Ko med samimi starejšimi hišami zraste sodobna novogradnja, ta zaradi drugačnega sloga pogosto pritegne pozornost. Včasih so ti primeri vključitve pozitivni, saj zaradi kontrasta prostor poživijo, spet drugič pa ne prinesejo želene kvalitete. Ključno je predvsem razumevanje značilnosti prostora in iskanje ravnovesja med sodobnim arhitekturnim izrazom ter spoštovanjem obstoječega okolja. Kako to doseči in kateri primeri takšnega pristopa so že vidni v Mariboru?
Vizualno prilagajanje ne pomeni slepega posnemanja
Kot odgovarjajo pri družbi ZUM d.o.o. iz Skupine JHMB, se primernost nove stavbe v določenem okolju določi s celovito prostorsko in urbanistično analizo širšega ter ožjega območja, ki jo predpisujejo veljavni prostorski akti. Pri tem proces temelji na prepletu številnih ključnih dejavnikov, saj ne gre zgolj za estetsko presojo: "Nujno je upoštevati morfološko in tipološko strukturo, kar vključuje merilo oziroma skalo prostora, višinske in tlorisne gabarite, gostoto zazidave ter razmerje med pozidanimi in nepozidanimi površinami."
Upoštevati je treba tudi morebitna varovana območja in varovalne režime s področja varovanja narave.
Pomemben del analize obsega tudi funkcionalno in prometno povezljivost ter vključevanje nove stavbe v obstoječi prometni režim, pešpoti, kolesarske poti in komunalno infrastrukturo, hkrati pa je treba spoštovati morebitne kulturnozgodovinske in krajinske varstvene režime ter preučiti trajnostne in podnebne vidike, kot so energetska učinkovitost, orientacija glede na sončne lege, vpliv na mikroklimo ter raba sodobnih trajnostnih materialov.
Na vprašanje, ali se mora nova stavba vizualno prilagoditi obstoječi arhitekturi v okolici, bi na kratko lahko odgovorili pritrdilno, pojasnjujejo pri družbi ZUM, a vizualno prilagajanje v sodobni arhitekturni praksi nikakor ne pomeni slepega posnemanja preteklosti, historičnega spogledovanja ali kopiranja starejših slogov.
[[image_2_article_94337]]
Stroka namesto tega podpira koncept spoštljivega dialoga in kontekstualnega oblikovanja, kar pomeni, da se nova stavba v okolico vklaplja z ustreznim merilom, premišljenimi razmerji, ohranjanjem ulične linije in spoštovanjem ritma sosednjih členitev, medtem ko je njen lastni oblikovni jezik lahko povsem sodoben, drzen in iskren odraz časa, v katerem nastaja.
"V zadnjem času se v nekaterih delih Slovenije, predvsem tistih, kjer je turizem pomembna gospodarska dejavnost, vse bolj zavedajo področja kakovostnega arhitekturnega oblikovanja," pojasnjujejo, a dodajajo, da se drugod stvari žal še vedno delajo po starem.
Kje v Mariboru so dobri primeri vključitve sodobne arhitekture v obstoječi prostor?
Če so v nekem mestnem predelu, kjer sicer prevladujejo starejše zgradbe v približno enakem arhitekturnem slogu, in se zraven njih zgradi nova, moderna stavba, je to v urbani strukturi povsem običajno in pogosto celo zaželeni, saj mesta živijo, dihajo in se razvijajo v plasteh, pravijo na ZUM.
"Zgodovinska jedra in homogene soseske so navsezadnje vedno nastajale prav skozi postopno dodajanje novih arhitekturnih plasti k obstoječim. Vnos moderne novogradnje ali sodobno zasnovane prenove lahko mestnemu predelu vdihne prepotrebno svežino in poudari prostorske kvalitete."
Ob tem pa dodajajo, da je kljub vsemu treba izstopati: "Če je motiv le poudarjanje individualnosti določenega naročnika, potem je to pristop, ki skupnosti ne koristi in v prostoru ne predstavlja dodane vrednosti. Kakorkoli se zadeva obrne, skupaj smo zaradi takega postopanja revnejši."
[[image_1_article_94337]]
Tudi v Mariboru je nekaj primerov, kjer se je sodobna arhitektura zelo dobro vključila v obstoječi prostor, čeprav je negativnih primerov več, saj večji in riskantni izzivi v prostoru pogosto ne prinesejo želene kvalitete. Kot pozitivne izpostavljajo enodružinsko hišo na Gregorčičevi ulici, kjer se neomodernistični prizidek stilsko umešča med starejše stanovanjske hiše in kljub kontrastu prostor poživi, ter stanovanjsko gradnjo na Sernčevi ulici.
Umeščanje sodobne arhitekture v podeželski prostor
Umeščanje sodobne arhitekture v obstoječo pokrajino pa ni prisotno le v mestih, temveč tudi na podeželju. Podeželski prostor zaznamuje specifična morfologija in tipologija avtohtonih stavb, ki ponekod obsegajo podolgovate tlorise, simetrične dvokapne strehe, rabo naravnih materialov ter značilen odnos med stanovanjskim in gospodarskim delom.
Kot pojasnjujejo na ZUM, zato umeščanje sodobne arhitekture v takšno okolje zahteva izjemno občutljivost, saj se mora novogradnja podrediti osnovni volumetriji in umeščenosti "v" parcelo in širši prostor, torej ohranjanje vzporednih smeri slemen glede na topografijo in spoštovanje prostorskega reda.
Kljub temu pa je lahko materialna in oblikovna izvedba popolnoma sodobna, z uporabo minimalističnih detajlov, večjih zasteklitev ali sodobnih pločevinastih in lesenih oblog.
Uspešne sodobne hiše na podeželju namreč izvirno reinterpretirajo tradicionalno vernakularno arhitekturo, namesto da bi v občutljivo krajino nepremišljeno vnašale tuje, neustrezne mestne vzorce. "Beli »moderni« škatlasti objekti z ravnimi strehami običajno ne odražajo potrebnega arhitekturnega premisleka in spoštovanja do »skupnega«. Kot to ne počnejo niti predimenzionirane frčade stanovanjskih objektov iz osemdesetih let prejšnjega stoletja," še dodajajo pri družbi ZUM.
