Avtor pobude meni, da bi morale verske skupnosti za svoje zaposlene poskrbeti same, Ministrstvo za kulturo pa pojasnjuje, da gre za zakonsko določeno pravico, ki temelji na Zakonu o verski svobodi.

Po podatkih, ki jih je v pobudi navedel predlagatelj, je bilo samo v letu 2025 za socialne prispevke verskih uslužbencev izplačanih 2.850.941,75 € za 709 upravičencev. Sredstva pa seveda niso namenjena zgolj Katoliški cerkvi, ampak tudi uslužbencem drugih registriranih verskih skupnosti.

"Zakaj bi država plačevala prispevke instituciji, ki ima lastno premoženje?"

Predlagatelj pobude meni, da takšno financiranje ni skladno z načelom ločenosti države in verskih skupnosti. Po njegovem mnenju bi morale verske skupnosti, podobno kot drugi delodajalci, same kriti prispevke za svoje zaposlene.

V pobudi je izpostavil, da ima predvsem Katoliška cerkev veliko premoženja v obliki gozdov, nepremičnin in drugih sredstev, zato po njegovem mnenju ni razloga, da bi stroške socialne varnosti njenih uslužbencev krili davkoplačevalci. "Zakaj bi država iz proračuna krila prispevke za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje ljudi, ki jih zaposluje institucija, ki je med najbogatejšimi v Sloveniji," se sprašuje predlagatelj.

Ob tem je opozoril, da morajo samostojni podjetniki, obrtniki in drugi delodajalci prispevke za svoje zaposlene oziroma zase praviloma kriti sami.

Ministrstvo trdi, da gre za zakonsko določeno posebno pravico

Na pobudo se je odzvalo Ministrstvo za kulturo, ki je pojasnilo, da država financiranje izvaja na podlagi Zakona o verski svobodi. Ta določa pravico verskih skupnosti do namenske državne finančne pomoči za plačilo prispevkov zavarovanca za socialno varnost njihovih uslužbencev. Ministrstvo je ob tem poudarilo, da takšna ureditev po oceni zakonodajalca ni v nasprotju z načelom ločenosti države in verskih skupnosti, če država pri tem zagotavlja versko nevtralnost in enakopravno obravnavo različnih verskih skupnosti.

Kot so pojasnili, je kriterij za pridobitev te pravice določen z zakonom. Verska skupnost mora imeti najmanj 1000 pripadnikov na enega verskega uslužbenca, kar ministrstvo ocenjuje kot razumen in nearbitraren kriterij.

Ministrstvo zavrača primerjavo s podjetniki

Na očitek, da drugi delodajalci sami plačujejo prispevke, so odgovorili, da primerjava ni povsem ustrezna. Kot primer so denimo navedli samostojne kulturne delavce, katerim država prav tako lahko krije prispevke za socialno varnost pod določenimi pogoji. Po njihovem mnenju imajo verske skupnosti posebno ureditev zato, ker jih zakon opredeljuje kot splošno koristne organizacije, ki poleg verskega delovanja prispevajo tudi na področjih kulture, vzgoje, izobraževanja, solidarnosti in drugih dejavnosti socialne države.

Ob tem so se odzvali tudi na očitke glede premoženja Katoliške cerkve. Poudarili so, da samo dejstvo, da ima določena verska skupnost premoženje, ne more biti razlog za ukinitev pravice, ki velja za vse verske skupnosti, ki izpolnjujejo zakonske pogoje. Ob tem pa so opozorili tudi na stroške vzdrževanja sakralne kulturne dediščine. V Register nepremične kulturne dediščine je po njihovih navedbah vpisanih 2.690 enot sakralne stavbne dediščine ter 3.937 spominskih objektov in krajev sakralnega značaja.

"Glede na navedeno MK nasprotuje predlogu za ukinitev posebne pravice iz 27. člena ZVS in še dodatno ugotavlja, da je urejanje te posebne pravice v polju proste presoje zakonodajalca ter da aktualna koalicijska pogodba ne načrtuje sprememb te pravice," so zaključili.