Čemaž je zelo priljubljena užitna divja rastlina, ki spomladi dobesedno ozeleni gozdove in obronke. Rastišča čemaža so skorajda neizčrpna, saj po vsakem dežju vzklijejo mlade rastlinice, ki jih je treba, če jih želimo okusiti in preizkusiti njihovo učinkovanje na naše zdravje, res dobro poznati.
Ob nepoznavanju je napaka lahko usodna
Pri nabiranju divjih rastlin velja pravilo, da divje rastline, namenjene za uživanje, nabiramo le, če jih res dobro poznamo, oziroma v družbi izkušenega poznavalca, ki nas pri nabiranju usmerja. Ena takšnih je Ljubica Omerzu, ljubiteljska zeliščarka, s katero sva se lepega aprilskega dne odpravili iskat čemaž na enega njegovih bogatih rastišč – k Trojiškem jezeru. Znanje je nabirala pri Dariu Cortese, poznavalcu in ljubitelju divjih rastlin ter avtorju več kot desetih knjig z recepti za pripravo divje hrane.
Čemažu pravimo tudi divji česen, medvedji česen, gozdni česen, kačji lek ali štrkavec. Gre za trajnico z zdravilnimi učinki. Uvrščamo jo v rod lukov. Številna imena, ki se uporabljajo za čemaž, kažejo na razširjeno uporabo v preteklosti, izvirajo pa iz določenih značilnosti rastline (vonj po česnu, rjavi medvedi radi jedo čemaž, listi suličaste oblike …).
Pri nabiranju čemaža je namreč treba najbolj paziti, da ga ne bi zamenjali s podobnimi divjimi rastlinami, ki so neužitne in še strupene povrhu, čemažu pa na las podobne.Med njimi so jesenski podlesek, šmarnica in bela čmerika. Rastline se med seboj ločijo po vonju. Medtem ko čemaž zaznamuje oster vonj po česnu, šmarnica in podlesek takšnega vonja nimata. Prav tako je šmarnično cvetje precej drugačno od čemaževih cvetov. Listi pa so si navidez precej podobni, zato je rastlini mogoče hitro zamenjati.
Mladi listi so sveže zeleni in svetli, stari pa suličasti in temneje zeleni. Snežno bel cvet je sestavljen iz 2–3 suhokožnatih ovršnih listov. Pokončno steblo, ki zraste največ 30 cm visoko, ima bodisi trirob bodisi okrogel prečni prerez. Čemaž ima v zemlji podolgovato čebulico, ki je obdana z belo prozorno kožico.
Čemažu podobna šmarnica.
Pri nabiranju čemaža je namreč treba najbolj paziti, da ga ne bi zamenjali s podobnimi divjimi rastlinami, ki so neužitne in še strupene povrhu, čemažu pa na las podobne.Med njimi so jesenski podlesek, šmarnica in bela čmerika. Rastline se med seboj ločijo po vonju. Medtem ko čemaž zaznamuje oster vonj po česnu, šmarnica in podlesek takšnega vonja nimata. Prav tako je šmarnično cvetje precej drugačno od čemaževih cvetov. Listi pa so si navidez precej podobni, zato je rastlini mogoče hitro zamenjati.
Pri šmarnici na eni rastlini raste več listov, strupeni so vsi deli rastline; čemaž ima en sam list, užitna pa je cela rastlina, s čebulico, steblom in popki oziroma cvetovi vred. Rastlini med seboj ločimo tudi po cvetovih; ti so pri šmarnici vzdolž stebla nanizani eden za drugim, vsak je v obliki zvončka, medtem ko ima čemaž na vrhu stebla razprostrt velik, snežno bel zvezdast cvet, sestavljen iz majhnih cvetkov. Šmarnica ima koreniko, čemaž pa čebulico. Na prvi pogled iz zemlje pri šmarnici izraščata dva lista, medtem ko pri čemažu izrašča vsak list posebej in teh listov je več.
Če naberemo šmarnice, da krasijo naš dom v vazi, nam te lahko povzročijo težave v smislu glavobola ali solzenja. V primeru, da liste šmarnice zaužijemo, tvegamo zastrupitev. Zastrupitev zaradi zaužitja šmarnice se kaže kot pekoča bolečina v ustih, bruhanje, slabost, driska in omotica, lahko pa povzroči tudi aritmijo.
“Pri šmarnici na eni rastlini raste več listov, strupeni so vsi deli rastline; čemaž ima en sam list, užitna pa je cela rastlina, s čebulico, steblom in popki oziroma cvetovi vred. Rastlini med seboj ločimo tudi po cvetovih; ti so pri šmarnici vzdolž stebla nanizani eden za drugim, vsak je v obliki zvončka, medtem ko ima čemaž na vrhu stebla razprostrt velik, snežno bel zvezdast cvet, sestavljen iz majhnih cvetkov. Šmarnica ima koreniko, čemaž pa čebulico. Na prvi pogled iz zemlje pri šmarnici izraščata dva lista, medtem ko pri čemažu izrašča vsak list posebej in teh listov je več,” pojasnjuje Omerzujeva.
Podobno je pri strupeni beli čmeriki, saj je njeno rastje sicer povsem drugačno kot pri čemažu, a do zamenjav kljub temu prihaja. Znani so tudi primeri zastrupitev s čmeriko, ki so jo nabiralci zamenjali s košutnikom in jo namočili v žganje. Simptomi po zaužitju bele čmerike, pri kateri so, kot velja za šmarnico, strupeni vsi deli rastline, so bolečine v trebuhu, bruhanje, krvni tlak se zniža, pride do motenj srčnega ritma, zastrupitev je lahko tudi usodna.
Podobno je pri strupeni beli čmeriki, saj je njeno rastje sicer povsem drugačno kot pri čemažu, a do zamenjav kljub temu prihaja. Znani so tudi primeri zastrupitev s čmeriko, ki so jo nabiralci zamenjali s košutnikom in jo namočili v žganje. Simptomi po zaužitju bele čmerike, pri kateri so, kot velja za šmarnico, strupeni vsi deli rastline, so bolečine v trebuhu, bruhanje, krvni tlak se zniža, pride do motenj srčnega ritma, zastrupitev je lahko tudi usodna.
Strupena bela čmerika.
Rastišča podleska so sicer ne tako na gosto posejana kot pri čemažu, vendar se pogosto prekrivajo z rastišči, kjer je moč najti čemaž. “Podlesek raste v rozetah, listi so spodaj žleboviti, rastlina pa je bolj toga in raste navpično. Obe rastlini imata podobne podolgovate liste; čemaž ima le enega, medtem ko jih ima podlesek (nekateri ga imenujejo tudi jesenski žafran) več, oviti so eden okoli drugega, so debelejši kot pri čemažu, bolj izrazito rebrasti in predvsem brez značilnega vonja po česnu. Podlesek ima vijoličaste cvetove, čemaž pa bele,” dodaja Omerzujeva.
Strupen jesenski podlesek ob Trojiškem jezeru.
Če bi, denimo, namesto čemaža nabrali in jedli jesenski podlesek, ki je zelo strupen, saj je zaradi močnega strupa kolhicina lahko smrtno nevaren že v majhnih odmerkih, bi se zastrupitev odvijala v več fazah.
Podlesek raste v rozetah, listi so spodaj žleboviti, rastlina pa je bolj toga in raste navpično. Obe rastlini imata podobne podolgovate liste; čemaž ima le enega, medtem ko jih ima podlesek (nekateri ga imenujejo tudi jesenski žafran) več, oviti so eden okoli drugega, so debelejši kot pri čemažu, bolj izrazito rebrasti in predvsem brez značilnega vonja po česnu. Podlesek ima vijoličaste cvetove, čemaž pa bele.
V roku dveh do dvanajst ur se pojavi slabost, bruhanje, bolečine v trebuhu in huda driska. Kasneje, od 24 do 72 ur po jedi, zastrupitev povzroči okvare na srcu, jetrih, ledvicah, trebušni slinavki in na pljučih. Po štirih ali petih dneh se pri obolelem zaradi zavrtosti kostnega mozga zniža število belih krvnih celic in ploščic, zato se poveča nevarnost za nastanek okužb in krvavitev; dva ali tri tedne kasneje bolniku zaradi posledic zastrupitve izpadejo lasje.
Čemažu je podoben tudi kačnik, vendar je podobnost izrazita pri mladih rastlinah. Mladi listi so zviti in jih je hitro moč zamenjati, saj raste iz tulca, enako kot čemaž. Kačnik je obenem zelo strupen, raste pa na podobnih rastiščih ko čemaž.
Za zdravilno uporabo pa so obenem primerni cvetovi, gomolji in semena podleska. Že 5 g semena jesenskega podleska predstavlja smrtni odmerek za odraslega človeka. Učinek podleska za lajšanje akutnih napadov putike so poznali že v srednjem veku, hkrati pa so vedeli, da uporaba podleska zelo hitro privede do smrtnih zastrupitev, zato so ga uporabljali tudi za umore s strupom. Znano je tudi, da domače živali, kot so ovce in koze, brez škode prenesejo večje količine podleska, zgolj z njihovim mlekom pa pri ljudeh tudi že pride do zastrupitve.
Čemažu podoben, a sicer strupen pegasti kačnik.
“Čemažu je podoben tudi pegasti kačnik, vendar je podobnost izrazita pri mladih rastlinah. Mladi listi so zviti in jih je hitro moč zamenjati, saj raste iz tulca, enako kot čemaž. Kačnik je obenem zelo strupen, raste pa na podobnih rastiščih ko čemaž,” dodaja Omerzujeva.
Če smo torej pomotoma zaužili strupene divje rastline, je takoj, ko se oziroma če se pojavijo prebavne težave, treba pomisliti na možnost zastrupitve – in nemudoma poiskati strokovno pomoč. Nabrano rastlino oziroma njene dele je v takem primeru treba vedno prinesti s seboj k zdravniku, saj bo ukrepanje po prepoznavi rastline, ki je povzročila slabo počutje, bistveno lažje.
Vsako leto posamezne bolnike po zastrupitvi z rastlinami obravnavajo tudi v Univerzitetnem kliničnem centru (UKC) Maribor. “Največkrat gre pri čemažu za zamenjavo za jesenski podlesek. Zastrupitve so se kazale z blažjimi znaki (slabost, bruhanje), težje potekajočih zastrupitev (z odpovedjo notranjih organov – jeter, ledvic, srca, oz. s težko potekajočimi okužbami in krvavitvami zaradi odpovedi kostnega mozga) v zadnjih letih nismo beležili. Zdravljenje je podporno, antidotov ne poznamo. Več je primerov zastrupitve z gobami, ki pa tudi večinoma potekajo v blažji obliki,” pojasnjuje dr. Andrej Markota z internistične nujne pomoči UKC Maribor.
Če smo torej pomotoma zaužili strupene divje rastline, je takoj, ko se oziroma če se pojavijo prebavne težave, treba pomisliti na možnost zastrupitve – in nemudoma poiskati strokovno pomoč. Nabrano rastlino oziroma njene dele je v takem primeru treba vedno prinesti s seboj k zdravniku, saj bo ukrepanje po prepoznavi rastline, ki je povzročila slabo počutje, bistveno lažje.
Čemaž raste skoraj povsod po Sloveniji
“Težava sicer nastopi, kjer so rastišča povezana, kjer je na enem kraju vse, kar je podobno čemažu in čemaž sam. Ko so rastlinice male, je čemažu zelo podoben jesenski podlesek in kačnik, ki je zelo strupen. Podobni so mu tudi zvončki, kronice,” še razlaga Omerzujeva. V Sloveniji raste čemaž skoraj povsod. Na Gorenjskem, Štajerskem, Dolenjskem, Notranjskem in celo v prekmurskih ravninskih gozdovih.
Raste divje v vsaj deloma senčnih hrastovo gabrovih ali bukovih gozdovih ali v negozdnih združbah po vsej Evropi (vključno z Veliko Britanijo) in zahodni Aziji. Raste od marca do junija in cveti od aprila do maja v gosto poraslih preprogah.
Raste divje v vsaj deloma senčnih hrastovo gabrovih ali bukovih gozdovih ali v negozdnih združbah po vsej Evropi (vključno z Veliko Britanijo) in zahodni Aziji. Raste od marca do junija in cveti od aprila do maja v gosto poraslih preprogah.
“Obdobje, v katerem nabiramo čemaž – užitni so vsi deli, od listov, stebel, čebulic do popkov in cvetov –, je od marca do junija, vendar ga je v resnici, če poznate njegova rastišča, tudi na nekoliko višjih nadmorskih višinah, mogoče nabirati bistveno dlje, zlasti mlade poganjke. Sezona čemaža je odvisna od rastišča. Ponekod že februarja, potem pa je odvisno od mraza od vlage. Na trojiškem hribu je na obeh straneh, tako da je prvi in zadnji,” dodaja Omerzujeva.
Čemaž je v celoti užiten
Čemaž so uživali že Rimljani, ki naj bi ga imeli celo rajši kot česen. Čemaž je v celoti užiten, vendar ga ne smemo uživati v prevelikih količinah. Uporabi se lahko liste, čebulice, cvetove in plodove. Cvetovi imajo močnejšo aromo, stari listi pa šibkejšo. Največ nabiramo liste, ker jih najlaže opazimo. Pripravimo lahko čemaževo juho ali uživamo presnega v solatah in v namazih (Čemažev namaz). Z nekuhanim in narezanim čemažem se lahko začini vse vrste jedi.
Čemaž je v celoti užiten, tako listi, cvetovi, lahko popke naberete in jih kot kapre vložite v kis in imate vso zimo. Ko cvetovi cvetijo, jih lahko uporabite za cvrtje. Nekateri pripravljajo iz čemaža, olivnega olja in pinjol pesto. Čebulice so tudi užitne. Lahko ga uživamo vse leto, vendar je ključno, da rastlino dobro poznamo. Pri čemažu je najbolje, da trgamo vsak list posebej. Ko namreč utrgamo več listov, se roke navlečejo vonja po česnu in ne vonjamo več rastline, temveč roke. Tudi v primeru, da ga nabiram v šopkih, saj je tako lažje, ga doma vedno pregledam.
“Čemaž je v celoti užiten, tako listi, cvetovi, lahko popke naberete in jih kot kapre vložite v kis in imate vso zimo. Ko cvetovi cvetijo, jih lahko uporabite za cvrtje. Nekateri pripravljajo iz čemaža, olivnega olja in pinjol pesto. Čebulice so tudi užitne. Lahko ga uživamo vse leto, vendar je ključno, da rastlino dobro poznamo. Pri čemažu je najbolje, da trgamo vsak list posebej. Ko namreč utrgamo več listov, se roke navlečejo vonja po česnu in ne vonjamo več rastline, temveč roke. Tudi v primeru, da ga nabiram v šopkih, saj je tako lažje, ga doma vedno pregledam,” razlaga Omerzujeva.
Čemaž je užiten v celoti.
Takoj, ko začne rastlina cveteti, gre po besedah ljubiteljske zeliščarke, njena energija v seme, zato je najbolje nabirati čemaž pred cvetenjem, saj takrat listje še najbolj bogato z vlakninami. Okusni pa so tudi mladi cvetovi. “Najraje ga dodajam k solatam. V slani vodi skuham krompir, ko je kuhan, mu dodam čemaž in olivno olje. Dober je tudi s skuto in bučnim oljem,” svoj najljubši recept za jed s čemažem pove Omerzujeva.
Najraje ga dodajam k solatam. V slani vodi skuham krompir, ko je kuhan, mu dodam čemaž in olivno olje. Dober je tudi s skuto in bučnim oljem.
Čemaž ima podobne lastnosti kot česen, vendar je bolj zdravilen. Čemaž se uporablja predvsem v ljudski medicini, ker spodbuja delovanje žlez, krvni obtok, čisti celotno prebavno pot in dihalne poti, učinkoval razkužujoče in bil dobro sredstvo proti glistam v črevesju, čistil kožo in posledično odpravljal izpuščaje in lišaje, pospeševal celjenje ran in blagodejno vplival na celo telo. Čemažev sok pa naj bi celil rane. Poleg tega je dober antiastmatik (proti astmi), znižuje holesterol, je diuretik (odvaja seč iz telesa) in antipiretik (niža vročino).
V naravi je mogoče (okusno) preživeti
Tisti dan je bil travnik bogat tudi z drugimi užitnimi divjimi rastlinami, ki jih je natančno predstavila Omerzujeva. Oba tropotca sta denimo užitna, a bogatejši z vlakninami je širokolistni, če pa cvetove tropotca ocvremo v maslu , dobimo nekakšne “vegetarijanske ocvirke”. To pa ni edini nadomestek, ki ga v naravi najdemo, regačica tako po okusu spominja na korenje, iz marjetic, vijolic in trobentic pa je moč pripraviti okusne solate. Marjetičini cvetovi, koprivovo listje, tropotec in jagodni listi so sestavine odličnega čaja za krepitev imunskega sistema. Le deciliter prirpavka prelijemo s pol litra vode in čaj bo nared.
Na obronkih gozda je mogoče najti dve plezalki, najsi gre za divji hmelj ali robido. Oboje je užitno. Divji hmelj odtrgamo na mestu, kjer sam poči, z jajčki pa si nato pripravimo t.i. “štajerske šparglje”. Krvavi mleček je strupen, ko ga odtrgamo pa se iz njega se pocedi, kar so nekdaj uporabljali za odstranjevanje bradavic.
Poznamo tri vrste kopriv v naravi, vse pa so izredno bogate z beljakovinami.Koprive odtrgamo pod listi, da nas ne opečejo, nato osmukamo liste od spodaj navzgor, jih podrgnemo med dlanmi, nato pa lahko zaužijemo. Omerzujeva pove, da je vse, kar v naravi spominja na koprivo in regrat, užitno, iz kopriv pa dela celo zavitke. Rdečo koprivo pa nekateri cvrejo, kot velja za akacijijne ali bezgove cvetove.
Na obronkih gozda je mogoče najti dve plezalki, najsi gre za divji hmelj ali robido. Oboje je užitno. Divji hmelj odtrgamo na mestu, kjer sam poči, z jajčki pa si nato pripravimo t.i. “štajerske šparglje”. Krvavi mleček je strupen, ko ga odtrgamo pa se iz njega se pocedi, kar so nekdaj uporabljali za odstranjevanje bradavic.
Poznamo tri vrste kopriv v naravi, vse pa so izredno bogate z beljakovinami. Omerzujeva pove, da je vse, kar v naravi spominja na koprivo in regrat, užitno, iz kopriv pa dela celo zavitke. Rdečo koprivo pa nekateri cvrejo, kot velja za akacijijne ali bezgove cvetove.
“V naravi je več užitnih rastlin kot strupenih. Divjo zelenjavo je najbolje uživati svežo, nabiraš pa toliko, kolikor potrebuješ,” razlaga Omerzujeva in pove tudi recept, kako se rešiti v primeru, da pride do slabosti v naravi. “Pojesti je treba le košček plazečega skrečnika in takoj nas bo pričelo siliti na bruhanje,” razloži.
Plazeči skrečnik in regratove lučke.
“Divje rastline imajo veliko, česar naše rastline, ki jih vzgajamo nimajo, in sicer imajo v sebi nekakšen boj za preživetje, zato so tako zdravilne. V sebi imajo življenjsko energijo. V trenutku, ko vzkali, se zase bori, zato ima divji česen – torej čemaž, potencirano energijo česna in njegove učinkovine. Utrjujejo ga težke vremenske razmere, saj se, če tako rečemo, bori za svoje preživetje, s tem pa dobiva veliko energijsko vrednost. Pravilo, ki velja za divje rastline in zelišča, je na dan en šopek – torej to, kar lahko stisnemo med prste, saj imamo zaradi bogatih vlakninskih vrednosti lahko celo prebavne težave,” razloži Omerzujeva.
Pravilo, ki velja za divje rastline in zelišča, je na dan en šopek – torej to, kar lahko stisnemo med prste, saj imamo zaradi bogatih vlakninskih vrednosti lahko celo prebavne težave.
Pove pa tudi, kako je z razstrupljanji in najrazličnejšimi dietami in kurami, česar se ob menjavi letnega časa mnogi radi poslužujejo. “Z razstrupljanjem pa je tako, da je bolj moderno kot koristno. Spomladi smo resda bolj zastrupljeni, a ne zdi se mi potrebno, da spomladi, ko nam določene sestavine že tako primanjkujejo, jih nadalje odtegujemo. Raje jih dodajajmo počasi in rastimo. Potrebno se je prilagajati potrebam in prisluhniti telesu. Potrebno je poznati rastline in tudi sebe,” doda ljubiteljska zeliščarka.
