Slovenski oblasti je v desetdnevni vojni uspelo združiti obe strukturi (milico in TO), toda profesionalnost in odlična organiziranost slovenske milice sta se med vojno pokazali za izredno pomembni, če ne celo ključni. Milica je opravila ogromno dela, brez katerega bi imela TO nemalo težav pri zavarovanju slovenske osamosvojitve.

Kot je bilo že povedano, tudi Zakon o obrambi in zaščiti je predvideval možnost sodelovanja milice v vojaških nalogah. Največje breme obrambnih nalog so nosili pripadniki posebne enote milice (PEM). Delovanje posebnih in drugih enot milice se ni bistveno razlikovalo od delovanja enot TO. Ponekod so enote milice celo samostojno delovale in izvajale vojaške bolje akcije. Slovenske policijske enote so v spopadih odigrale izjemno pomembno, pogosto ključno vlogo (vključno z informacijskim sistemom in s pomožnimi službami).

Odločitev o vključevanju enot milice kot dela oboroženih sil v vojni je bila izredno pomembna za končni uspeh. Slovenski organi za notranje zadeve (ONZ) so v času osamosvajanja Republike Slovenije izvajali precej pomembne naloge, katere lahko združimo v izraz ≫zaščita procesov osamosvajanja≪. Vanj sodi sorazmerno velik del takratne siceršnje redne dejavnosti ONZ ter delovanje, ki so ga narekovale neposredne obrambne potrebe osamosvajajoče se države. Termin zaščita procesov pa seveda ne izključuje udeležbe ONZ v neposrednem procesu kreiranja nove države. Za vrednotenje dela in vloge ONZ v tem obdobju je morda ključno misel zapisal tedanji sekretar in minister za notranje zadeve Igor Bavčar: ≫ ... da bi brez pogumnih in odločnih pripadnikov slovenskih organov za notranje zadeve slovenska osamosvojitev predstavljala le še ene neuresničene sanje več v zgodovini slovenskega naroda.≪

Medtem je bila milica usposobljena struktura, ki je bila zaradi zgodovinskih razlogov ter zakonodaje tudi delno vojaško usposobljena. Tako so tudi vsi miličniki, ki so opravili štiriletno šolanje v Tacnu (policijska šola), bili oproščeni služenja vojaškega roka.

Milica je bila aktivno vključena v onemogočanje JLA, ki je sodelovala (1) v zaporah vojašnic, (2) neposrednih vojaških spopadih (pri blokadah mejnih prehodov, zavzetju vojaških objektov idr.), (3) prijetju vojaških starešin JLA, (4) pogajanjih in (5) obravnavi 4832 zajetih vojaških oseb, zveznih miličnikov in carinikov.

TO in milica sta uporabljali taktiko, »ki je prispevala k večanju kumulativnih sil. S svojimi taktičnimi in operativnimi postopki sta kmalu prevladali nad JLA na taktični in operativni ravni. To je bilo za Slovenijo strateškega pomena. Enote TO in milice so uspešno izkoristile šibkost enot JLA, ki je izhajala iz njihove kadrovske popolnitve (od nabornikov). Številni posamezni uspehi enot milice in TO od prvega dne vojne naprej so krepili samozavest naproti enotam JLA.

Če je bila vojna, s kom je potemtakem bila Slovenija v vojni? Brionsko deklaracijo sta parafirali Slovenija in Jugoslavija; pomeni, da sta bili državi v spopadu. Čeprav še mednarodno nepriznana, je Slovenija 26. junija 1991 že obstajala kot država. Torej je le šlo za vojaško obrambo nove države, kar je posredno potrdila arbitražna, t.i. Bandinterjeva komisija, ko je ugotovila, da je na ozemlju nekdanje skupne države nastalo pet novih enakovrednih naslednic, ki so zamenjale SFRJ; da so državne meje novih držav postale meje posameznih republik, ki so razglasile samostojnost, s čimer je varovanje teritorialne suverenosti in politične neodvisnosti držav razširila na republike, ki so želele samostojnost, in da je Slovenija izpolnjevala vse pogoje za mednarodno priznanje.

Po podpisu brionske deklaracije je imela JLA trimesečni rok za odhod iz Slovenije. To je bilo za pripadnike milice težavno obdobje, saj so imeli poleg svojih rednih nalog tudi naloge spremljati enote JLA in se pravilno odzivati na njihove provokacije.

"Vojna za Slovenijo je odkrila mnogo subjektov, ki so v bran domovine premagali strah in pogumno prijeli za orožje. Pogumen človek je tisti, ki je pokončen in se počuti sposobnega, da nekaj spremeni. Pravi pogum izhaja iz srca. Pogum ni odsotnost strahu, temveč njegova navzočnost in zmožnost spoprijetja z njim," doda naš sogovornik. 

Nadaljuje, da ima na rojevanje samostojne slovenske države ob koncu 20. stoletja vsak svoje spomine. "Pomembno je, da smo bili v letu 1991 združeni in enotni dostojno ubranili samostojnost države. Za svojo vlogo pri graditvi in obrambi domovine si ne pripisujem posebnih zaslug. Vse štejem kot domoljubno dolžnost na eni strani in na drugi kot privilegij, da sem lahko storil tisto, kar je od mene država Slovenija pričakovala in služba milice zahtevala. Navdušuje me le ena in edina resnica, in sicer, da smo za uspeh oz. dosego cilja zaslužni mnogi in nikakor ne le eni ali celo samo oni, kakor to skušajo nekateri prikazati že dlje časa in izkrivljati zgodovinska dejstva in pisati na novo zgodovino. To ne gre. Potomcem smo dali zgled, kako se ljubi domovina in nauk, da smo Slovenci in Slovenke sposobni velikih dejanj. Hkrati pa smo jim dali možnosti in pogoje, da samozavestno in ponosno gledajo na preteklost in v prihodnost. Slovenski narod je lahko upravičeno ponosen na svoje bojevnike iz osamosvojitvene vojne Slovenije leta 1991. Na svojo udeležbo oz. doprinos v pred osamosvojitvenih procesih in osamosvojitveni vojni sem še posebej ponosen."

Da ne bo pozabili, je napisal knjigo 

Jožef Kovač je tudi avtor knjige Pogumni in modri leta 1991. Pove, da je odločitev za nastanek knjige zorela več let. Vodilo ga je predvsem prepričanje, da spomin na osamosvojitvene procese in vojno za Slovenijo ne sme zbledeti ter da morajo prihodnje generacije poznati dogodke, ki so odločilno zaznamovali nastanek samostojne države. K pisanju ga je spodbudila želja po ohranjanju zgodovinskega spomina, krepitvi narodne zavesti ter izražanju spoštovanja do vseh pripadnikov milice, teritorialne obrambe in drugih udeležencev osamosvojitvenih aktivnosti.

[[image_6_article_89774]]

V knjigi so zbrani življenjepisi in osebna pričevanja vojnih veteranov, ki ne predstavljajo zgolj spominov, temveč tudi dragocen zgodovinski vir o dogodkih iz leta 1991. Avtor poudarja, da osamosvojitev ni bila delo posameznikov, temveč rezultat skupnih prizadevanj številnih ljudi, ki so se na vojno pripravljali več let in nato aktivno sodelovali pri obrambi države. Prav zato želi knjiga predstaviti tudi manj znane zgodbe posameznikov ter ohraniti njihove izkušnje in fotografije za prihodnje rodove.

Pri zbiranju gradiva je k sodelovanju povabil številne veterane, vendar so nekateri povabilo zavrnili zaradi razočaranja nad razmerami v državi ali občutka, da njihovi prispevki niso bili ustrezno priznani. Kljub temu avtor ugotavlja, da med veterani še vedno prevladujeta ponos na opravljeno nalogo in zavest, da so s svojim pogumom prispevali k nastanku samostojne Slovenije. Obenem opozarja na pomen objektivnega vrednotenja zgodovine ter nasprotuje poskusom njenega prirejanja, razvrednotenja ali poveličevanja zgolj posameznikov na račun številnih drugih udeležencev osamosvojitvenih procesov.