Martinovo 2021 je prišlo in šlo. No, če ste slučajno kupovali svežo raco prejšnji vikend, recimo na Pobrežju, potem niti zares prišlo ni, ker je skoraj vse pošlo že prej. Po drugi strani je pa sodeč po petkovem obisku marketov rdečega zelja ostalo še za ta in še kak vikend. In še kako desetletje. In je tako čisto možno, da ste »pomartinovali« šele par urc nazaj. Dober tek za nazaj.

Če nič od tega, pa kaka zmrznjena raca ždi in čaka še na kako martinovo v kakšnem zmrzovalniku celo v katerem manjšem marketu. Kot se je dogajalo minulo leto. Ja, to je martinovanje v času pandemije. Že drugič. Zapored.

Tinč(e)kovi špricerji

Čeprav sem v četrtek, ki ne bi mogel biti boljši dan za martinovanje, saj vemo, mali petek pa to, v malem baru pri malem marketu tu nekje med železniško postajo in Piramido naletel na nezlomljivega duha. Takega. Klenega, našega, bistrega.

Zunaj je v meglenem, vlažnem, mrzlem dopoldnevu sedel le en gospod. Razumljivo. Zeblo je. Klinc pa tako. Bilo je malo pred našim novim letom; na glavnem lokalnem radiu je Tinček štemal špricerje od ena do deset, nekaj te zajebantskosti je pa še vseeno, nenazadnje je na Trg Leona Štuklja letos prišlo vsaj malenkost več tipov ob 11.11.

Ki. Te. So. Fsi.

No, in mimo prej omenjenega bara je prišel še en potencialni, sodeč po izpovedanem kar reden gost.

»Kaj te to je? Ki te so fsi?! Sn mislo, da bo te fsaj tu malo bol veselo!« je vprašal, ko je razočarano spoznal, da se odpovedano dogajanje na »tergi« ni očitno napovedano zglasilo v bifeju.

Sedeči mož, ki se je sprijaznil s situacijo in se martinovanja lotil solo, mu je odvrnil: »Če so nam pa martinovanje na tergi vzeli!«

Stoječi je nato za hip malo pomislil. Preveril, ocenil, presodil, nato pa iztesal tisto mariborsko retorično direktnost: »Nea mi sploh govori! Samo tega pa mi neojo vzeli. Pa ni teorije! Daj, kaj lahko tu dva špricera. Vlka!«

Polno-polno za Kalvarijo

Ja, od novinarske reportaže tako lahko ostane le nedeljska kolumna. Žalostno, nemo, v prazno je mesto bolščalo. Obsojeno na nekajdnevno meglo. Ono, zanalšč. Kot da smo skoraj meglena Ljubljana, kjer smo se mariborski študenti kako poldrugo desetletje tega vedno čudili, da v takem mestu vina, ki jim po nazivu pripada, sploh noben ne ve, da je mošt ratal vino. No, ne ve. Tega nikakor niso pokazali. Kaj šele začutili. Ali spili. Da ti je ostalo zgolj retorično (samo)preipraševanje: kaj te to je?

Martinovo 2021 je imelo po drugi strani vsaj to avanturistično prednost, da si vseeno lahko kam pokukal. Recimo v gostilno za Kalvarijo, kjer je bilo okrog treh, pol štirih, kot da je vikend. Taki. Epski. Neskončni. Iz četrtka na ponedeljek. Kot da je kaki res veliki abraham. V četrtek.

Malo sem se muzal okoli, mislil, pardon, se delal, da koga poznam, nato pa odprl vrata. Noter je bilo, kakor mora biti. Kot da si odprl vrata v preteklost. Pa vse v skladu s pogoji in ukrepi kakor v skladu s tradicijo, da ne bo pomote. Glasno, bučno, veselo. Ven sta ravno šla dva tipa in en je že mislil, da je zunaj že tema. Še kako uro prehitro, kolega. Ja, kako tiho, tiho čas beži, če si sposodim pri Tanji Žagar. Kolikor sem skozi meglo polnih miz in še bolj napolnjenih debat lahko sploh videl, je bilo polno-polno. In prav je tako. Juhej.

Kaj bi mize vse povedale!

Mnogo bolj no, ne ravno žalostno, vsekakor pa ne veseljaško, je bilo v centru, torej tu, kjer bi lokalec nekako pričakoval, da se bodo najbolj zvesti preselili, zbrali in poveselili. V največjo klet pod mestom, kdo ve, mogoče eno največjih kleti v mestu s takim številom prebivalcev?

Tja sem padel po naključju, ker se še najde kak mlad novinar stare šole, ki reče, čuj, grema, ampak ne bom dolgo, veš, potem pa mu štiri ure kasneje skupaj pomagaš pisat tekst. Pa oba vesela, ker doli ni signala. Ja, tako je to v našem mestu. Samo malo grem pogledat. Haha. Tega pa še ne damo. Škoda samo, da se nas doli ni nabralo še več, ker je scena epska, filmska, legendarna. Če bi tiste ogromne, zlizane, ampak še vedno mamljive mize govorile, kdo ve, kaj vse bi povedale. Že o žurih zlate lisice in podobno. Tako so pa bolj šepetale.

Zdaj pa čakamo na silvestrovo!

Da se pa o ceni ne menimo. Sem raje preveril, če res drži. Ker se ti zdi, da nekaj »nea štima«. Sedem evrov za li-li. Liter liter. In to ne katerikoli liter-liter. Ne, ne. Za mlado vino, letnik 2021, torej kot se spodobi na god Sv. Martina. Skoraj greh.

Da se je ob radostni ugotovitvi, kako se nismo prodali za nasmeh japonskega turista, ampak ohranjamo tradicijo s popustom, in se je cenilo in spet presojalo skozi prizmo ene tistih debat, kaj mi v našem mestu vse imamo, pa tega ne znamo izkoristit včasih še sami. Krasno vino, letošnje mlado je res fino, top osebje, deklina je bila tako pozorna, da bi si zaslužila medaljo, do kleti, za katero bi kje obračali bale denarja, da bi posneli samo reklamo, kamoli da bi sedli in kaj spili in pojedlii. Tako pa… Imamo tisto, kar imamo. Včasih to cenimo premalo, včasih pa pride praznik, ko se to kar pošteno spodobi.

Tako. Zdaj pa pač čakamo, kaj bo s silvestrovanjem. Ker smo posebni, sta napovedani kar dve rajanji. Ja, dve. Ker mi pač nič ne moremo na malo. In prav je tak’.