Danes je dan reformacije, praznik in dela prost dan, ki obuja spomin na versko, politično in kulturno gibanje v 16. stoletju. Slovenci hkrati zaznamujemo rojstvo slovenskega knjižnega jezika in se spominjamo Primoža Trubarja. Na današnji dan leta 1517 je profesor za biblijsko teologijo Martin Luther na vrata wittenberške cerkve obesil 95 tez o potrebni prenovi Cerkve in ji tako zadal dovolj močan udarec, da se je v naslednjih desetletjih reformirala. Cerkev so na prehodu v novi vek namreč vodili papeži, ki so se bolj ukvarjali z zbiranjem denarja, da bi lahko zadostili svojemu razsipnemu posvetnemu življenju in svojim nezakonskim otrokom, kot pa utrjevanju vere in dajanju opore najnižjim slojem, ki so predstavljali večino prebivalstva Evrope. Največ denarja so “dušni pastirji” pridobili s pobiranjem odpustkov, ki so jih ljudje radi plačevali, saj so bili prepričani, da jih bodo rešili trpljenja v vicah.

Evangeličanska cerkvena občina Maribor združuje okoli 500 vernikov

Luteranska oz. evangeličanska cerkev, ki je bila vzpostavljena z augsburško veroizpovedjo leta 1530, je bila le ena izmed novih protestantskih cerkva. V Sloveniji se je po zadnjih podatkih za evangeličane izrekla slaba dva odstotka prebivalstva, v Evangeličansko cerkveno občino Maribor, ki pokriva območje Štajerske in Koroške, pa naj bi spadalo okrog 500 vernikov. Bolj ali manj aktivna je približno slaba petina vernikov.

Evangeličanska skupnost v Mariboru se, glede na število članov, trudi biti aktivna na verskem, kulturnem, humanitarnem in izobraževalnem področju. Deluje v ekumenskem povezovanju s katoliško skupnostjo in drugimi krščanskimi skupnostmi v mestu ter si hkrati prizadeva tudi za medverski dialog. V evangeličanski cerkvi na Trubarjevi ulici v Mariboru imajo bogoslužja ob nedeljah in praznikih ob 9:30 (na sveti večer, 24. decembra, in na veliki petek ob 18:00). Letos bo 31. oktobra osrednje slovesno bogoslužje ob 100-letnici ustanovitve Prekmurskega seniorata v evangeličanski cerkvi Martina Lutra v Murski Soboti ob 10.00 uri, v Mariboru in drugje po Sloveniji pa so praznik obeležili z bogoslužji dan prej, v nedeljo, 30. oktobra.

Mag. Violeta Vladimira Mesarič, evangeličanska duhovnica in namestnica vojaškega vikarja

O današnjem praznik smo se pogovarjali z mag. Violeto Vladimiro Mesarič, evangeličansko duhovnico in namestnico vojaškega vikarja. Je Radgončanka, ki zadnjih dvajset let živi v Mariboru, njena starša, mama je že pokojna, prihajata s Prekmurja. Pravi, da je Maribor postal njen novi dom, kjer se počuti dobro in sprejeto.

Na vprašanje, kaj jo je pripeljalo med duhovnike, odgovori: “Želja po študiju teologije se je zgodila naenkrat. Poslanstvo je prišlo kakor samo od sebe. Verjamem pa, da je za mojo odločitvijo stalo veliko več. Verjamem, da mi je tako bilo že od začetka namenjeno. Na svoje poslanstvo in poklic gledam s hvaležnostjo in se obenem zavedam odgovornosti, ki je naložena.” Kot evangeličanska duhovnica je od leta 2002 zaposlena v Slovenski vojski. Opravlja poslanstvo namestnice vojaškega vikarja in je posebej odgovorna za zagotavljanje duhovne oskrbe pripadnicam in pripadnikom Slovenske vojske, ki so evangeličanske veroizpovedi. Pod njeno pristojnostjo so tudi verniki Evangeličanske cerkvene občine Maribor, kamor spada tudi sama.

Kakšen je pomen reformacije za Slovence, ne glede na njihovo veroizpoved?

Naši predniki s Trubarjem na čelu so nam izborili prostor pod soncem, lasten jezik, kulturo, omogočili pogoje za življenje in delo v narodnostno zaokroženi celoti, na svoji zemlji, v svoji domovini. S Trubarjevimi besedami bi lahko rekli: omogočili so nam pogoje za stati inu obstati. Brez uveljavitve Trubarjeve knjižne slovenščine Slovencev kot naroda danes najbrž ne bi bilo. Prva tiskana knjiga, Abecednik in Katekizem, prevod celotne Biblije v slovenski jezik, prvi slovenski pravni spis – Cerkovna ordninga ali cerkveni red, prva slovnica in začetek šolske reforme. Dobili smo prvo javno šolo za »fantiče inu dekliče« in prvo javno knjižnico.

Reformacija je prinesla tudi prvo imenovanje pojma Slovenec. Trubar, naš slovenski Luther, se je tudi, ko je živel na tujem, čutil v dobrem in hudem povezan s tem območjem in je svojo ljubezen izražal ne le s svojim slovitim nagovorom »Lubi Slovenci«, temveč je znal zanosno hvaliti to »dobro, dostojno, zvesto, resnicoljubno, pokorno, gostoljubno in milo ljudstvo«.

Zdi se, da je Luthrovih 95 tez o prenovi Cerkve prišlo v pravem trenutku. Cerkev je to potrebovala, posledica je bilo reformno gibanje. Kakšen bi bil po vašem mnenju razvoj Cerkve, če Luther ne bi bil ob pravem času na pravem mestu?

Prepričanje in vera reformatorjev, da je edina pot posameznikova osebna, notranja vera, brez posrednikov med človekom in bogom, sta močno povzdignili pomen človeka in njegove osebnosti in s tem tudi njegovih pravic in odgovornosti do vseh institucij, od cerkve do države. Luther sicer ni bil prvi, ki si je prizadeval za reformo cerkve, a je bil prvi, ki mu je to uspelo. Dejstvo pa je, da je bila želja reformatorjev reformirati obstoječo Cerkev in ne ustanoviti nove Cerkve.

Se strinjate s tistimi, ki so prepričani, da bi takšnega človeka oziroma teze o novi, spremenjeni, boljši družbi potrebovali tudi v tem času, ko smo npr. dnevno priča višjim cenam hrane, energentov, kar nima realne podlage v delovanju trga. Vse temelji na špekulacijah, zaslužkih, …

Reformacija v 16. stoletju  je bila odgovor na izzive takratne Cerkve in družbe. Izzivi, s katerimi se soočamo danes, so drugi, a ne nujno drugačni. Dejstvo je, da je prav protestantsko pojmovanje posameznikove svobode vesti in enakosti ljudi v osnovnih verskih pravicah bilo tisto, ki je pognalo korenine vrednotam v medčloveških odnosih. Protestantska etika je prinesla velike spremembe v gospodarski in socialni razvoj Evrope: preko predanosti poklicnemu delu, pridnosti in delavnosti se je oblikoval novi proizvodni način, ki je upošteval dosežke znanosti, spremenjene materialne zmožnosti in nove vrednote. Posledice, s katerimi se sooča človek danes, kažejo odmik od krščanskih ali če hočete, protestantskih vrednot. Odgovornost za boljši danes in jutri moramo prevzeti vsi, tako posamezniki kot institucije, predvsem pa jo imajo vsi tisti, ki jim je zaupana moč in oblast.

Kako kot evangeličanska duhovnica vidite današnjo družbo? Gredo razmišljanja o življenju, ki temelji na hedonizmu, uživanju in drugih pogledih, ki so skregani z zdravo kmečko pametjo, vse to pa ob odsotnosti Boga, v pravo smer?

Posameznik je del skupnosti in slednja je odvisna od posameznikov. Samozadostnost, kompleks večvrednosti in poudarjanje posameznika in njegovih individualnih pravic in svobode brez kakršnihkoli odgovornosti za bližnje in za posledice za človeštvo in svet so pripeljali do tega, s čimer se danes soočamo. Kdor sledi tej »novi veri«, zavestno in načrtno odrinja »sveto« in se tem občečloveške vrednote s tega sveta. Priznam, da me kot mamo najstnika tako početje in razmišljanje zelo skrbita.

Praznik reformacije nas zato vabi k resnemu razmisleku in prizadevanju za izboljšanje skupne stvarnosti in opozarja na temeljne zakonitosti življenja, na globlje vrednote, ki človeku omogočajo osebno in duhovno rast ter širitev obzorja onkraj meja samoumevnega – v presežno.

Na prvi pogled se zdi, da se evangeličanska cerkev ob vsakodnevnih dogodkih, težavah ljudi premalo oglaša, da slišimo o njej le okoli 31. oktobra.

Morda na prvi pogled res izgleda, da je evangeličanska cerkev tiho takrat, ko ne smela biti. Verjemite, ni tiho. No, včasih pa »biti tiho« pomeni dati glasno sporočilo družbi in svetu. Naj dodam še to: v protestantizmu razumemo cerkev kot skupnost verujočih. Slednji smo poklicani, da si v skladu s svojo vestjo in vero, ki temelji na Svetem pismu, aktivno prizadevamo živeti, delovati in s tem tudi sooblikovati družbo in svet, kjer smo. Če že ne moreš spremeniti okolja, pa imaš možnost, da si prizadevaš biti in ostati (dober) človek.

Protestantska etika je prinesla velike spremembe v gospodarski in socialni razvoj Evrope: prek sestavin omenjene etike, kot so predanost poklicnemu delu, pridnost in delavnost, se je oblikoval novi proizvodni način, ki je upošteval dosežke znanosti, spremenjene materialne zmožnosti in nove vrednote. Razsežnost procesa reformacije izkazuje širino človekovega duha, hkrati pa je sporočilo reformacije sporočilo reda in odgovornosti vsakega posameznika in sleherne institucije do našega človeškega bistva, do naše skupne kulture in do naše skupnosti.

Kakšno je vaše sporočilo ob dnevu informacije?

»Tudi če bi vedel, da bo jutri konec sveta, bi še danes zasadil svojo jablano.« V tej misli, ki jo pripisujejo Lutru in je nekako tudi moje vodilo, se skriva globoko sporočilo slehernega ustvarjalnega početja. »Praviloma jablane ne sadimo zgolj zase, sadimo jo za skupnost, za družino, za nek prihodnji čas in za vero v prihodnost…«, je med drugim slišano na letošnji proslavi ob dnevu reformacije v Mestni občini Maribor. In mi? Smo že posadili svojo jablano?

Tudi če bi vedel, da bo jutri konec sveta, bi še danes zasadil svojo jablano.

Pred nami je tudi dan spomina na vse mrtve. Čas za hvaležnost in razmislek, da bomo zmogli svoje življenje živeti tako, da za vse tisto, kar smo prejeli od prednikov, dobro skrbimo in obenem tudi sami poskrbimo, da bodo naši zanamci imeli za nami še kaj žeti in da bo žetev dobra in obilna. Ne le biti, temveč tudi »stati in obstati«, nam želim! Čestitam ob praznikih in želim mir in dobro!