Minilo je že 100 let od upora slovenskih vojakov proti srbskim, ki se je končal s krvjo in je bil dolgo časa Slovencem neznan.  Dogajanje je v tistem času skoraj v celoti cenzurirala tukajšnja oblast, vesti pa so počasi pricurljale iz graških časopisov.

Zgodba tiste noči

V uradnem dnevniku je dogajanje tiste noči opisano nekako takole: »V noči na 23. julij 1919 so se vojaki konjeniškega, topniškega, tržaškega in mariborskega pešpolka uprli in streljajoč drveli proti Staremu mostu. Upornikov je bilo okrog 1500, zvestih je ostalo le 130 slovenskih vojakov.« Kaj je bil vzrok? Bojda naj bi se nek srbski oficir v mariborski vojašnici fizično znašal nad slovenskim vojakom, kasneje je pretepel še nekaj drugih, štiri pa je dal zapreti. Ostali dogajanja niso mirno prenesli in so s puškami izsilili izpust tovarišev.

Krvava veriga

Upor dobro povzemajo tudi vzkliki, ki jih je bilo med tem slišati iz ust vojakov; kot pišejo zgodovinarji, so klicali: »Nočemo za poveljnike niti Srbe, niti Nemčurje, živijo Republika, nočemo kralja,« in pa »Srbe na vrbe,«, »Nočemo Srbov,«, »Živela slovenska republika«. Streli pred zapori so sprožili verigo dogodkov in po vsem mestu je bilo slišati bojevanje, kmalu pa so se vojakom desnega brega reke Drave pridružili tudi vojaki levega brega iz meljske vojašnice.

Trupla padlih vojakov so naslednje jutro izginila v reki Dravi.

Izbrisana usoda

Ko so se uporniki napotili proti središču mesta, so jih srbski vojaki s strojnico, ki so jo namestili v Veliki kavarni oziroma današnjem Salonu uporabnih umetnosti, krvavo ustavili. Pri štetju vojakov naslednjega jutra je bilo mogoče ugotoviti, da manjka kar 224 slovenskih vojakov – 136 so jih našteli v zaporu, usoda preostalih pa ne bo nikdar zares znana. Šele kasneje se je izvedelo, da so trupla padlih vojakov na Starem mostu srbski vojaki zjutraj preprosto pometli v reko Dravo, ki je povsem izbrisala sledi.

Dogajanje buri duhove še danes

O vzrokih za upor je v oddaji Radia Maribor razpravljal tudi upokojeni brigadir, novinar, zgodovinar, muzealec in slovenski veteran Janez Švajncer. V času pred uporniško nočjo so se spremembe v škodo slovenskih vojakov kar vrstile, oblasti so zmanjševale njihove plače in odvzele frontni dodatek, Slovencem pa je bilo prepovedano nositi nekatere statusne simbole, kot so vojaške kape in podobno. Nezadovoljstvo je tlelo in nasilje srbskih vojakov nad slovenskimi je sodu izbilo dno. Dramatično in tragično doživljanje mariborski dni med prvo svetovno vojno, pa tudi zgodbo 23. julija 1919, je v liku inženirja Sebastjana v literarne okvirje umestil tudi mariborski pisatelj Tone Partljič. Zgodbo je mogoče najti pod naslovom Sebastjan in most.

Več o dogajanju tistega usodnega dne v oddaji Radia Maribor , o zgodovini vojaških uporov leta 1919 pa na spletni strani društva Hervardi.