Volitve veljajo za enega najpomembnejših temeljev demokratične družbe, v kateri naj bi imel vsak državljan možnost svobodno, samostojno in tajno oddati svoj glas. Toda kaj se zgodi, ko volivec zaradi stopnic ne more vstopiti na volišče, ko ne more doseči volilne skrinjice ali ko mora nekomu drugemu zaupati, da bo na glasovnici dejansko označil njegovo izbiro? Za slepe, slabovidne in gibalno ovirane volivce takšni zapleti niso zgolj hipotetični, temveč del izkušenj, s katerimi se srečujejo pri uresničevanju svoje volilne pravice.

 Zato smo se obrnili na Zvezo društev slepih in slabovidnih Slovenije (ZDSSS), Zvezo paraplegikov Slovenije in Državno volilno komisijo (DVK). Zanimalo nas je, kako dostopna so slovenska volišča v praksi, ali lahko osebe z različnimi oblikami invalidnosti glasujejo povsem samostojno in predvsem, ali je njihova volilna odločitev resnično tajna. Odgovori obeh invalidskih organizacij razkrivajo, da kljub obstoječim prilagoditvam ostajajo številne ovire.

Šest odstotkov anketiranih se je zaradi invalidnosti srečalo z ovirami na volišču

Zveza paraplegikov Slovenije je med svojimi člani v zadnjih dveh letih izvedla anketo, v kateri je preverjala tudi dostopnost volišč. Rezultati kažejo, da je šest odstotkov sodelujočih poročalo, da so bili v zadnjih petih letih zaradi invalidnosti ovirani pri obisku volišča.

»Odstotek ni majhen, če upoštevamo, da gre za oviranje občanov pri uresničevanju ene temeljnih pravic v demokratičnih sistemih,« opozarjajo v zvezi. Po njihovi oceni podatki kažejo, da vsa volišča še vedno niso ustrezno urejena.

Največ težav predstavljajo arhitekturne ovire, predvsem stopnice, pragovi in preozki prehodi. Toda težave se ne končajo nujno pri vhodnih vratih. Osebo na invalidskem vozičku lahko tudi v samem prostoru za glasovanje pričakajo neustrezno visoki pulti, mize, pod katere se z vozičkom ni mogoče zapeljati, ali volilna skrinjica, ki je postavljena previsoko.

To pomeni, da lahko volivec, ki je uspešno premagal ovire pri vhodu, naleti na nove težave že pri podpisovanju volilnega imenika ali oddaji glasovnice. V zvezi zato poudarjajo, da dostopnost ni zgolj vprašanje tega, ali lahko oseba nekako pride v stavbo, temveč ali lahko celoten postopek opravi samostojno in dostojanstveno.

Če mora volivec čakati na klančino, to še ni enakovreden dostop

V Zvezi paraplegikov Slovenije sicer opažajo, da se stanje postopoma izboljšuje. Opozarjajo tudi na zakonske zahteve glede dostopnosti objektov v javni rabi, ki pa same po sebi še ne zagotavljajo, da so vsa volišča dejansko prilagojena.

Posebej izpostavljajo razliko med formalno omogočenim in resnično samostojnim dostopom. Če mora oseba na invalidskem vozičku pred vhodom poklicati telefonsko številko, uporabiti poseben zvonec ali čakati, da nekdo prinese prenosno klančino, po njihovem mnenju še ne moremo govoriti o enakovredni dostopnosti.

»Oseba na invalidskem vozičku mora imeti enak dostop kot vsi ostali, sicer gre lahko za diskriminacijo,« opozarjajo.

Kot poudarjajo, bi morala biti ustrezno prilagojena celotna pot volivca, od vhoda v stavbo do podpisa volilnega imenika, izpolnjevanja glasovnice in njenega odlaganja v skrinjico. Pri tem ne gre zgolj za fizično dostopnost, temveč tudi za občutek samostojnosti in enakopravnosti.

Slepi volivec nikoli ne more biti povsem prepričan, ali je obkrožil pravo izbiro

Povsem drugačne, a nič manj pomembne težave izpostavljajo v Zvezi društev slepih in slabovidnih Slovenije. Njihova predsednica Sonja Pungertnik pojasnjuje, da zveza pred vsakimi volitvami sodeluje z Državno volilno komisijo pri pripravi prilagoditev, kot so glasovalne šablone, gradiva v brajici in zvočni obliki ter navodila za člane volilnih odborov.

Toda tudi s temi pripomočki samostojno glasovanje ni vedno preprosto. Slepi volivec mora najprej vedeti, pod katero številko je navedena posamezna stranka oziroma kandidat, nato pa s pomočjo šablone poiskati ustrezno okence in označiti svojo izbiro. Pri tem je pogosto odvisen od druge osebe, ki mora glasovnico pravilno vstaviti v šablono.

»Zgodilo se je npr. že, da je bila šablona napačno obrnjena (notranja stran je bila zunaj), zaradi česar tudi odprtine niso bile skladne s številkami na glasovnici,« pojasnjujejo v zvezi.

Dodatno težavo predstavlja dejstvo, da volivec ne more sam preveriti, ali je pisalo na glasovnici sploh pustilo sled. Če pa sled ostane tudi na šabloni, lahko nastane še druga težava: iz nje je mogoče naknadno razbrati, katero izbiro je označil slepi volivec. V zvezi zato že dlje časa predlagajo preprosto prilagoditev, in sicer odrezan zgornji desni vogal glasovnice in šablone. Tako bi slepi volivec lažje samostojno ugotovil, kako pravilno vstaviti glasovnico.

»Tu igra vlogo le zaupanje«

Eno najbolj občutljivih vprašanj ostaja tajnost glasovanja. Kaj se zgodi, ko slepi ali gibalno ovirani volivec glasovnice ne more izpolniti sam in mora za pomoč prositi drugo osebo? Kako lahko preveri, da je pomočnik res označil tisto možnost, ki jo je želel izbrati?

Odgovor Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije je kratek, a zgovoren: »Tu igra vlogo le zaupanje.«

Kot dodatno pojasnjujejo, se pri tem ni mogoče zanesti na nič drugega kot na zaupanje v človeka, ki pomaga pri glasovanju. Čeprav je osebnega asistenta mogoče razumeti kot nekakšno podaljšano roko slepega volivca, to še ne pomeni, da je njegova odločitev ostala tajna.

»Če upoštevamo, da je npr. osebni asistent 'podaljšana roka' slepega volivca, potem na nek način lahko rečemo, da simbolično glasujemo 'samostojno'. Nikakor pa ne tajno,« opozarjajo.

Podobno ugotavljajo tudi v Zvezi paraplegikov Slovenije. Če pomočnik namesto gibalno ovirane osebe izpolni glasovnico, po njihovem mnenju ni več mogoče govoriti o popolni tajnosti glasovanja. Kljub temu večjih pritožb glede takšnih primerov niso prejeli, saj gre praviloma za pomočnike, ki jih volivci izberejo sami, pogosto med družinskimi člani. Obe organizaciji tako opozarjata na pomembno razliko med možnostjo oddaje glasu in možnostjo, da volivec svojo odločitev sprejme ter izrazi brez vpogleda druge osebe.

Pri tem velja poudariti, da DVK izrecno navaja, da pomočnik glasovnice ne sme izpolniti namesto volivca. Opozorila invalidskih organizacij se zato nanašajo predvsem na vprašanje, kako zagotoviti dejansko samostojnost in tajnost glasovanja v primerih, ko volivec brez neposredne pomoči ne more izraziti svoje izbire.

Nekateri člani volilnih odborov sploh ne vedo, da obstajajo pripomočki

Težave se ne pojavljajo zgolj zaradi neustrezne opreme. Po izkušnjah Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije je veliko odvisno tudi od pripravljenosti in usposobljenosti članov volilnih odborov. Čeprav so člani volilnih odborov ob spomladanskih državnozborskih volitvah prejeli navodila za pomoč slepim in slabovidnim volivcem, so izkušnje pokazale, da jih nekateri niso niti prebrali. V posameznih primerih člani odborov niso vedeli, da so na voljo posebne glasovalne šablone, ali pa niso poznali možnosti glasovanja s pomočjo spremljevalca.

Zadrega lahko nastane že pri navidezno preprostih opravilih, kot sta usmerjanje slepe osebe do mesta za podpis ali spremstvo do prostora za glasovanje. V zvezi sicer poudarjajo, da so njihove izkušnje zelo različne, od zelo dobrih do zelo slabih. Na drugi strani v Zvezi paraplegikov Slovenije pojasnjujejo, da njihovi člani niso poročali o posebnih težavah, povezanih z odnosom ali usposobljenostjo članov volilnih odborov. To pa ne pomeni, da so vse težave odpravljene, saj ostajajo predvsem fizične ovire in neustrezna oprema.

Kaj na očitke odgovarja Državna volilna komisija?

Na Državni volilni komisiji (DVK) poudarjajo, da imajo slepi in slabovidni volivci na voljo več oblik pomoči pri glasovanju. Na vsakem volišču naj bi bili zagotovljeni dve posebni glasovalni šabloni, s katerima lahko volivec svojo izbiro označi samostojno. Če želi, lahko na volišče pripelje tudi pomočnika po lastni izbiri, vendar na DVK izrecno poudarjajo, da ta glasovnice ne sme izpolniti namesto njega. 

Prav pri tem se odpira vprašanje, na katero sta opozorili tudi invalidski organizaciji. Medtem ko DVK poudarja možnost samostojnega glasovanja s pomočjo šablone, izkušnje slepih in slabovidnih volivcev kažejo, da uporaba pripomočka sama po sebi še ne zagotavlja popolne samostojnosti. Če je glasovnica v šablono vstavljena napačno ali če volivec ne more preveriti, ali je dejansko označil želeno izbiro, ostaja vprašanje zanesljivosti oddanega glasu. 

Na DVK pojasnjujejo, da se njihova služba pred vsakimi volitvami oziroma referendumom sestane s predstavniki Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije. Že pred državnozborskimi volitvami marca 2026 so skupaj uvedli dodatne prilagoditve. Med drugim so javnim objavam kandidatur dodali QR-kodo, prek katere so lahko volivci dostopali do zvočnega posnetka s podatki o kandidatih. Takšno rešitev so ohranili tudi pri zadnjih referendumih, ko je bila vsebina javne objave prav tako dostopna v zvočni obliki.

Posebno pozornost so po navedbah DVK namenili tudi članom volilnih odborov. V navodilih so jih opozorili, naj bodo pozorni na morebitne potrebe slepih in slabovidnih volivcev, predvsem kadar ti na volišče pridejo brez spremljevalca. Izrecno so poudarili pravilno vstavljanje glasovnic v šablone, ob referendumih s štirimi referendumskimi vprašanji pa so volilnim odborom naročili tudi, naj volivcem pojasnijo zaporedje glasovnic.

Kljub tem navodilom so v Zvezi društev slepih in slabovidnih Slovenije, kot smo že poročali, opozorili na primere, ko posamezni člani volilnih odborov niso poznali razpoložljivih pripomočkov ali ustreznih postopkov pomoči. Razkorak med predpisanimi prilagoditvami in njihovo dejansko uporabo tako ostaja eno pomembnejših vprašanj dostopnosti volitev.

Glasovanje na domu je možnost, vendar ostaja vprašanje tajnosti

Volivci, ki zaradi invalidnosti ne morejo priti na volišče, imajo na voljo tudi druge načine glasovanja. V Zvezi paraplegikov Slovenije izpostavljajo glasovanje po pošti in glasovanje na domu, za katera je treba predhodno urediti ustrezno dokumentacijo. Njihovi člani o posebnih težavah s temi možnostmi niso poročali. Pri slepih in slabovidnih volivcih pa se nekateri za pomoč spremljevalca odločijo že preventivno, saj ne vedo, kakšne razmere jih bodo pričakale na volišču. Nekateri se odločijo tudi za glasovanje na domu, vendar v Zvezi društev slepih in slabovidnih Slovenije opozarjajo, da je lahko tudi pri takšnem načinu glasovanja tajnost vprašljiva.

Dodatne težave nastajajo pri dostopnosti informacij. Medtem ko je pri državnih volitvah zaradi enotnih gradiv prilagoditve lažje zagotoviti, so lokalne volitve bistveno zahtevnejše. Informacije o kandidatih in glasovnicah so namreč razpršene, zato ni nujno, da pravočasno dosežejo vse volivce, ki jih potrebujejo v prilagojeni obliki.

Ali država zagotavlja enake možnosti vsem volivcem?

Na Državni volilni komisiji poudarjajo, da morajo biti v skladu z Zakonom o volitvah v državni zbor od 1. februarja 2018 vsa volišča dostopna invalidom. Volivci z odločbo o invalidnosti lahko po njihovih pojasnilih vložijo tudi vlogo za stalno glasovanje po pošti oziroma za enkratno glasovanje po pošti na posameznih volitvah ali referendumu.

Toda zakonska zahteva po dostopnosti še ne pomeni nujno, da so vsa volišča v praksi enako dostopna. Kot opozarjajo v Zvezi paraplegikov Slovenije, se lahko gibalno ovirani volivci še vedno srečujejo s stopnicami, neustreznimi prehodi in neprilagojeno opremo. Prav zato je pomembno razlikovati med formalno zagotovljeno pravico in dejanskimi možnostmi njenega uresničevanja.

Na vprašanje o številu volivcev, ki se zaradi invalidnosti srečujejo z ovirami, DVK ni mogla podati statističnih podatkov. Kot so pojasnili, namreč ne vodijo evidence o številu slepih, slabovidnih oziroma gibalno oviranih volivcev. To pomeni, da iz njihovih podatkov ni mogoče ugotoviti niti, kako velika je skupina volivcev, za katero so posebne prilagoditve ključnega pomena.

»Skladno z zakonom imajo vsi volivci v Republiki Sloveniji možnost glasovanja na volitvah in referendumih,« so še poudarili na DVK.

Odgovori DVK in invalidskih organizacij tako razkrivajo različne poglede na dostopnost volitev. Medtem ko komisija izpostavlja zakonske možnosti in uvedene prilagoditve, organizaciji opozarjata na težave, s katerimi se volivci še vedno srečujejo v praksi. Ob tem se odpira tudi vprašanje, ali bi lahko nekatere ovire odpravili z drugačnimi načini glasovanja.

Je rešitev elektronsko glasovanje? Organizaciji opozarjata na različne vidike

V Zvezi društev slepih in slabovidnih Slovenije menijo, da bi lahko resnično samostojnost in tajnost glasovanja omogočilo predvsem elektronsko glasovanje, čeprav opozarjajo, da bi bila takšna rešitev uporabna predvsem za tiste, ki obvladajo digitalne tehnologije. Kot eno od možnosti omenjajo tudi glasovnice v povečanem tisku oziroma brajici. Vendar bi morale biti po njihovi oceni zaradi zagotavljanja tajnosti vse glasovnice pripravljene na enak način, kar bi volitve znatno podražilo. Poleg tega vsi slepi volivci brajice ne obvladajo, zato tudi takšna prilagoditev ne bi odpravila vseh težav.

V Zvezi paraplegikov Slovenije so do elektronskega glasovanja nekoliko bolj zadržani. Priznavajo, da bi tehnologija lahko omogočila samostojno glasovanje tudi osebam, ki zaradi gibalne oviranosti ne morejo izpolniti običajne glasovnice. Ob tem opozarjajo, da za uporabo takšnih tehničnih rešitev trenutno ni ustrezne zakonske podlage, elektronsko glasovanje pa odpira tudi nova vprašanja glede zagotavljanja tajnosti volilne odločitve. Kljub različnim pogledom na tehnološke rešitve obe organizaciji opozarjata na isto temeljno težavo: možnost oddati glas še ne pomeni nujno tudi možnosti glasovati povsem samostojno in tajno.