Zgodba o odvzemu mladoletne deklice z avtizmom in ADHD s Koroške dobiva vedno večje lovke v štajerski prestolnici, saj stroka predlaga njeno namestitev v specializiran zavod v Mariboru. 

Medtem ko mati Nataša Meznarič prek družbenih omrežij bije agresivno bitko in znani tiktoker napoveduje ustavnopravno vojno uradnikom, nedavno razkriti dokumenti CSD-ja ponujajo povsem drugačno, skrb vzbujajočo sliko realnosti v domačem okolju.

Primer 12-letne Ule Neže Mežnarič, ki že sedem mesecev biva v Kriznem centru Slovenj Gradec, je na noge dvignil slovenska omrežja. Mati deklice, Nataša Meznarič, prek spleta vodi odprt boj za njeno vrnitev, pri čemer se ji je kot koordinator pridružil tudi spletni vplivnež Nenad Durutović, znan pod vzdevkom ''Homeboy''. Podporniki matere javno govorijo o ''sistemskem mučenju'', uradni dokumenti Centra za socialno delo (CSD) Savinjsko-Šaleška pa razkrivajo izjemno kompleksno in težko družinsko dinamiko, ki jo želi stroka med drugim reševati s premestitvijo deklice v Maribor.

Kdo je Nataša Meznarić?

Da bi razumeli sedanje dogajanje, se je treba vrniti v leto 2022, ko so slovenski mediji (med njimi portal BodiEko in revija Ona+) že obravnavali življenjsko zgodbo Nataše Meznarič. Takrat se je javnosti predstavljala kot uspešna mentorica za osebno rast, avtorica spletnih programov in ustvarjalka YouTube kanala Planet ljubezni.

V takratnih intervjujih je odkrito spregovorila o svoji travmatični preteklosti. Pri sedmih letih ji je umrla mama, kar je vodilo v težko otroštvo, kasneje pa v uporništvo, nasilne partnerske odnose in zatekanje k substancam. Priznala je, da je bil njen pretekli odnos prepleten z drogami in nasiljem, zaradi česar je psihično povsem propadla in bila hospitalizirana v psihiatrični ustanovi z diagnozami depresije, bipolarne motnje in shizofrenije. Povedala je, da je pred leti razmišljala celo o samomoru.

Iz tega brezna se je, kot je trdila v medijih, rešila sama s pomočjo meditacije in vizualizacije. Postala je diplomirana inženirka agronomije in začela učiti druge, da je "vsak posameznik kreator svojega življenja" in da "če si skreiral sranje, lahko skreiraš tudi sanje".

A ta filozofija je septembra 2025 trčila ob kruto realnost. CSD je zaradi ocene o ogroženosti mladoletne hčerke, ki ima diagnoze avtizma, ADHD in čustveno-vedenjskih motenj, izvedel nujen odvzem. Dogodek je bil za Meznaričevo tako silovit udarec, da se je njeno psihično zdravje ponovno sesulo in je, kot je kasneje sama zapisala, zaradi hude stiske znova krajši čas pristala v psihiatrični bolnišnici.

Facebook obtožbe: ''Otroka ugrabljajo na legalen način''

Po odpustu iz bolnišnice je Meznaričeva svoj profil spremenila v javno bojišče, kjer redno objavlja ustavne člene in domnevna pisma svoje hčerke. Njene objave slikajo sliko neusmiljenega sistema.

Trdi, da je hči v kriznem centru psihično zlorabljena in da jo zaposleni kaznujejo z odvzemom telefona (ki ga ima lahko le eno uro na dan) ter osamitvijo. Opozarja, da deklica biva v kriznem centru že sedem mesecev, čeprav zakon določa, da lahko začasna namestitev traja največ 21 dni. Prav tako izpostavlja, da se je hči v tem času zaradi stresa zredila za 20 kilogramov, njene šolske ocene pa so drastično padle. Zatruje, da jo CSD želi prisilno namestiti v specializiran zavod v Mariboru, čeprav naj bi zavod sam izrazil mnenje, da nima ustreznega kadra za otroka z avtizmom.

V svojih zapisih namiguje tudi na finančne motive institucij: »Nujno javno delite podobne zgodbe, otroke ugrabljajo na legalen način pred našimi očmi. Zavod, rejniška družina dobi za vsakega otroka 1500 do 2000 eur na mesec.«

Vpletel se je tudi vplivnež Durutović

Ko je zgodba dosegla kritično maso na spletu, se je vanjo aktivno vključil Nenad Durutović, širši javnosti poznan pod vzdevkom ''Homeboy''. Gre za znanega tiktokerja in spletnega vplivneža, ki je svojo prepoznavnost zgradil na provokativnih posnetkih, v katerih se pogosto snema med spori s policistil, redarji in uradniki. Durutović se v svojih nastopih redno sklicuje na ustavno pravo, v preteklosti na omrežjih pa je bil že večkrat tarča očitkov, da izkorišča osebne stiske ljudi za lastno medijsko promocijo in nabiranje ogledov.

Durutović je primer prevzel kot pravni svetovalec družine in napovedal odpiranje ''prioritetne fronte Žalec-Slovenj Gradec''. Na svojem profilu je ostro napadel uradnike CSD-ja (javno je izpostavil Roberta Antloga in Anito Marolt) in prejšnje odvetnike matere, češ da so ''uničili proces''.

Durutović trdi, da bo primer prenesel neposredno na ustavno raven:

»Da bi rešili punčko, moramo prenesti sodni spor iz običnih sodišč na ustavnopravno raven, in tam zatrjevati kršitve načel kontradiktornosti in sorazmernosti ... Dobra novica pa je, da smo edini, ki to znamo. Sprožili bomo kazenski pregon in zahtevali odškodninsko odgovornost.«

Kaj v resnici piše v uradnih dokumentih CSD-ja?

Natnčno branje uradnega odgovora CSD Savinjsko-Šaleška (enota Žalec), z dne 14. aprila 2026, ki ga je mati sama delno objavila na spletu, pa razkriva strokovno plat zgodbe, ki ponuja povsem drugačne razloge za ukrepanje države, kot jih vplivneži prikazujejo javnosti.

Fizično nasilje v domačem okolju

Mati v svojih objavah trdi, da je za hčerko vzorno skrbela in da so izpadi posledica namestitve. CSD v dokumentu navaja nasprotno: vedenjske in čustvene težave so bile prisotne že ves čas bivanja doma, izražale pa so se v »izbruhih jeze, nasprotovanju odraslim ter težavah pri upoštevanju pravil, kar je rezultiralo tudi v fizičnem obračunavanju do njene mame«. CSD dodaja, da domače okolje ni bilo vedno dovolj strukturirano in predvidljivo.

Sodelovanje matere pod vprašajem

Mati poudarja, da je bila prisotna na vseh sestankih, CSD pa v dokumentu pojasnjuje, da zgolj fizična prisotnost ne zadošča za vrnitev otroka. Zapisali so, da je ključna materina »zmožnost upoštevanja strokovnih usmeritev, kar v dosedanjem poteku postopka (še) ni bilo izkazano v zadostni meri«. Stroka torej ocenjuje, da mati ne zmore ali noče izvajati specifičnih vzgojnih ukrepov, ki jih zahtevajo strokovnjaki za otroke z avtizmom.

CSD nima pooblastil za vrnitev otroka domov

Čeprav tiktoker in mati CSD obtožujeta birokratske trme, dokument jasno razkriva pravno realnost: CSD o spremembi namestitve sploh ne more odločati samostojno. Primer je v rokah Okrožnega sodišča v Celju. Sodišče je tisto, ki je izdalo sklep o namestitvi v krizni center, in le sodišče lahko ta ukrep spremeni. CSD je sodišču namestitev v mariborski zavod predlagal kot dolgoročno, strokovno najbolj utemeljeno rešitev, saj meni, da stiske deklice izvirajo iz preteklih vzorcev, ki ob postavljanju meja v centru zdaj le močneje prihajajo na dan.

Neprimerna komunikacija

CSD Žalec v dopisu precej ostro napada način komunikacije in pozive k vrnitvi otroka domov, saj ''ne prispevata k konstruktivnemu reševanju situacije, temveč ustvarjata nepotrebne napetosti med institucijami''. CSD očita, da njihovi predlogi nimajo zakonske podlage in neupravičeno posegajo v delo sodišča.

Pristni zapisi ali voden proces? Kaj razkrivata hčerkini rokopisni pismi

Pomemben del dokaznega gradiva, ki ga mati redno uporablja v spletni bitki za javno mnenje, sta tudi ročno napisani pismi 12-letne deklice, datirani v marec 2026. Zapisa z naslovoma ''Šola v Slovenj Gradcu'' in ''Dom'' ponujata neposreden vpogled v dekličino doživljanje institucionalne oskrbe, a hkrati, paradoksalno, potrjujeta argumente obeh vpletenih strani.

V prvem zapisu deklica podrobno opisuje hude telesne in psihološke znake stresa, ki jih doživlja v kriznem centru:

»Zdaj pa nisem doma, mi med poukom ne gre dobro. Primer: med poukom sem zaspala, ker po cele noči jokam in bedim. Zelo veliko sem zaspala in mi snov na testih in spraševanjih pač ne gre. Roke in noge se mi skoz tresejo od stresa,« piše 12-letnica.

Iz pisma izhaja, da ji največjo težavo predstavlja sprememba šolskega režima in količina obveznosti, saj navaja, da je doma naloge naredila v 30 minutah, v kriznem centru pa za to porabi ''dva dni po tri ure'', kar ji povzroča dodaten stres. Medtem ko mati to izpostavlja kot dokaz sistemskega uničevanja otroka, bi stroka te navedbe lahko interpretirala kot potrditev CSD-jevih ocen, da deklica ob diagnozah avtizma in ADHD izjemno težko prenaša kakršno koli zunajdomačo strukturo, šolska pravila in dolžnosti, ki jim doma (kjer naj bi vladal bolj prijateljski in permisivni režim) morda ni bila izpostavljena v toliki meri.

V drugem pismu, označenem z besedo ''Dom'', deklica izraža globoko domotožje in idealizira življenje pred odvzemom. Opisuje mamo, ki jo je peljala na izlete in ji kuhala svežo hrano, dedija, babi in teto. Iz zapisa veje močan odpor do bivanja v kriznem centru, pri čemer deklica eksplicitno potrjuje materine spletne navedbe o težavah s prehrano in disciplino:

»Pogrešam svežo domačo hrano, ne pa juho iz vrečke, zmrznjene vegetarijanske zrezke in kupljene omake ... Pogrešam MER! Pogrešam SVOBODO! Najbolj pa pogrešam DRUŽBO!«

Za opazovalca od zunaj ti zapisi nedvomno potrjujejo pristno in globoko stisko otroka, ki si želi nazaj v znano okolje. Za preiskovalne organe in sodne izvedence pa tovrstna pisma, ki prosto krožijo po družbenih omrežjih, odpirajo dodatna vprašanja: v kolikšni meri so ti zapisi plod samostojnega izražanja otroka in v kolikšni meri odsev močnega vpliva odraslih oseb v njeni okolici, ki stisko deklice z avtizmom (ki po naravi teže prenaša ločitev od primarnega skrbnika) uporabljajo kot orožje v pravnem boju proti državi.