V zahvalo medicini, ki je tako napredovala, v zadnjih letih preživi veliko malih čudežev. Eden izmed teh je zagotovo Dora, ki se je rodila v 23. tednu, torej vsaj 14 tednov prehitro, v mariborski porodnišnici. Velika le 30 centimetrov in težka 546 gramov je dokazala, da je prava borka. Do prezgodnjega poroda je prišlo zaradi razpoka plodovnih ovojev v 22. tednu. »Devet dni smo porod zadrževali, nato je Dori postalo neprijetno in so naredili urgentni carski rez,« opisuje mama. Preživetje v tem tednu je zgolj 10 odstotno, možnosti, da bo z otrokom vse v redu, pa še manjše.
Brez oklevanja so naredili carski rez
Pred samim carskim rezom sta se starša male Dore pogovorila z dežurnimi ginekologi ter pediatri, ki so jima predstavili vse možne scenarije, nato pa brez oklevanja hitro naredili poseg. Med posegom so iz pediatrične intenzivne prišli z vso potrebno opremo. Po Doro sta prišli, kot opiše mama, čudežna zdravnica ter sestra, ki jima bodo vedno neizmerno hvaležni. Doro so odpeljali s prenosnim inkubatorjem v sosednjo zgradbo, mama pa je ostala v porodnišnici na intenzivni negi.
»Trpela je cela družina«
V pogovoru za Maribor24.si mama pove, da ji je v teh res težkih trenutkih bil najbolj v oporo njen mož, a dejstvo je, da sta bila opore potrebna oba. Ob njiju je “trpela” cela družina – starša, ter brat in sestri. Prejemala sta ogromno pozitivnih misli in sporočil od prijateljev in sorodnikov. »Vendar je družina tista brez katere v takšnih trenutkih težko preživiš. Še posebej naju je podpiral sorodnik, duhovnik brez katerega bi z možem res težko zdržala te dneve.«
Strah, obup in bolečina v prsih
»Občutke, ki so me obdajali tisti trenutek je izjemno težko opisati, predvsem zato ker se jih na nek način izogibam saj jih preprosto želim pozabiti.« Bila je pripravljena na najhujše, občutila je strah, bolečino v prsih, krče po telesu in bila je obupana. Z razliko od nje je bil mož ves čas prepričan, da bo z Doro vse v redu. »Zelo težko je opisati občutke, ko dejansko čakaš in strmiš v telefon, da te pokličejo iz pediatrije in ti sporočijo, da se je deklica poslovila.« Samo starši malih borcev lahko razumejo te občutke in bolečino.
Na pediatriji 110 dni
Dora je na Oddelku za intenzivno nego in terapijo otrok na Kliniki za pediatrijo v Mariboru kamor preselijo vse ekstremne nedonošenčke ter nedonošenčke z dihalnimi stiskami, preživela 110 dni, torej skoraj do predvidenega datuma poroda. Tam je dobivala vso podporo aparatov in zdravil, ki so jo ohranjali pri življenju. 52 dni je bila intubirana, nato je skoraj še tri tedne potrebovala kisikovo masko. Ko je bila stara 75 dni je končno zadihala sama. Preživela je dve sepsi, zlatenico, retionaptijo – poškodbo mrežnice in še mnogo drugih zapletov.
»Dorine druge mamice«
Dorina mama je bila tri dni po carskem rezu odpuščena domov, saj ob Dori žal ni mogla ostati. Slabe štiri mesece sta se z možem vsak dan peljala na eno urni obisk k Dori. Ko je bila dovolj stabilna, ji je začela prenašati načrpano mleko, ob njej pa je lahko ostala zadnjih deset dni pred odhodom domov. »Z največjim spoštovanjem in hvaležnostjo moram povedati, da smo bili z oskrbo več kot zadovoljni. Prav vsi zdravniki, ki delajo na tem oddelku so res zdravniki z dušo in srcem. Da sploh ne omenjam sester in zaposlenih na tem oddelku! Ne glede na to ali je bil navaden dan, vikend, božič, novo leto, vsak dan so bile nasmejane, dobre volje, srčne ženske, ki sem jim popolnoma zaupala svojo Doro. Brez slabe vesti sem jim rekla Dorine druge mamice.« Kot še doda ob tem, sestre male borce negujejo in pestujejo kot da bi ti bili otročki njihovi otroci, vnuki. Spoštovanja vredno delo, ki ga opravljajo.
Za en obrok potrebovala tudi eno uro
Majhna borka je prišla domov takrat, ko bi se v resnici morala roditi in sicer 4 dni pred predvidenim datumom poroda. Velika je bila 42 centimetrov in težka 1880 gramov. Doma jih je seveda njeno rojstvo več kot presenetilo, zato niso imeli urejenega in pripravljenega ničesar. Vse so uredili med njenim bivanjem v bolnišnici, ko je bila izven vseh nevarnosti. Prvi dnevi ob prihodu domov so bili sladki in čustveni, a kljub temu zelo naporni. Veliko težav so imeli s hranjenem, njen sesalni refleks se je šele razvijal, saj je še do nekaj dni pred odhodom domov hrano prejemala preko sonde. Bila je drobcena in se je pri hranjenju zelo utrudila. Da je pojedla 40 mililitrov so potrebovali včasih tudi eno uro. Obiskov prve tri mesece niso imeli, saj so strogo upoštevali navodila. Le tako so preprečili okužbe in ponovno vrnitev v bolnišnico. V tem času so imeli ogromno pregledov in kontrol pri različnih zdravnikih, zato so se morali vsak teden vsaj enkrat odpraviti na pot proti Mariboru, kljub temu, da je bila zelo majhna, zunaj pa zima.
»Največji izziv čakati prvih sedem dni«
Danes, 10. avgusta, je napolnila 10 mesecev in zelo lepo napreduje. Njen razvoj sledi njeni korigirani starosti šest mesecev. Imela je sicer komplikacije z očmi ter zaradi tega poseg na očeh. Izvedli so ga v 33. tednu gestacijske starosti, torej 10 tednov po rojstvu in je bil uspešen. Pričakujejo lahko le nekoliko slabši vid. Zaenkrat kaže, da bo z njo vse ok. »Največji izziv je bil čakati prvih sedem dni, če bo preživela ali ne. Čakati mesec dni, da sva jo lahko prvič pobožala. Čakati, da antibiotik prime in Dora preživi noč. Čakati 70 dni, da sem jo prvič dobila v naročje. Lahko bi rekla, da mi je bil največji izziv biti potrpežljiva.«
Zgodba, ki daje moč
Dorina mamica in ati sta se odločila za naš portal spregovoriti, saj menita, da je o ekstremno prezgodnjih rojstvih premalo govora. Ko se je njihova pot začela, sta začela intenzivno iskati informacije po spletu. Pred tem sploh nista vedela, da so takšni ekstremi možni in da se tako majhni otročki rojevajo tudi v Sloveniji. »Informacij sva našla izredno malo, skoraj nič, če pa že, pa nobene pozitivne zgodbe. Slepi, gluhi, cerebralna paraliza,..« Nato sta začela prebirati tuje članke in zgodbe, kjer sta našla tudi pozitivne zgodbe. Dorina starša upata, da bo njihova zgodba dala moči tistim, ki se bodo morali srečati s takšnimi situacijami, da ne bodo obupali ampak verjeli do konca.
