Napovedana šolska reforma je razdelila politično in strokovno javnost. Medtem ko ministrstvo zagovarja temeljite spremembe, del politike in predstavnikov šolstva opozarja, da ukinitev devetletke ni rešitev za težave slovenskega izobraževanja.

Predstavniki Levice, Svobode in SD menijo, da javne šole potrebujejo predvsem več učiteljev, boljše delovne pogoje in premišljene ukrepe. Nasprotujejo temu, da bi se šolski sistem spreminjal brez dovolj široke strokovne razprave.

Asta Vrečko iz Levice je spomnila, da je bila tudi devetletka uvedena na podlagi strokovnih usmeritev. Zato zahteva, da se pred sprejemanjem odločitev pripravijo ustrezne analize in vključijo vsi pomembni deležniki.

Kaj to pomeni za starše in učence?

Za zdaj konkretnih sprememb, ki bi jih družine že morale upoštevati, ni napovedanih. V ospredju je razprava o prihodnji ureditvi osnovne šole, predvsem o tem, ali naj Slovenija ostane pri devetletki ali uvede drugačen sistem.

Spremembe v osnovni šoli bi lahko pomembno vplivale na organizacijo pouka, šolske obveznosti in izobraževalno pot prihodnjih generacij.

Minister opozarja na slabše rezultate, stroka zahteva previdnost

Minister za izobraževanje Borut Rončević zagovarja reformo predvsem zaradi težav, ki jih kažejo rezultati raziskave PISA 2025. Posebej je izpostavil pomembno poslabšanje bralne pismenosti pri 15-letnikih.

Po njegovem mnenju spremembe niso več nekaj, kar bi lahko odlagali za več let. Pri pripravi reforme je treba upoštevati tudi razvoj umetne inteligence in hitro spreminjanje družbe.

Minister zagotavlja, da pripravljavci reforme ne skrivajo svojih načrtov in da so odprti za predloge. Poudarja, da cilj ni razvrednotenje učiteljev ali šol, temveč izboljšanje kakovosti izobraževanja.

Toda predstavniki stroke opozarjajo, da slabših rezultatov ne gre reševati zgolj s spremembo šolskega sistema.

Sonja Pečjak s Filozofske fakultete v Ljubljani je opozorila, da je bralna pismenost precej širši problem, kot se morda zdi na prvi pogled.

Nanjo ne vpliva samo pouk v šoli, temveč tudi bralna kultura v družini in družbi. Delež rednih bralcev med odraslimi se namreč zmanjšuje, številni odrasli pa so hkrati tudi starši otrok, ki se učijo brati.

To pomeni, da izboljšanje bralne pismenosti zahteva širši pristop, ne zgolj sprememb učnih načrtov ali šolske organizacije.

Rezultati raziskave PISA so tako pomemben pokazatelj težav, vendar po opozorilih strokovnjakov sami po sebi še ne povedo, kakšna reforma bi bila najboljša.

Šole potrebujejo tudi denar in sodelovanje učiteljev

Poleg vprašanja osemletke oziroma devetletke se odpira še eno zelo praktično vprašanje: ali bo za reformo sploh dovolj denarja?

Glavni tajnik šolskega sindikata Branimir Štrukelj je opozoril, da sindikat ni bil vključen v ministrov strokovni svet. Kritičen je bil tudi do načrtovanih finančnih sredstev.

Po njegovih besedah je v predlogu proračuna ministrstva za leto 2027 predvidenih manj sredstev, kot znaša realizacija letošnje porabe.

Preprosto povedano: če želi država šolstvo temeljito prenoviti, mora zagotoviti tudi denar za izvedbo sprememb.

Štrukelj opozarja, da reforma brez ustreznega financiranja ne bo mogoča. To je pomembno tudi za starše, saj kakovost šolanja ni odvisna samo od tega, kako je sistem organiziran, temveč tudi od pogojev, v katerih delajo učitelji.

Podobno opozarja nekdanji šolski minister Slavko Gaber. Meni, da je treba v razpravo vključiti šolski sindikat, fakultete in druge organizacije, ki imajo neposredne izkušnje z izobraževanjem.

Strokovnjaki ob tem svarijo, da bi lahko nepremišljene spremembe hitro porušile sistem, ki se je gradil dolgo časa. Njegova ponovna vzpostavitev pa bi zahtevala veliko časa.

Financiranje slovenskega šolstva bo zato eno ključnih vprašanj pri presoji, ali je napovedana reforma tudi izvedljiva.