Anksioznost, samomorilnost, motnje hranjenja pri dekletih in fantih in hude stiske so le nekaj težav, s katerimi se danes sooča ogromno otrok in mladostnikov. Njihovo število je v času epidemije občutno poraslo, razsežnosti posledic pa bo mogoče oceniti šele čez čas, meni klinična psihologinja v ZD Maribor, Ana Jerman.

Socialno funkcioniranje na preizkušnji

Strokovnjaki po zaprtju države, ko se je šola preselila na splet, opažajo tudi porast težav iz socialnega funkcioniranja.

Ker so karantene in izolacije terjale, da so družine več časa preživljale skupaj, je več težav povezanih tudi z družinskimi razmerami. “Pojavljajo se recimo težave, ko se stiske staršev odražajo pri otrocih,” pojasni sogovornica.

Fotografija je simbolična.

Družina je zgled

Jermanova v ambulanti doslej ni opazila, da bi se ob obolelosti s covidom otroci srečevali s stigmo ali izrazito neustreznim odzivom okolice. Odnos do okužbe otroci in mladostniki pogosto povzemajo po starših.

Kljub temu epidemije ne jemljejo zlahka, predvsem, kadar so priča prebolevanju članov družine, ki imajo hujši potek bolezni. V teh primerih otroci doživljajo tudi stiske, po navadi, ko zbolijo stari starši.

Zasloni so sodobna zasvojenost številka ena

Tudi zasvojenost z zasloni je težava, ki je ni za spregledati. Gre za pereč problem, ki je bil v hudem porastu že pred epidemijo, s selitvijo pouka za zaslon računalnika je ta težava kvečjemu še hujša. Pri tem je treba upoštevati še, da se čas na zaslonu še zdaleč ne konča, ko se konča pouk.

Pouk sodi v šolske klopi

V primerjavi z lanskim letom, ko se je veliko pouka odvijalo “na daljavo”, je po mnenju Jermanove letos zaznati pozitivno spremembo: “Zdi se, da je pouk v šoli vseeno nek varovalni dejavnik. To, da so bili otroci toliko časa odtujeni drug od drugega, da niso imeli pristnih vrstniških stikov in so delali šolo na daljavo, je bil velik sprožilec težav. Sploh, ko gre za otroke, ki imajo učne težave ali pa pri učenju potrebujejo več pomoči,“ pojasni.

Težave zaradi spremenjenega vsakdana so vidne pri otrocih vseh starosti.

Morda je največ težav zaznati pri mladostnikih in otrocih v višjih razredih OŠ.

Ker so predšolski otroci v bistveno manj formalnem izobraževalnem sistemu, je teh težav morda pri njih nekoliko manj. “Nikakor pa posledic v duševnem zdravju ne smemo jemati zlahka,” svari Jermanova.

Težave, ki jih prinaša “nova realnost”, se ne pokažejo nujno takoj. Prav nasprotno, kot kaže, se lahko kopičijo in sčasoma izrazijo v obliki katere izmed motenj duševnega zdravja.

K psihologu otroka pogosto usmeri izbrani zdravnik

Kliničnega psihologa otroci po navadi obiščejo na predlog osebnega zdravnika, včasih po priporočilu šolskih svetovalnih delavcev, včasih pa se starši sami odločijo za obisk.

Pri tem velja izpostaviti opozorilne znake, na katere naj bodo starši pozorni. “Opozorilni znak je, ko se opazno spremeni otrokovo vedenje. Denimo se zapre vase, je bolj razdražljiv, je pogosto utrujen, brezvoljen, navaja občutke tesnobe ali brezupa in nima volje za aktivnosti, ki so ga včasih veselile.”

Tudi pri mladostniku, ki sicer nima več take želje po druženju s starši, je pomembno, da je ta stik ohranjen, četudi na bolj pasiven, nevsiljiv način. Mladostnik to potrebuje, da se počuti varnega.

V trenutnem obdobju je pomembno, da starši z otroki ohranjajo pristni stik, si vzamejo dovolj časa za preživljanje skupnega časa.

Da bi napovedali dolgoročne posledice, je še prehitro

Učinki epidemije so že vidni na celi generaciji in strokovnjaki se z njimi že vsakodnevno spopadajo.

O tem, kakšne bodo srednje in dolgoročne posledice, pa je po mnenju sogovornice, še prehitro napovedovati. “Mislim, da bomo to lahko bolj jasno presojali šele čez nekaj let.“