Danes, 10. oktobra, obeležujemo svetovni dan brezdomcev. Ob tem dnevu bo v Mariboru ob 17. uri ponovno sklenjena ti. »Živa veriga« čez Stari most. Kot so dejali v Humanitarčku, je letos v Sloveniji več kot 4.500 brezdomcev, posebej veliko težavo pa predstavljajo brezdomne družine.
Dan odprtih vrat Zavetišča za brezdomce Maribor danes od 10. do 14. ure.
Danes bo v Zavetišču za brezdomce v Mariboru potekal dan odprtih vrat. Vstopnica v zavetišče so stvari, ki jih brezdomci potrebujejo: higienske potrebščine, rokavice, kape, šale, nogavice in spodnje parilo za zimo. Veseli bodo tudi konzervirane hrane.
Humanitarno društvo Humanitarček bo svetovni dan brezdomcev obeležilo na različne načine. V Mariboru bosta najprej na ogled dve razstavi:
V avli UKC Maribor bodo danes odprli razstavo fotografij Ajše Goršelj Starko in članov društva Humanitarček z naslovom »Lahko se zgodi tudi pridnim rokam«. Gre za sklop v fotografski objektiv zajetih zgodb posameznikov, ki so pred 15-imi lleti o brezdomcih mislili le, da se kaj podobnega njim ne more zgoditi.
Na Starem mostu v Mariboru pa bo do 2. novembra 2016 na ogled razstava »Lahko se zgodi tudi tebi«, v kateri bo med obema bregovoma Drave svojo zgodbo predstavilo 10 ljudi, ki so zdrsnili na socialno dno.
ZGODBA MARIBORSKEGA BREZDOMCA:
Bil sem delavec v na kmetiji, na kateri so delali že moja mati. Živel sem na tej kmetiji od rojstva pri starejšem gospodarju in mu pomagal. Nič ni bilo težko. Kosil sem travo, rezal živo mejo, grabil, pobiral jabolke, molzel živino, pomagal na kolinah, obdeloval njivo.
Pozimi leta 2000 je gospodarja napadel pljučni rak in februarja je postal zelo slab. Jaz sem poklical rešilca in šel v bolnico z njim. Vsak dan sem se vozil z avtobusom 40 minut na obisk in da sem mu prinesel kak priboljšek iz kmetije. Tudi jaz sem potem poklical sina, ko ga je vzelo nebo.
Še isti teden me je sin čez noč vrgel iz kmetije, ker jo je začel prodajati. Vse je šlo, živali, orodje. Odpeljal me je v mesto ‘saj se bom že znašel’ s 100 evri v žepu in mi ustavil na avtobusni postaji. Tako sem ostal sam na ulici mesta, kamor smo hodili samo enkrat na mesec z avtobusom v trgovino. Vse moje stvari so bile v eni potovalki.
»In v enem tednu sem izgubil gospodarja, prijatelja, delo in dom.«
V mestu nas, kmetov, ne marajo. Nihče me ni rabil, dela nisem dobil, ker nisem imel uradnih izkušenj. Denar je skopnel, več pa nisem imel. Ko sem iskal prostor na klopci v parku, sem srečal fante. Ob litrci so mi pokazali, kako ne zmrzniti, kam iti jest, kje je zavetišče. Pa tudi alkohol so mi predstavili.
In tako sem postal brezdomec. Ime mi je Tone, po 16 letih sem to še vedno. Še vedno si želim delati, a pri 63 letih nisem več primeren. In sedaj me sprašujete po sanjah? Jaz sem že pozabil, kako je sanjati.
