Konec prihajajočega tedna, 14. februarja, bo Magnifico, sinonim za balkan-disko-šlager, nastopil v dvorani Tabor in tako poskrbel za nepozabno valentinovo glasbeno doživetje.
Magnifico in Maribor imata globljo povezavo kot jo imate z drugimi mesti in okolji, kajne?
Vsekakor se strinjam. V času, ko sem začel kariero, je bil razpad Jugoslavije in Slovenija je ostala kot en milni mehurček, sama zase in sebi dovolj. In sploh v tej fazi je bil zame Maribor zelo pomemben zato, ker je bil poleg Ljubljane, kot še zmeraj, edino mesto, ki mu lahko rečemo, da ima svoj karakter, svojo kulturo, svoj pogled na umetnost, muziko. Biti uspešen v Mariboru je bilo zame olajšanje. Nisem se počutil tako ujet, kot bi se sicer.
V Mariboru ste tudi štartali z vsakoletnim tradicionalnim velikim koncertom na Božič. Tega ste kasneje preselili v Stožice? Vam je kaj žal?
Ne morem reči, da mi je žal, ker še vedno sledim zgodbi mojega pokojnega prijatelja Smiljana Krežeta, ki si ga je v resnici on spomnil. In mu je to dvakrat uspelo, jaz pa to še vedno, tako kot sem mu takrat rekel, nadaljujem in se še vedno vsako leto sprašujem ali bomo spet na 25. delali koncert in rečem »valda«, v resnici pa razvijam njegovo idejo in sledim njegovi misli.
FOTO: Marko Delbello Ocepek
Tokrat začenjate z velikim valentinovim koncertom v Dvorani Tabor, ki bi lahko postal tradicionalen spektakel. Obstaja ta možnost?
Sploh nisem fen tradicionalnih koncertov. Prej sem razmišljal, da bi imel velikonočni ali pa na vnebovzetje. Ampak mislim, da s tega ne bo nič, to razmišljam kadar sem dobre volje.
Kako sicer vidite Maribor, ki se v zadnjih letih iz narodnozabavne glasbe vrača k rockovskim koreninam?
Maribor je tako mestni tako kmečki, tako kot Ljubljana. Ampak mariborska kmečkost ali ljubljanska se razlikujeta po temperamentu in prav tako po urbanosti.
Vaša glasba je zelo raznovrstna, saj imate v njej vse zvrsti. Zdi se, kot da vam je vseeno ali bo komad rockerski, narodnozabaven, himna, pop.. Mnogi si tega ne upajo, in se držijo osnovne linije.
Jaz sem kantavtor in kantavtorji nimajo svojega žanra. Nekako verjamem, da je glas in naša izpoved tista, ki definira komad. Zato nisem v nobenem žanru, ampak poskusim za komad najti pravo obleko, da bi poudaril vsebino. Zato si sposojam različne žanre.
Tudi sama besedila so izjemna. Recimo v ponarodelem komadu “Here I come, Here I go” poslušalec ne more vedeti v katerem jeziku je dejansko komad napisan in ga sliši nekdo iz Slovenije povsem enako kot recimo nek Italijan na nogometni tekmi v Serie A. Po drugi strani pa je pesem “Pukni zoro” postala tako nogometna himna Crvene zvezde kot tudi himna bosanske republike Srbske. Ste na to ponosni?
Jaz imam problem s ponosom. Biti ponosen, tega občutka ne zaznavam pri sebi. Nisem na nič kaj ponosen, sem zadovoljen, da je pesem našla svojo pot mimo vseh mojih pričakovanj, mi nismo v marketing vložili enega evra. Če bi se dalo to planirati, bi tako naredil z vsakim »štiklom«, ampak to je moč in čarobnost muzike, da se razvija po svoje. Ljudje pojejo, briga njih sploh kdo je avtor, hitro po nastanku pesmi je postalo nepomembno kdo jo je napisal. Bila je napisana za film, iz filma je šla kot en zombi v »kafane«, sedaj pa se je naselila tudi v inštitucije vsepovsod in Srbi jo pojejo kot eno najbolj svojih. Dobila je himničnost. Ne moti me, pesem je zato, da se poje. In višek avtorstva je tak, da ljudi boli k**** kdo je avtor.
Mnogi izvajalci (recimo Riblja čorba) so si vedno želeli napisati himno, rockerji še posebej, če so ljubitelji nogometa. Vam je to uspelo. Spontano. Saj ste še vedno navijač Crvene zvezde, ne?
Ja, seveda sem navijač Crvene zvezde. Takih stvari, ki ji vzljubiš v mladosti, navadno ne menjaš. Ne poznam niti enega, ki bi včasih navijal za Zvezdo sedaj pa za Partizan. Navijam za Olimpijo, pa tudi za Maribor kadar »špilajo« evropske lige in to s polnim srcem.
Ste nekdanji smučarski skakalec in izjemni nogometaš. Kdo je za vas najboljši nogometaš vseh časov? Maradona? Pele? Messi? Ronaldo?
Johan Cruijff, pa Zinedine Zidan in Zlatan Ibrahimović. To so meni najljubši in v njih je združen ne le »fuzbal« temveč vse ostalo, celi odnos do nogometa. Skakalec se mi lahko reče pogojno, bil sem samo na eni tekmi, sicer pa ne znam niti smučati, samo skakal sem rad.
Sami sebi ste v enem izmed hitov zapeli, Magnifico ma jajca. Res ste jih morali imeti, da ste tole uvrstili v samo pesem, pa da ste se v času, ko to ni bilo primerno, označili za čefurja, pa recimo pedra. Prepevate tudi gejevski-trans komad Lahko ti podarim samo ljubezen, katerega z vami, pogosto brez majic, med publiko, prepevajo deklarirani homofobi. Kako vam uspeva prepričati ljudi?
Nisem pisal nobene gejevske pesmi, to je ljubezenska pesem. To, da so jo pele sestre, lahko bi bil kdorkoli. To je ljubezenska pesem, zato jo lahko pojejo vsi, ne glede na to kaj si mislijo po koncertu. Med mojim koncertom se imajo vsi radi, pozabijo na vse, ampak to je stvar zbranosti.
Kaj lahko pričakujemo od mariborskega valentinovega koncerta? Kaj boste izbrali za repertoar? Menda ste vrnili v program Emanuelle?
Ne da sem jo vrnil, sploh ne vem, če sem jo kdaj »špilal«. Seveda, da bo noter, saj je tak ljubezenski datum in to je ljubezenski »štikl«, ki sodi tudi k meni, jaz bi ga »špilal« itak ali je valentinovo ali ne. Koncert se ne bo bistveno razlikoval od tistega v Stožicah, razlikovala se bo publika. Štajerci bodo!
