Dan reformacije ni le spomin na zgodovinski prelom, ki je zaznamoval razvoj slovenskega knjižnega jezika, temveč tudi priložnost za razmislek o svobodi, človekovem dostojanstvu in odgovornosti do sočloveka. O tem, kako živa je dediščina Primoža Trubarja v sodobni slovenski družbi, katere reformacijske ideje ostajajo aktualne in kakšno vlogo ima Evangeličanska cerkev v času vse večje družbene razdeljenosti, smo se pogovarjali z evangeličanskim škofom dr. Aleksandrom Ernišo.

Njegovo sporočilo ob dnevu reformacije je jasno: ne bojmo se drug drugega in ne nehajmo verjeti, da lahko skupaj ustvarimo bolj človeško družbo.

Dan reformacije je za Slovence več kot le verski praznik, saj zaznamuje tudi rojstvo slovenskega knjižnega jezika. Kaj po vašem mnenju danes pomeni dediščina Primoža Trubarja in drugih slovenskih protestantov ter kako živa je še v zavesti sodobnega Slovenca?

Dediščina Primoža Trubarja je veliko več kot zgodovinski spomin na človeka, ki je napisal prvi slovenski knjigi. Je zgodba o pogumu, da človek spregovori v jeziku svojega ljudstva, in o prepričanju, da mora biti znanje dostopno vsem, ne le izbranim. Trubar je razumel, da človek potrebuje besedo, ki jo razume, da lahko razmišlja, presoja, veruje in se svobodno odloča. S tem je postavil pomembne temelje slovenskega knjižnega jezika, naše kulturne identitete in tudi razumevanja človekovega dostojanstva.

Slovenski protestanti 16. stoletja nam niso zapustili samo knjig, ampak tudi sporočilo, da se je vredno zavzeti za človeka, njegovo izobraževanje in njegovo svobodo. Trubar, Dalmatin, Bohorič in drugi so vsak na svojem področju pomagali oblikovati prostor, v katerem se je slovenska beseda lahko uveljavila kot jezik vere, znanja in javnega življenja.

Mislim, da se Slovenci pomena te dediščine zavedamo predvsem na simbolni ravni. Ponosni smo na Trubarja in dan reformacije, vendar bi bilo pomembno, da bi njegovo sporočilo bolj dosledno živeli tudi v vsakdanjem življenju.

Kajti Trubarjeva dediščina ni samo razlog za praznovanje, ampak tudi obveza, da skrbimo za slovenski jezik, kakovostno izobraževanje, svobodo mišljenja in dostojanstvo vsakega človeka. Trubar nas še danes sprašuje, kaj smo pripravljeni storiti za jezik, kulturo in ljudi, ki jim pripadamo. Njegova dediščina bo zares živa takrat, ko je ne bomo samo občudovali, temveč bomo iz nje črpali pogum za sedanjost in prihodnost.

Reformacija je v 16. stoletju zahtevala pogum za spremembe, kritično presojo ustaljenih praks in osebno odgovornost. Katere reformacijske ideje so po vašem mnenju danes najbolj aktualne in na katerih področjih bi jih morala sodobna družba vzeti resneje?

Reformacija nas uči, da nobena ustanova, tradicija ali družbena ureditev ne sme biti postavljena nad kritično presojo. Martin Luter ni začel z namenom, da bi ustvaril novo Cerkev, temveč z vprašanji o resnici evangelija, milosti in odgovornosti Cerkve. Njegovo delovanje nas opominja, da spremembe niso nujno izraz nezvestobe tradiciji. Včasih so prav pogoj, da ostanemo zvesti njenemu najglobljemu poslanstvu.

Danes vidim tri posebej pomembna sporočila reformacije. Prvo je svoboda vesti. Človek mora imeti pravico do lastnega prepričanja, vere ali nevere, ne da bi bil zaradi tega izključen, ponižan ali diskriminiran. Drugo je odgovornost posameznika. Ne smemo slepo slediti avtoritetam, političnim voditeljem ali večinskemu mnenju, ampak moramo razvijati sposobnost kritičnega mišljenja in prevzemati odgovornost za svoje odločitve. Tretje pa je opravičenje po veri oziroma milost, ki človeku priznava vrednost neodvisno od njegovih dosežkov. Človekova vrednost ni odvisna od njegovega premoženja, položaja, uspešnosti ali družbene koristnosti. Prav slednje je izjemno aktualno v družbi, ki človeka pogosto presoja po tem, koliko proizvede, zasluži ali doseže. Reformacija nas spominja, da človek ni zgolj sredstvo za doseganje gospodarskih in političnih ciljev.

Ta načela bi morali resneje vzeti v javnem življenju, izobraževanju, gospodarstvu in delovanju vseh ustanov, tudi Cerkve. Vsaka avtoriteta mora biti pripravljena pojasniti svoje ravnanje, priznati napako in se spremeniti, kadar ne služi več človeku.

Ob tem pa bi poudaril, da reformacija ni dovoljenje za nenehno rušenje vsega, kar je bilo ustvarjeno pred nami. Je povabilo k razločevanju: kaj je vredno ohraniti in kaj moramo spremeniti, da bi bolje služili človeku. Prava reforma se ne začne z vprašanjem, kako ohraniti moč, temveč s vprašanjem, komu in čemu naša moč služi.

Slovenija je danes precej sekularizirana družba, v kateri se spreminjata odnos do vere in vloga verskih skupnosti. Kako Evangeličanska cerkev nagovarja mlajše generacije in kaj lahko ponudi ljudem, ki v Cerkvi ne iščejo nujno verskega odgovora, temveč predvsem smisel, bližino in oporo?

Menim, da moramo najprej sprejeti dejstvo, da mlajše generacije živijo v drugačnem svetu, kot so ga poznali njihovi starši in stari starši. Mladi imajo dostop do neizmerne količine informacij, vendar to ne pomeni, da imajo tudi več občutka varnosti, pripadnosti ali smisla. Pogosto se srečujejo s pritiski glede uspešnosti, negotovostjo glede prihodnosti, osamljenostjo in vprašanji, na katera hitri odgovori ne zadoščajo.

Cerkev jih ne bo nagovorila, če jim bomo zgolj ponavljali, kaj bi morali verjeti ali kako bi morali živeti.

Nagovorila jih bo, če bomo pripravljeni prisluhniti njihovim vprašanjem, tudi kadar so neprijetna, in če bomo pokazali, da je v njej prostor za dvom, iskanje in iskren pogovor. Vera namreč ni odsotnost vprašanj, ampak tudi pogum, da jih postavljamo in z njimi vztrajamo.

Evangeličanska cerkev ima pri tem pomembno sporočilo. Luteranska teologija izhaja iz prepričanja, da človeku ni treba dokazovati svoje vrednosti, da bi bil vreden Božje ljubezni. Sprejet je po milosti, ne zaradi svojih dosežkov. V svetu, ki nas nenehno spodbuja k dokazovanju, je to osvobajajoče sporočilo. Človek sme biti ranljiv, sme narediti napako in sme začeti znova.

Hkrati moramo mladim ponuditi konkretne možnosti za sodelovanje, ustvarjalnost in soodločanje. Ne želimo jih zgolj povabiti v že oblikovano Cerkev, ampak skupaj z njimi iskati, kakšna naj bo Cerkev prihodnosti. To pomeni več prostora za mlade, kakovostno versko izobraževanje, skupnostne dejavnosti, pogovor o aktualnih vprašanjih ter povezovanje s širšim okoljem.

Pomembno se mi zdi tudi, da se ne zapiramo pred ljudmi, ki se ne opredeljujejo kot verni. Človeku lahko ponudimo bližino ob izgubi, pogovor v stiski, podporo v družinskih preizkušnjah in prostor, kjer mu ni treba igrati vloge uspešnega posameznika. Pri tem ne smemo skrivati svoje krščanske identitete, vendar je tudi ne smemo uporabljati kot merilo, po katerem bi presojali vrednost drugih. Cerkev mora biti prostor, kjer človek ni najprej vprašan, ali pripada, ampak je najprej sprejet kot človek. Verjamem, da lahko prav takšna skupnost mlajšim generacijam in širši družbi znova pokaže, da ima vera tudi danes kaj povedati.

V javnem prostoru smo priča vse večji družbeni polarizaciji, nestrpnosti in nezaupanju. Kakšno odgovornost imajo verske skupnosti pri povezovanju ljudi z različnimi prepričanji in kako lahko Cerkev s svojim delovanjem prispeva k bolj strpni družbi?

Verske skupnosti imajo pri povezovanju ljudi veliko odgovornost, vendar moramo najprej razumeti, da povezovanje ne pomeni, da se moramo o vsem strinjati. Demokratična in odprta družba potrebuje različna mnenja. Težava nastane takrat, ko drugače mislečega ne vidimo več kot sogovornika, temveč kot sovražnika, ki ga je treba premagati ali izključiti.

Krščanstvo nas uči, da je človek ustvarjen po Božji podobi. Njegovo dostojanstvo zato ni odvisno od njegove politične opredelitve, narodnosti, družbenega položaja ali verskega prepričanja.

To ne pomeni, da moramo sprejeti vsako ravnanje ali da ne smemo jasno obsoditi krivice. Pomeni pa, da tudi v nestrinjanju ne smemo zanikati človeškosti drugega.

Cerkev mora to načelo najprej uresničevati v lastnem delovanju. Če govorimo o dialogu, moramo biti pripravljeni poslušati. Če govorimo o spravi, moramo znati priznati tudi lastne napake. Če zagovarjamo dostojanstvo človeka, ga moramo spoštovati tudi takrat, ko se z njim ne strinjamo. Naše besede izgubijo verodostojnost, če jih ne potrjujejo naša dejanja.

Evangeličanska cerkev lahko prispeva s tem, da ostaja prostor srečevanja, kjer se ljudje učijo poslušati drug drugega, kjer se o težkih vprašanjih govori odkrito in kjer se razlike ne prikrivajo, ampak se z njimi odgovorno soočamo. Pomembno je tudi naše sodelovanje z drugimi krščanskimi Cerkvami, verskimi skupnostmi, civilno družbo in državnimi ustanovami, kadar gre za skupno dobro.

Ob tem menim, da mora biti Cerkev sposobna tudi jasno spregovoriti, ko so ogroženi človekovo dostojanstvo, svoboda vesti ali pravice ranljivih skupin. Nevtralnost pred krivico ni vedno nevtralna drža.

Vendar moramo razlikovati med moralnim pričevanjem in političnim navijanjem. Naloga Cerkve ni, da postane podaljšek politične stranke, temveč da s svojimi vrednotami prispeva h kritični presoji družbe in ravnanja njenih voditeljev.

Sprava se ne začne takrat, ko postanemo enaki, temveč takrat, ko kljub razlikam drug drugemu priznamo človeško dostojanstvo. V času, ko je tako preprosto razdeliti ljudi na naše in njihove, je to eno najpomembnejših sporočil, ki jih lahko Cerkev ponudi Sloveniji.

Primož Trubar je s pisanjem v slovenskem jeziku pomembno prispeval k oblikovanju slovenske narodne in kulturne identitete. Kako danes razumete povezavo med protestantsko dediščino, slovenskim jezikom in narodno identiteto? Ali tej dediščini namenjamo dovolj pozornosti tudi zunaj Prekmurja?

Protestantska dediščina je eden od temeljnih gradnikov slovenske kulturne in narodne identitete. Ko govorimo o Primožu Trubarju, ne govorimo samo o verskem reformatorju, čeprav ga velikokrat želimo zgolj sekularizirati, temveč o človeku, ki je slovensko besedo postavil v središče svojega poslanstva.

Leta 1550 je izdal Katekizem in Abecednik, prvi slovenski tiskani knjigi. Katekizem je knjiga z versko vsebino. S tem je začel proces, ki je odločilno vplival na razvoj slovenskega knjižnega jezika in naše kulturne zgodovine.

Trubarjevo prizadevanje je izhajalo iz teološkega prepričanja, da mora biti Božja beseda razumljiva ljudem. Prav zato je želel pisati v jeziku, ki so ga govorili. V tem je tudi širše sporočilo reformacije: človek mora imeti dostop do znanja, razumevanja in svobodnega presojanja. Jezik ni samo sredstvo sporazumevanja, ampak prostor, v katerem narod oblikuje svoje mišljenje, spomin in prihodnost.

Ob tem se mi zdi pomembno poudariti, da slovenska identiteta ni nekaj, kar bi pripadalo samo eni pokrajini, eni Cerkvi ali eni generaciji. Protestantska dediščina je dediščina vseh Slovencev. Prekmurje ima pri tem posebno mesto zaradi izjemne vloge Evangeličanske cerkve in poznejšega razvoja slovenskega jezika, povezanega z delom Štefana Küzmiča in drugimi prekmurskimi protestanti. Toda Trubar, Jurij Dalmatin, Adam Bohorič in njihovi sodobniki so del skupne slovenske zgodovine, ki presega regionalne in verske meje. Menim, da tej dediščini zunaj Prekmurja še vedno ne namenjamo dovolj sistematične pozornosti.

Dan reformacije je državni praznik, kar je pomembno priznanje njenemu prispevku, vendar bi morali njeno vsebino bolje vključevati v izobraževanje, kulturne programe in javne razprave.

Trubarja ne bi smeli omenjati samo ob prazniku, temveč bi morali njegovo delo predstavljati kot del širše zgodbe o nastajanju slovenske kulturne samozavesti.

Obenem ne smemo pozabiti, da ohranjanje jezika ne pomeni zapiranja pred drugimi. Trubarjeva odločitev, da spregovori v jeziku svojega ljudstva, je bila izraz spoštovanja do človeka. Enako spoštovanje moramo danes izkazovati drugim jezikom in kulturam, ki so del našega prostora. Naša naloga ni samo ohraniti Trubarjevo dediščino, temveč ustvarjati razmere, v katerih bo slovenska beseda tudi prihodnjim generacijam jezik znanja, svobode, ustvarjalnosti in medsebojnega spoštovanja.

Kot škof ste prevzeli odgovornost za prihodnost Evangeličanske cerkve v Sloveniji. Kateri so vaši ključni cilji in največji izzivi v prihodnjih letih, zlasti pri vključevanju novih generacij, ohranjanju cerkvenih občin in približevanju Cerkve širši javnosti?

Škofovsko službo razumem predvsem kot službo Cerkvi in ljudem, ne kot položaj, ki bi mi zagotavljal avtoriteto sam po sebi. Vodenje Evangeličanske cerkve v Sloveniji pomeni odgovornost za njeno duhovno življenje, za ljudi, ki jo sestavljajo, za naše duhovnike in duhovnice ter za prihodnost skupnosti, ki so skozi stoletja ohranjale evangeličansko vero in slovensko protestantsko izročilo.

Naš prvi cilj mora biti duhovna in organizacijska trdnost Cerkve. Brez živih cerkvenih občin, kakovostnega duhovnega dela in ljudi, ki svoje poslanstvo opravljajo predano, ne moremo govoriti o dolgoročni prihodnosti. Zato moramo poskrbeti za ustrezne razmere za delo duhovnikov in duhovnic, za izobraževanje novih sodelavcev, za podporo manjšim cerkvenim občinam ter za odgovorno in pregledno upravljanje skupnih sredstev.

Drugi cilj je vključevanje mladih in prihodnjih generacij. Če želimo, da bo Cerkev živela tudi čez trideset ali petdeset let, ne moremo razmišljati samo o tem, kako ohraniti obstoječe stanje.

Mladim moramo omogočiti, da postanejo soustvarjalci cerkvenega življenja. Potrebujemo kakovostno versko vzgojo, dejavnosti, ki povezujejo generacije, in skupnosti, v katerih mladi najdejo prostor za vprašanja, prijateljstvo, odgovornost in duhovno rast.

Tretji cilj je večja prepoznavnost Cerkve v slovenski družbi. Evangeličanska cerkev ima bogato teološko, kulturno in zgodovinsko izročilo, vendar ga moramo znati predstaviti v jeziku, ki ga ljudje danes razumejo. Želim si Cerkve, ki ni zaprta v svoje bogoslužne prostore, ampak je navzoča tam, kjer ljudje živijo, delajo, se veselijo in trpijo. To vključuje sodelovanje na področju kulture, izobraževanja, dobrodelnosti, duhovne oskrbe in javnih razprav o vprašanjih človekovega dostojanstva.

Velik izziv predstavlja tudi finančna vzdržnost. Zavedati se moramo, da dobrih namenov ni mogoče uresničevati brez odgovornega načrtovanja, solidarnosti med cerkvenimi občinami in jasnih prednostnih nalog. Potrebujemo skupno razumevanje, katere naloge so za prihodnost Cerkve najpomembnejše, ter pripravljenost, da se o težavah pogovarjamo odkrito in iščemo rešitve skupaj.

Pri vsem tem želim poudariti, da prihodnosti ne moremo graditi na strahu pred tem, da smo majhna Cerkev. Naša moč ni samo v številu, temveč v kakovosti našega pričevanja, v živih odnosih in v zvestobi evangeliju. Luteranska Cerkev nas uči, da je treba biti vedno znova pripravljen na reformo, na preverjanje lastnih praks in na spremembe, ki so potrebne, da ostanemo zvesti svojemu poslanstvu.

Moja vizija je Evangeličanska cerkev, ki je duhovno trdna, finančno odgovorna, odprta za mlade, spoštljiva do različnosti in prepoznavna po tem, kar daje človeku in družbi. Cerkev, ki zna ohranjati svoje korenine, ne da bi se bala novih poti. Cerkev, ki se ne sprašuje samo, kako bo preživela, ampak predvsem, kako bo služila.

Če bi morali ob letošnjem dnevu reformacije izpostaviti eno sporočilo, ki bi ga želeli predati vsem prebivalkam in prebivalcem Slovenije, ne glede na njihovo vero ali svetovni nazor, katero bi bilo in zakaj prav zdaj?

Če bi moral izpostaviti eno sporočilo, bi rekel: Ne bojmo se drug drugega in ne nehajmo verjeti, da lahko skupaj ustvarimo bolj človeško družbo. To sporočilo se mi zdi danes pomembno, ker živimo v času velikih sprememb, negotovosti in številnih nasprotij. Pogosto imamo občutek, da moramo izbirati med svojimi in drugimi, med tistimi, ki mislijo enako kot mi, in tistimi, ki jih ne razumemo. Toda družba, v kateri se ljudje drug drugega bojijo, težko postane družba zaupanja, solidarnosti in miru.

Reformacija nas uči, da ima človek dostojanstvo, ki ga ni treba dokazovati z uspehom, družbenim položajem ali pripadnostjo.

V krščanskem razumevanju je človek sprejet po Božji milosti. To pomeni, da naša vrednost ni odvisna od tega, ali smo popolni, ali imamo vedno prav in ali ustrezamo pričakovanjem drugih. Prav iz tega spoznanja lahko raste tudi spoštovanje do človeka, ki je drugačen od nas. To sporočilo je namenjeno vsem, tudi tistim, ki niso verni ali ne pripadajo nobeni verski skupnosti. Za skupno življenje ne potrebujemo enakih prepričanj, potrebujemo pa pripravljenost, da drug drugega poslušamo, spoštujemo in si pomagamo.

Človečnost se namreč ne kaže predvsem v velikih besedah, ampak v tem, kako ravnamo z ljudmi, od katerih nimamo nobene koristi, kako se odzovemo na stisko bližnjega in ali znamo ohraniti spoštovanje tudi takrat, ko se ne strinjamo.

Prav to je po mojem tudi eno najpomembnejših sporočil reformacije za današnji čas. Vera ni namenjena temu, da bi človeka povzdignila nad druge, ampak da bi ga osvobodila za služenje bližnjemu. Svoboda ni samo pravica, da živimo po svoje, temveč tudi odgovornost, da s svojo svobodo ne jemljemo dostojanstva drugim.

Ob dnevu reformacije si zato želim, da bi znali biti ponosni na svojo zgodovino, ne da bi se zapirali v preteklost; da bi znali varovati svojo identiteto, ne da bi zavračali drugačnost; in da bi znali imeti različna prepričanja, ne da bi zaradi njih postali nasprotniki. Naj nas Trubarjev pogum spomni, da se velike spremembe začnejo z besedo, Lutrovo sporočilo o milosti pa, da človeku ni treba biti popoln, da bi bil vreden ljubezni in spoštovanja. To je dediščina, ki jo potrebujemo tudi danes: več poguma za resnico, več odgovornosti za skupno dobro in več človečnosti v naših medsebojnih odnosih.