Dan reformacije, ki ga v Sloveniji praznujemo 31. oktobra, običajno povezujemo s Primožem Trubarjem, prvima slovenskima knjigama in začetki slovenskega knjižnega jezika. Toda zgodovina reformacije je precej manj idilična, kot bi lahko sklepali iz šolskih učbenikov. Pred več kot štirimi stoletji je bil Maribor prizorišče verskih sporov, v katerih so se teološka prepričanja prepletala s političnimi interesi, oblastnimi prepovedmi in povsem vsakdanjimi človeškimi stiskami. Na Betnavi so uničili protestantsko versko središče in postavili vislice, pred mestno hišo so sežigali knjige, nekateri prebivalci pa so morali svojo vero skrivati še desetletja.

Da bi razumeli, kako je prišlo do takšnih dogodkov, se moramo vrniti v začetek 16. stoletja, ko je nemški teolog Martin Luther leta 1517 javno predstavil 95 tez, s katerimi je nasprotoval predvsem trgovanju z odpustki in nekaterim drugim praksam tedanje Katoliške cerkve. Njegova kritika je prerasla v širše reformacijsko gibanje, ki je zahtevalo prenovo verskega življenja, poudarjalo pomen Svetega pisma in postopoma privedlo do nastanka novih krščanskih veroizpovedi. Pri tem ni šlo zgolj za teološko razpravo. V tedanji Evropi sta bili verska in politična oblast tesno povezani, zato je vprašanje, komu posameznik verjame in katero bogoslužje obiskuje, hitro postalo tudi vprašanje njegove poslušnosti oblasti.

Na Slovenskem je reformacija pustila izjemno pomembno kulturno dediščino. Primož Trubar je leta 1550 izdal Katekizem in Abecednik, prvi slovenski knjigi, protestantski pisci pa so v naslednjih desetletjih pomembno prispevali k razvoju slovenskega knjižnega jezika. Toda medtem ko danes reformacijo upravičeno slavimo kot enega ključnih trenutkov slovenske kulturne zgodovine, je bila njena vsakdanja stvarnost pogosto zaznamovana z negotovostjo, verskim izključevanjem in bojem za oblast.

[[image_1_article_93979]]

Maribor je bil nekoč izrazito protestantsko mesto

Prve ohranjene omembe reformacijskih idej v Mariboru segajo v leto 1528, ko so cerkvene in deželnoknežje oblasti preverjale verske razmere na Štajerskem. Nove ideje so se širile prek duhovnikov, trgovcev, študentov in izobražencev, ki so potovali med različnimi evropskimi mesti. Reformacija se torej ni širila zgolj s pridigami, temveč tudi po trgovskih poteh, prek knjig in osebnih poznanstev.

V Mariboru se je protestantizem posebej močno uveljavil med premožnejšimi meščani in predstavniki mestnih oblasti. Do druge polovice 16. stoletja so evangeličani že prevladovali med vodilnimi sloji mesta, leta 1572 pa se je Maribor celo javno opredelil za mesto augsburške veroizpovedi. Šlo je za veroizpoved, ki je izhajala iz luteranske reformacije in je bila leta 1530 predstavljena na državnem zboru v Augsburgu.

Maribor je bil tako edino mesto na območju današnje slovenske Štajerske, ki se je leta 1572 javno razglasilo za mesto augsburške veroizpovedi. Podobne načrte so imeli tudi v Celju, Slovenski Bistrici in Laškem, vendar do enakega koraka tam ni prišlo.

Še posebej zanimivo je, da verske meje sprva niso bile tako stroge, kot so postale pozneje. Protestanti so bili del mestnega življenja, sodelovali so v upravi, njihovi odnosi s katoliškimi ustanovami pa so bili pogosto bolj pragmatični kot ideološki. Toda z zaostrovanjem verske politike se je obdobje razmeroma mirnega sobivanja postopoma končevalo.

Ko vera ni odločala le o življenju, ampak tudi o pokopu

V osemdesetih letih 16. stoletja so se razmere za protestante na Dravskem polju močno zaostrile. Omejitve niso zadevale zgolj javnega bogoslužja, temveč tudi poroke, krste in pogrebe. Protestantskim vernikom so vse pogosteje preprečevali uporabo katoliških cerkva in pokopališč, zaradi česar so se znašli pred vprašanjem, ki je bilo hkrati povsem praktično in globoko simbolno: kje pokopati svojce, če jim obstoječe verske ustanove tega niso več omogočale?

Rešitev so poiskali na območju Betnave, kjer jim je podporo zagotavljal plemič Wolf Viljem Herberstein. Sprva so protestantska bogoslužja opravljali v kapeli tamkajšnjega gradu, nato pa so postopoma vzpostavili samostojno versko središče. Ob koncu osemdesetih let so uredili pokopališče, leta 1590 postavili leseno molilnico, pozneje pa je kompleks dobil tudi šolo in bivališče za pridigarja.

Betnava je tako postala pomembno središče protestantov iz Maribora in širšega Dravskega polja. Njegovo delovanje je bilo vse prej kot improvizirano. Verniki so zbirali denarne prispevke, zagotavljali gradbeni material, plačevali pridigarje in skrbeli za izobraževanje. Versko življenje je torej zahtevalo tudi precej organizacijskih in finančnih spretnosti, ki jih v velikih zgodovinskih pripovedih pogosto spregledamo.

Pridigar je pobegnil v Rače, na pogorišču pa so postavili vislice

Prelomni dogodki so se zgodili januarja 1600, ko je v Maribor prispela protireformacijska komisija pod vodstvom sekovskega škofa Martina Brennerja. Komisija je izvajala politiko deželnega kneza, ki je želel ponovno utrditi katoliško vero in odpraviti organizirano protestantsko delovanje.

Njen prihod ni pomenil zgolj verskega prepričevanja. Meščane so zasliševali glede njihove veroizpovedi, od njih zahtevali spreobrnitev, protestantske knjige pa so po zgodovinskih zapisih zbirali in sežigali pred mestno hišo. Tisti, ki niso želeli sprejeti katoliške veroizpovedi, so tvegali izgon in izgubo svojega dotedanjega položaja.

Osmega januarja 1600 je komisija posegla tudi na Betnavi, kjer so požgali protestantsko molilnico, s smodnikom razstrelili pridigarjevo in šolsko poslopje ter razdejali pokopališko obzidje.

Ohranjeni zgodovinski opis razkriva tudi zanimivo podrobnost o usodi tamkajšnjega pridigarja Jurija Lautenschlagerja. Ta je svoje stanovanje pravočasno izpraznil in pobegnil v Rače, kjer je zatočišče poiskal pri graščaku Otonu Tauffenbachu. Ko so vojaki pregledali njegovo bivališče, so po zapisu našli le omaro, v kateri je bil njegov poročni list. Tudi učitelj je pred prihodom komisije pobegnil, in sicer na slivniški grad.

Toda uničenje stavb še ni bilo zadnje dejanje protireformacijske komisije. Na razvalinah so postavili vislice, ki so predstavljale opozorilo vsem, ki bi še naprej vztrajali pri protestantski veri. Zgodba pa je dobila skoraj groteskno nadaljevanje. Po starejšem zgodovinskem opisu je dal graščak Herberstein vislice ponoči odstraniti, toda vojaki so jih naslednji dan ponovno postavili. Tokrat so bile tri.

Herberstein je nato prejel opozorilo, da mora vislice pustiti pri miru, sicer tvega izgubo premoženja. Svoje dejanje je opravičeval s pojasnilom, da ni vedel, da so bile postavljene po ukazu komisije. Takšen odgovor je bil v tedanjih političnih okoliščinah najbrž precej priročnejši od odkritega nasprotovanja deželnoknežji oblasti. Sam grad Betnava je ostal nedotaknjen, saj komisija ni imela pooblastil za poseganje v vse plemiške rezidence. Protestantsko versko središče pa je bilo uničeno, s čimer je organizirana skupnost izgubila najpomembnejši prostor svojega javnega delovanja.

Za obisk bogoslužja so grozile denarne kazni in izgon

Da protireformacija ni bila zgolj enkraten poseg, kažejo tudi navodila, ki jih je komisija februarja 1600 izročila mariborskemu mestnemu sodniku in svetu. Dokument je obsegal šestnajst točk, namenjenih urejanju verskega in javnega življenja v mestu.

Med drugim je bilo meščanom prepovedano obiskovanje protestantskih bogoslužij na Betnavi. Kršiteljem so grozile postopno višje denarne kazni: prvič deset, drugič dvajset in tretjič trideset tolarjev. Kdor bi kljub kaznim nadaljeval obiskovanje prepovedanih obredov, je tvegal izgon iz dežele. V sodobnem razumevanju je veroizpoved predvsem stvar posameznikovega prepričanja. V začetku 17. stoletja pa je oblast pričakovala, da bo prebivalstvo versko enotno, zato je tudi obiskovanje bogoslužja postalo predmet pravnega nadzora. Osebno prepričanje je imelo lahko neposredne premoženjske in življenjske posledice.

Protestantske knjige so gorele pred mestno hišo

Reformacija je bila od svojih začetkov tesno povezana s tiskano besedo. Razvoj tiskarstva je omogočil hitrejše širjenje verskih razprav, prevodov Svetega pisma in polemičnih besedil, zaradi česar so knjige postale eno najpomembnejših orodij verskih sprememb. Prav zato so bile v času protireformacije tudi pomembna tarča oblasti. V Mariboru so ob prihodu komisije leta 1600 zbirali protestantsko literaturo in jo po zgodovinskih zapisih sežigali pred rotovžem. Šlo je za simbolično dejanje, s katerim so želeli pokazati, da se mesto vrača pod katoliško versko ureditev.

V tem se skriva eden izrazitejših paradoksov reformacijske zgodovine. Obdobje, ki ga danes povezujemo z razvojem knjižne kulture in širjenjem pismenosti, je bilo hkrati tudi obdobje cenzure, prepovedovanja in uničevanja knjig. Pisna beseda je namreč predstavljala moč, ki je oblast ni mogla povsem nadzorovati zgolj z zapiranjem verskih prostorov.

Skrivni pridigar se je izdajal za krojača

Čeprav so protireformacijski ukrepi močno oslabili protestantske skupnosti, niso mogli čez noč odpraviti vseh verskih prepričanj. Nekateri prebivalci so se spreobrnili v katoliško vero, drugi so zapustili domače kraje, del protestantov pa je svojo vero ohranjal skrivaj.

Takšno prikrito vztrajanje pri protestantski veroizpovedi imenujemo kriptoprotestantizem. Navzven so se posamezniki lahko prilagodili zahtevam oblasti, zasebno pa so ohranjali verske navade in prepričanja, ki jih javno niso več smeli izražati.

Posebej nenavadna zgodba prihaja z Dravskega polja, kjer je v letih 1627 in 1628 deloval skrivni protestantski pridigar po imenu Georg. Po ohranjenih navedbah naj bi prihajal iz Šlezije, pred oblastmi pa se je predstavljal kot krojač. Podatki o njegovem delovanju so skopi, zato ni mogoče zanesljivo ugotoviti vseh krajev, ki jih je obiskoval, vendar že sam primer razkriva, kako so se protestantske verske dejavnosti nadaljevale tudi zunaj uradnih ustanov. V Mariboru je protestantska vera vztrajala še več desetletij po uničenju Betnave. Zadnja znana pripadnica tamkajšnje zgodnjenovoveške evangeličanske skupnosti je umrla leta 1637, skoraj štiri desetletja po protireformacijskem posegu.

Na Ptuju so pri ohranjanju protestantske vere pomembno vlogo imele ženske

Zanimivo poglavje reformacijske zgodovine se je odvijalo tudi na Ptuju. Tamkajšnja protestantska skupnost sicer ni dosegla takšne prevlade med mestnimi oblastniki kot v Mariboru, vendar je bila ob koncu 16. stoletja pomemben del mestnega življenja. Ko je januarja 1600 protireformacijska komisija obiskala Ptuj, so jo mestni predstavniki pričakali na dravskem mostu in škofu Brennerju izročili ključe mesta. Med zaslišanji so oblasti naštete prebivalce razvrščale tudi glede na njihovo versko pripadnost. Približno šestdeset ljudi so označile za povsem ali deloma luteranske.

Večina je nato vsaj navzven sprejela katoliško vero, nekatere ženske pa so pri svoji veroizpovedi vztrajale. Zanimivo je, da jim je škof kljub temu dovolil ostati v mestu. Med njimi je bila tudi Marjeta Marenzi, žena trgovca z voli Bernarda Marenzija, pri katerem je škof med obiskom celo bival.

Poznejši podatki kažejo, da so ženske pomembno prispevale k ohranjanju protestantske skupnosti na Ptuju. Njihova vloga opozarja, da zgodovine verskih gibanj ne moremo razumeti zgolj skozi delovanje vplivnih teologov, plemičev in mestnih oblastnikov. Pomemben del verske kontinuitete se je namreč ohranjal tudi v družinah in zasebnem življenju, daleč od javnih političnih razprav.

Kaj nam danes pove ta pozabljena zgodovina?

Dan reformacije je danes predvsem praznik slovenskega jezika, književnosti in kulturnega razvoja. Prav reformacijsko gibanje je pomembno prispevalo k temu, da je slovenščina postala jezik tiskanih knjig in zahtevnejših besedil. Toda zgodovina Maribora in širše Štajerske kaže, da kulturnih dosežkov posameznega obdobja ni mogoče povsem ločiti od njegovih družbenih in političnih nasprotij.

Reformacija in protireformacija nista bili preprosto spopad razsvetljenih z nerazsvetljenimi, temveč del širšega zgodovinskega procesa, v katerem so se prepletali verska prepričanja, oblastni interesi, pravne omejitve in družbeni odnosi. Verska strpnost, kakršno razumemo danes, tedaj ni bila samoumevna vrednota, vprašanje posameznikove veroizpovedi pa je lahko odločalo o njegovi družbeni prihodnosti.

Mariborska zgodovina je pri tem posebej zgovorna. Mesto, ki se je leta 1572 javno opredelilo za protestantsko veroizpoved, je manj kot tri desetletja pozneje doživelo organizirano zatiranje protestantskega verskega življenja. Knjige so gorele pred mestno hišo, verske stavbe so bile uničene, nekateri prebivalci pa so svojo vero ohranjali le še skrivaj.