Sašo Marinič, strastni zbiratelj pločevinastih in mehanskih igrač iz prejšnjega stoletja, si prizadeva za ustanovitev prvega muzeja ali stalne zbirke teh igrač v Mariboru. Ta pobuda bi bila edinstvena ne samo v Sloveniji, ampak tudi na širšem območju nekdanje Jugoslavije, saj trenutno ne obstaja primerljiv muzej ali zbirka, ki bi se osredotočala na to vrsto igrač.

Kjub pogostosti v tujini, v Sloveniji tovrstnega muzeja ni

V svoji bogati zbirki hrani okoli 500 kosov izjemno ohranjenih igrač, med njimi tudi nekatere stare več kot 140 let. "Ideja je bila ta, da zbiram nekaj starinskega in nekaj kaj s časoma ne izgubi, ampak pridobi na vrednosti. Zdaj pa je prišlo tako daleč, da sem se na svojo zbirko kar navezal. Zato sem postavljen pred dilemo ali svojo zbirko prodam, ali pa iz tega nekaj naredim," pove Marinič. Glavnina njegove zbirke obsega igrače iz 50. let prejšnjega stoletja, številne med njimi so še v originalni embalaži. Poleg tega razpolaga z dodatnimi 500 kosi železnic in avtomobilov iz 70. let.

"Hobi zbiranja modelnih železnic je prerastel v zbiranje starinskih ne samo železnic, ampak vseh vozil. Sprva železnice, potem avtki, tovornjaki, avtobusi... nato že vse kar leti in vse kar pluje. Potem pa, ko sem začel razmišljati o otrocih, sem si mislil pa dajmo še figurice zbirat," razloži Marinič. Kasneje je pri raziskovanju trga starinskih igrač naletel na mehanske lutke, katerih obstoj je zelo redek. Danes njegov asortiman zajema širok spekter predmetov, od prevoznih sredstev do karakternih figur.

[[image_1_article_69847]]

Z raziskovanjem in izobraževanjem na tem področju je spoznal, kako iz širokega spektra igrač izluščiti tiste z največjo vrednostjo. "Na začetku mi sama ohranjenost igrač ni veliko pomenila, ampak s časoma sem se naučil, da morajo biti te stvari, da ohranijo vrednost, tudi same zelo dobro ohranjene. Torej tako rečeno v 'mint condition'," pojasni Marinič. Posledično je začel zbirati le najlepše ohranjene predmete, medtem pa je duplikate, ki niso bili v najboljšem stanju, uporabljal za rezervne dele.

Zgodovina pločevinastih igrač je dolga in kompleksna

Marinič je svojo zbirko osredotočil na posebne nemške znamke. Pravi, da je za dobro zbirko potrebno razumeti tudi zgodovino igrač. "V 20. stoletju so bili glavni proizvajalci igrač v svetu Nemci in največ igrač je nemških, ki pa so tudi najdražje... Sam imam več kot deset različnih nemških znamk," pojasni. Med temi znamkami našteje najpomembnejše: Märklin, Lehmann, Tippco in Schuco. Zbira pa tudi japonske (Yonezawa, Horikawa, Masudaya) ter angleške in ameriške. 

"Nekateri bodo rekli, da je starinska igrača že tista iz leta 1970. Sam sem mnenja, da je to 'vintage' igrača ne pa prav starinska igrača. Meje niti med zbiratelji niso čisto dorečene," pojasni Marinič. Igrače iz pločevine in mehanske, ki so se pojavljale v začetku 20. stoletja, so bile dostopne predvsem bogatejšim posameznikom. Ostali so si lahko privoščili le doma narejene igrače iz lesa ali cunj. V Sloveniji so te igrače bile redkost ali pa so bile pripeljane iz sosednjih držav in že rabljene. Dostopnost teh igrač je narastla šele po drugi svetovni vojni, medtem ko so v bogatejših državah že prej imeli igrače, ki so delovale na baterije.

[[image_2_article_69847]]

V svoji zbirki ima igrače, ki so dobro ohranjene, a niso restavrirane, saj meni, da vsak poseg, kot je na primer nova barva, zmanjšuje avtentičnost igrač. "Restavriram jo mogoče v tej smeri, da nadomestim mehanske dele, zunanji izgled pa pustim originalen... Igrača je navsezadnje obrabljena zato, ker so se z njo igrali otroci. Za vsako igračo je posebna zgodba, ki je jaz ne poznam, a vsaka ima neke sledi mladosti in veselja." Omenja, da se najbolj razveseli igrač, ki so še v originalnem pakiranju, saj so te običajno najbolje ohranjene in najvrednejše.

Obogatitev kulturne dediščine Maribora in priložnost za turizem

"Najdražji kosi v moji zbirki so zelo dragi in so lahko toliko vredni kot en povprečen avto. Govorimo od par sto do par deset tisoč eurov," pove Marinič. Za izvedbo takšne zbirke v obliki muzeja bi bil potreben dovolj velik prostor z ustrezno infrastrukturo, vključno z 15–20 vitrinami za razstavljanje igrač, ki bi lahko vseboval zbirko tisočih kosov. Poudarja, da "za tuje razmere, kjer imajo po par 10.000 kosov v muzejih, je pa to drobec." Takšen muzej bi nudil novo atrakcijo ne le za nostalgijo starejših generacij, ampak bi tudi šolarjem na ekskurzijah omogočil vpogled v zgodovino.

Sašo Marinič je odprt za sodelovanje z obstoječimi muzeji, medtem mu je Muzej narodne osvoboditve Maribor ponudil prostor za le nekaj kosov. Za primerjavo, otroški muzej Hermanov brlog, edini podoben muzej v Sloveniji, razstavlja 400 igrač in je v 25 letih privabil 300.000 obiskovalcev. Njegova zbirka bi tako pomembno obogatila kulturno dediščino Maribora in ponudila edinstveno priložnost za obiskovalce, da doživijo nostalgičen vpogled v zgodovino igrač, ki so bile nekoč del otroštva mnogih generacij.