Le kdo bi si mislil, da lahko človek, ki je svoje prve olimpijske medalje osvojil v času, ko televizija še ni bila del vsakdanjega življenja, več kot sedem desetletij pozneje znova navduši svetovno javnost? Leon Štukelj, eden največjih slovenskih športnikov vseh časov, je dokazal prav to. Njegovo življenje je bilo prepleteno z izjemnimi športnimi uspehi, zgodovinskimi prelomnicami, osebnimi preizkušnjami in neverjetno telesno pripravljenostjo, ki jo je ohranil skoraj do konca svojega dolgega življenja.

Danes, 12. novembra, mineva 128 let od njegovega rojstva. Čeprav se je rodil leta 1898 v Novem mestu, je večino življenja preživel v Mariboru, kjer si je ustvaril družino, opravljal pravniški poklic in ostal zvest svoji največji strasti – telovadbi.

Njegovo ime danes povezujemo predvsem s šestimi olimpijskimi medaljami, a za temi dosežki se skriva še precej zanimivih zgodb.

Iz majhnega mesta na vrh olimpijskega sveta

Štukelj se je s telovadbo srečal že kot devetletni deček, ko se je pridružil novomeškemu sokolskemu društvu. Sokolstvo takrat ni pomenilo zgolj športne dejavnosti, temveč tudi vzgojo v duhu discipline, telesne pripravljenosti in narodnega zavedanja. Prav ta načela so ga spremljala vse življenje.

Njegov največji športni preboj se je zgodil leta 1924 na olimpijskih igrah v Parizu. Takrat je osvojil dve zlati medalji, eno v mnogoboju in drugo na drogu. Za mladega telovadca iz Novega mesta je bil to izjemen dosežek, ki ga je izstrelil med največja imena svetovne gimnastike.

Štiri leta pozneje je uspehe ponovil v Amsterdamu, kjer je osvojil zlato medaljo na krogih ter dve bronasti odličji, v mnogoboju in ekipni konkurenci. Njegova zbirka olimpijskih medalj pa s tem še ni bila zaključena. Na velikih mednarodnih tekmovanjih je skupno osvojil kar 20 odličij, od tega osem zlatih, šest srebrnih in šest bronastih. Še danes ostaja najuspešnejši slovenski olimpijec po številu osvojenih olimpijskih medalj.

Olimpijske igre pred Hitlerjem

Eden zgodovinsko najzanimivejših trenutkov njegove športne kariere se je zgodil leta 1936, ko je nastopil na olimpijskih igrah v Berlinu. Igre so potekale v nacistični Nemčiji, Adolf Hitler pa jih je skušal izkoristiti za prikaz moči svojega režima in širjenje nacistične ideologije.

Štukelj je bil takrat star že 37 let, kar je bila za vrhunskega telovadca izjemno visoka starost. Kljub temu je v konkurenci precej mlajših tekmovalcev osvojil srebrno medaljo na krogih in svojo olimpijsko zbirko dopolnil s šestim odličjem.

Toda Berlin mu ni ostal v spominu zgolj zaradi športnega uspeha. Pozneje je pripovedoval, da ga je ob prihodu v nemško prestolnico vznemirilo vzdušje, ki je vladalo v mestu. Na stavbah so visele velike rdeče zastave s kljukastimi križi, ob njih so stali vojaki, močno vojaško prisotnost pa je opazil tudi v olimpijski vasi. O njegovem odnosu do nacističnega režima se pojavljajo različne pripovedi, med drugim tudi navedbe, da Hitlerja ni pozdravil z nacističnim pozdravom. Vendar za takšno dejanje ni dovolj zanesljivih zgodovinskih potrditev, zato ostaja odprto, kaj se je med Štukljem in nacističnim vodstvom dejansko zgodilo.

Berlinske olimpijske igre so se v zgodovino zapisale tudi zaradi ameriškega atleta Jesseja Owensa, ki je osvojil štiri zlate medalje in s svojimi uspehi postavil pod vprašaj nacistično rasno ideologijo. Štukelj se je z Owensom celo osebno srečal, njuno srečanje pa je ostalo ovekovečeno na fotografiji. Ker Štukelj ni govoril angleško, sta se po njegovih besedah sporazumevala predvsem s kretnjami. Za slovenskega olimpijca je Berlin pomenil konec tekmovalne olimpijske poti, ne pa tudi konca njegove izjemne športne zgodbe.

Bil je tudi sodnik, a mu je povojna oblast preprečila nadaljevanje poklica

Čeprav je bil med najboljšimi telovadci na svetu, Štukelj ni živel zgolj za šport. Študiral je pravo na Dunaju, v Zagrebu in Ljubljani, kjer je leta 1924 diplomiral. Pozneje je opravil še sodniški izpit in deloval kot sodnik, med drugim v Lenartu in Mariboru.

Njegovo življenje pa ni bilo brez težkih preizkušenj. Med drugo svetovno vojno je deloval na Dolenjskem, po vojni pa je zaradi svojih političnih povezav in stališč prišel v nemilost novih oblasti. Bil je zaprt, pozneje pa mu je bilo onemogočeno nadaljnje opravljanje sodniškega poklica.

V Mariboru je zato deloval kot pravni svetovalec, vse do upokojitve leta 1965. Kljub temu je ostal povezan s športom in olimpijskim gibanjem, čeprav njegovi dosežki v povojnem obdobju niso bili vedno deležni priznanja, kakršnega bi pričakovali za tako uspešnega športnika.

Pri skoraj 100 letih je še vedno zmogel vaje, ki jih marsikdo ne bi

Morda še bolj kot njegove olimpijske medalje navdušuje dejstvo, da je Štukelj svojo telesno pripravljenost ohranjal tudi v izjemno visoki starosti. Telovadba zanj ni bila zgolj šport, s katerim se je ukvarjal v mladosti, temveč način življenja. Redno je izvajal gimnastične in dihalne vaje, veliko hodil ter skrbel za gibljivost in moč. Tudi ko je že krepko zakorakal v devetdeseta leta, ni opustil svojih navad.

Ohranjene fotografije prikazujejo, kako je v pozni starosti izvajal zahtevne telovadne položaje, med drugim oporo na rokah z dvignjenimi in iztegnjenimi nogami. Takšna vaja zahteva precejšnjo moč rok, trebušnih mišic in stabilnost telesa.

[[image_1_article_94411]]

Še leta 1998, ko je dopolnil sto let, je med obiskom Los Angelesa pokazal nekaj svojih telovadnih prvin. Njegova vitalnost je bila toliko bolj osupljiva, ker je šlo za človeka, ki je športno kariero začel že na začetku 20. stoletja.

Pri 97 letih je navdušil tudi ameriškega predsednika

Leta 1996 se je Štuklju ponudila priložnost, kakršne verjetno ni pričakoval niti sam. Organizatorji olimpijskih iger v Atlanti so ga kot najstarejšega še živečega olimpijskega prvaka povabili na otvoritveno slovesnost. Takrat je bil star 97 let. Ko je stopil na olimpijski stadion, je požel navdušenje občinstva, med katerim je bil tudi tedanji ameriški predsednik Bill Clinton.

Štukelj je sodeloval pri nošenju olimpijske zastave, pozneje pa je podeljeval tudi medalje najboljšim telovadcem v ekipnem mnogoboju. Tako se je po dolgih desetletjih znova znašel v središču olimpijskega dogajanja. In prav ta dogodek je pomembno prispeval k ponovnemu mednarodnemu zanimanju za njegovo izjemno življenjsko zgodbo.

Kakšna je bila njegova skrivnost dolgega življenja?

Štukelj je dočakal skoraj 101 leto. Njegova dolgoživost je vzbujala zanimanje tudi zato, ker je do pozne starosti ohranil presenetljivo dobro telesno pripravljenost in bister um. Zagovarjal je zmernost, redno gibanje in urejen življenjski ritem. Pri prehrani ni prisegal na stroge diete, temveč na raznovrstne obroke in zmerne količine hrane. Rad je imel klasično kosilo z juho, glavno jedjo, solato in sladico, vendar naj bi jedel majhne porcije.

Pomemben del njegovega vsakdana so bili tudi sprehodi. Mariborčani so se ga spominjali kot rednega obiskovalca Mestnega parka, kjer je ohranjal svojo navado gibanja na svežem zraku. Njegovega dolgega življenja seveda ni mogoče pripisati enemu samemu receptu, toda dejstvo, da je ostal telesno dejaven skoraj do smrti, je nedvomno eden najbolj zanimivih delov njegove zgodbe.

Manj znana strast: zbiranje razglednic in spominov

Štukelj pa ni bil zgolj športnik in pravnik. Zanimal se je za svet okoli sebe, ohranjal stike z ljudmi in zbiral spomine na svoje številne življenjske poti. Med njegovimi zanimanji je bilo tudi zbiranje razglednic, znamk in podpisov znanih športnikov. Z olimpijskih iger v Atlanti naj bi prijateljem in znancem poslal več kot 60 razglednic.

Njegova zbirateljska strast je bila še en izraz povezanosti s svetom, ki ga je spoznaval skozi šport. Številni predmeti, fotografije in osebni dokumenti danes predstavljajo pomemben del dediščine, ki jo hrani Dolenjski muzej.

Maribor je bil njegov dom več kot sedem desetletij

Čeprav je Štukelj prve športne uspehe dosegel kot Novomeščan, je bilo njegovo življenje tesno povezano tudi z Mariborom. V mesto se je preselil leta 1927 in v njem preživel več kot sedem desetletij.

Tu si je ustvaril družino, opravljal pravniški poklic in preživel starost. Leta 1989 mu je Maribor podelil zlati grb, njegovo ime pa danes nosita Trg Leona Štuklja v središču mesta in Univerzitetni športni center Leona Štuklja. Skupaj z mariborskim Rotary klubom je sodeloval tudi pri ustanovitvi fundacije za podporo dijakom in študentom, s čimer je svojo zapuščino povezal še s pomočjo mladim generacijam.

Umrl je 8. novembra 1999 v Mariboru, le štiri dni pred svojim 101. rojstnim dnem. V mestu, kjer je preživel večino življenja, je našel tudi zadnji počitek.