Sredi neokrnjene narave na Sveti Emi pri Podčetrtku nastaja hiša, kot bi jo preselili naravnost iz Tolkienovega sveta. Zaobljene oblike, naravni materiali in tesna povezanost z okoljem ji dajejo videz pravljične hobitove hiške. A za nenavadnim projektom se skriva precej več kot želja po posebnem domu. Njen graditelj Domen Zupan že vrsto let raziskuje možnosti naravne gradnje, sonaravnega bivanja in življenja v tesnejšem stiku z naravo.

"Velik prelom je bilo rojstvo prve hčerke"

Domen nam pove, da se je že v srednji šoli začel ukvarjati z meditacijo in širšimi vprašanji smisla, etike in našega odnosa do sveta. "Vzporedno sem bil zelo tehnično usmerjen - že kot dijak sem delal z računalniki, pozneje študiral elektrotehniko, delal v informatiki in v mednarodnih podjetjih. Študentska leta sem zaključil tudi z devetmesečnim potovanjem okoli sveta. Vse to mi je odpiralo zelo različne poglede na to, kako ljudje živimo in koliko za svoje življenje pravzaprav potrebujemo. Velik prelom je bilo rojstvo prve hčerke. Takrat vprašanje okolja zame ni bilo več abstraktno. Ko imaš otroke, se zelo konkretno vprašaš, kakšen svet jim bomo pustili. Koliko virov danes porabimo? Koliko našega udobja temelji na posledicah, ki jih bo nosil nekdo drug ali generacije za nami?"

Takrat se je začel intenzivneje izobraževati na področju ekovasi in permakulture, med drugim v Findhornu na Škotskem in pozneje v drugih evropskih ekovaseh. Zelo so ga pritegnile kot nekakšni živi laboratoriji: "Ljudje tam ne govorijo samo o trajnosti, ampak skušajo preveriti, kako jo dejansko živeti - pri hrani, energiji, odnosih, skupnosti in tudi gradnji. Iz tega so pozneje nastali Dnevi ekovasi, permakulturna izobraževanja, delavnice naravne gradnje in Zavod Ekovas."

Nadaljuje, da je ekologija zanj zato predvsem vprašanje odgovornosti. Ne gre le za to, ali pravilno ločujemo odpadke ali kupimo nekoliko bolj »zelen« izdelek. Prej ali slej se mora pokazati v tem, kako živimo, koliko porabimo, kaj gradimo in kaj puščamo za seboj. "Ko imaš otroke, se vprašanje ekologije spremeni: ne gre več samo za svet, v katerem želiš živeti sam, ampak za svet, ki ga bomo pustili njim."

Hiško je skušal prilagoditi prostoru 

Na Sveti Emi je, pravi Domen Zupan, ženina domačija, ki so jo izbrali kot spodbudno naravno okolje za odraščanje otrok. "Je prostor, kjer lahko veliko načel, o katerih sem leta predaval in se jih učil, preizkusim v praksi. Živimo na kmetiji, ob gozdu, in prav prostor sam je zelo močno vplival na zasnovo hobit hiške. Pri permakulturnem načrtovanju praviloma najprej ne razmišljamo, kaj bi kupili, ampak kaj že imamo na voljo. Tukaj imam les iz svojega gozda, kamen z zemljišča, ilovico neposredno na kmetiji, slamo pa dobim pri kmetu v bližnji dolini. Tudi teren je specifičen - hobit hiška je deloma vpeta v pobočje - in namesto da bi ga skušal na silo prilagoditi neki vnaprej izbrani tipski hiši, sem poskušal hiško prilagoditi prostoru."

Zanimala ga je gradnja neposredno z materiali, ki jih ima okoli sebe

To je zanj eden pomembnih principov trajnostne gradnje. Vsaka lokacija ima svoje vire, omejitve, mikroklimo, sonce, veter, vodo, razglede in lokalno znanje. Če to upoštevamo že na začetku, lahko marsikaj poenostavimo. Da je tak projekt sploh mogoče uresničiti, je pomemben tudi posluh lokalnega okolja. "Občina Podčetrtek je našo vizijo razvoja vključila v prostorski načrt, kar nam je omogočilo, da idejo razvijamo prav na tej lokaciji. Zato hobit hiška ni nekaj, kar bi lahko preprosto prestavil na katerokoli drugo parcelo. Nastaja iz tega konkretnega prostora."

Tolkien je lep asociativni okvir, vendar začetna ideja pravzaprav ni bila: »Zgradil bom hobit hiško.« Bolj me je zanimala svoboda organskih oblik in gradnja neposredno z materiali, ki jih imaš okoli sebe.

"Moram priznati, da me je nekoliko odnesel tudi pionirski in raziskovalni duh"

Če pogledamo prvobitna in tradicionalna bivališča po svetu, je ogromno zaobljenih in organskih oblik. Industrijska gradnja pa je razumljivo drugačna: lažje je serijsko izdelovati ravne plošče, tramove in elemente enakih dimenzij ter jih sestavljati v ravne površine, je prepričan sogovornik. Nadaljuje: "Močno so me navdihnile tudi stavbe, ki sem jih videl v evropskih ekovaseh. Še posebej hiška Simona Dala v Walesu, ki jo je splet poimenoval »hobit hiška«. Pozneje sem nekaj časa sodeloval tudi pri gradnji njegove naslednje hiše v ekovasi Lammas. Sam sem želel raziskati, kako daleč lahko uporabo lokalnih naravnih materialov pripeljem, ne da bi se odpovedal sodobnemu bivalnemu udobju. Pri tem pa moram priznati, da me je nekoliko odnesel tudi pionirski in raziskovalni duh. Če bi hotel narediti zgolj najbolj racionalno trajnostno hišo, bi bila verjetno manjša in bolj preproste oblike."

[[image_6_article_93856]]

Koliko zares potrebujemo in kakšne posledice imajo naše odločitve?

Organske oblike zahtevajo veliko več razmišljanja in dela. Toda imajo še eno prednost: ljudje hobit hiško opazijo. "Če bi zaradi njene nenavadnosti nekdo prvič začel razmišljati, od kod prihajajo materiali njegove hiše, koliko prostora zares potrebuje ali kaj bo z njegovo hišo čez sto let, je dosegla pomemben del svojega namena. Ne želim pokazati, da bi morali vsi graditi hobit hiške. Želim odpreti vprašanje, kako malo lahko obremenimo okolje in hkrati zelo kakovostno živimo."

»Sporočilo ni: gradimo hobit hiške. Sporočilo je: vprašajmo se, koliko zares potrebujemo in kakšne posledice imajo naše odločitve.«

Ni bistvo, da je vsak material »stoodstotno naraven«

Nosilno konstrukcijo sestavljajo okrogli, tudi ukrivljeni hlodi akacije, hrasta, gabra, slive, kostanja in oreha. Stene in streha so v velikem delu izolirani s slamo, notranjost pa povezuje veliko ilovice v različnih oblikah - od ometov do lahke slame, kjer slamo, prevlečeno z ilovnato brozgo, natlačimo v opaž. "Uporabljam tudi kamen z zemljišča, pluto za izolacijo okroglin oken, penjeno steklo, lesnovlaknene plošče in druge materiale. Pri tem ne skušam biti ideološki čistun. Bistvo ni, da je vsak material »stoodstotno naraven«, ampak da se pri vsaki izbiri vprašam, zakaj ga uporabljam, od kod prihaja, koliko ga potrebujem, kako dolgo bo služil in kaj bo z njim pozneje."

[[image_2_article_93856]]

Skuša se izogniti cementu

Posebnost projekta je, da se skuša izogniti cementu. "Tudi tukaj ne zato, ker bi bil beton sam po sebi »slab«. Za določene konstrukcije je izjemno uporaben material. Zame je bil zanimiv izziv preveriti, koliko ga pri takšni majhni hiški sploh potrebujem. Za zdaj sem uporabil le nekaj že rabljenih betonskih pohodnih plošč pod stebri. Funkcionalnost in varnost pri naravni gradnji ne nastaneta avtomatično samo zato, ker uporabljamo naravne materiale. Ravno nasprotno: zelo pomembni so konstrukcijski detajli, zaščita pred vodo, prehajanje vlage, prezračevanje in povezava različnih materialov. Prav zato pri hobit hiški veliko merim in spremljam. V konstrukciji so senzorji za vlago, spremljam radon, pripravljeno imam odsesavanje iz sloja pod tlakom, veliko pozornosti pa sem namenil prezračevanju in strehi."

"Naravna gradnja zame ni romantika vračanja v preteklost. Je povezovanje starega znanja o lokalnih materialih s sodobnim znanjem, meritvami in tehnologijo."

Veliko časa porabi za raziskovanje, detajle in preizkušanje materialov

Na vprašanje, ali je hobit hiška že končana, sogovornik odgovori, da ne. Pojasni, da je to precej dolg projekt, deloma tudi zato, ker večino dela sam in ker je veliko rešitev netipičnih. "Pri običajni hiši pogosto vzameš preverjen sistem in izvajalec ga izvede. Pri meni je skoraj vsak nekoliko nenavaden stik ali okroglina zahteval svoj razmislek. Veliko časa zato ne porabim samo za delo, ampak tudi za raziskovanje, risanje detajlov, preizkušanje materialov in recimo pri oknih iskanje izvajalcev, ki so pripravljeni stopiti nekoliko iz ustaljenih okvirjev."

Seveda pa tak projekt nikakor ni delo enega človeka. Pri posameznih delih sodelujejo različni mojstri, pomagajo njegovi prijatelji in družina, ogromno znanja je dobil od ljudi iz naravne gradnje doma in v tujini. "In če govorimo o pomoči, moram vsekakor omeniti tudi potrpežljivost žene in družine. Ko imaš nekoga doma, ki lahko več dni razmišlja o enem strešnem detajlu ali preizkuša pet različnih načinov, kako narediti okrogel zaključek, je tudi to pomemben prispevek k projektu. Takšno hobit hiško morda res lahko v veliki meri zgradiš sam, nikoli pa je v resnici ne ustvariš sam. V njej je znanje in delo zelo veliko ljudi."

Največji izziv predstavlja streha

Domen Zupan nadaljuje, da največji izziv pri hobit hiški predstavlja streha. Zelena streha je izolirana s slamnatimi balami in ni klasično prezračevana, zato je bilo treba zelo dobro premisliti, kako bo vlaga prehajala skozi konstrukcijo in kako preprečiti, da bi se ujela na napačnem mestu. "Pri takšni gradnji hitro ugotoviš, da ni dovolj reči: »Slama je dober material.« Ključen je celoten sestav. Kako je material zaščiten pred neposredno vodo, kam lahko odda vlago, kaj se zgodi na stikih, kako lahko konstrukcijo pozneje preveriš in popraviš? Zato sem v streho vključil tudi senzorje in več zaščitnih oziroma ločilnih slojev. Zgoraj so sloji zelene strehe s sedumi."

[[image_7_article_93856]]

"Imel sem tudi manj romantične lekcije. Med njimi so bili lesni škodljivci v nekaterih hlodih. Tudi to je del realnosti naravne gradnje. Zame je pomembna lekcija, da naravnih materialov ne smemo idealizirati. Vsak material ima svoje prednosti in svoje omejitve. Dobra gradnja nastane takrat, ko jih poznamo in jih uporabimo na pravem mestu."

Drug velik izziv so organske oblike. "Slamnata bala je pravokotna, moja stena pa pogosto ni. Veliko praznin zato zapolnjujem s kosi lesnovlaknenih plošč, volno, konopljo ali z zmleto slamo. Tudi okna so nepravilnih oblik; nekatera sem najprej modeliral s kartonom, meril z laserjem in šele nato prenesel v računalniški izris."

[[image_5_article_93856]]

Poleti prijetno hladna, pozimi zaščitena pred mrazom 

In kakšno bivalno udobje zagotavlja hobit hiška pozimi in kako se spopada s poletno vročino, vlago ter močnim deževjem?

Zupan pojasni: "Ker hobit hiška še ni dokončana in v njej še nimam za sabo več let normalnega bivanja, bi bilo nepošteno govoriti, kot da že imam dolgoročne rezultate. Imam pa precej meritev in opažanj med gradnjo. Pri poletnem pregrevanju pričakujem dobre rezultate predvsem zaradi kombinacije več rešitev. Debela plast slame dobro izolira, zelena streha pa se bistveno manj pregreva kot marsikatera običajna strešna kritina. Pomemben je tudi zemeljski toplotni akumulator. Hobit hiška je deloma umeščena ob pobočje, izolacija pa ni samo neposredno ob steni, ampak sem izoliral del tal okrog hiške. Tako del zemlje ob hiški postane temperaturno precej stabilnejša masa. V najbolj vročem delu poletja se je temperatura v notranjosti gibala med 21 in 23 stopinjami. Skozi kamniti sloj ob hiški lahko poleti vodim tudi predhlajen zrak."

Pozimi isti princip pomaga zmanjšati temperaturno razliko med notranjostjo in okoljem. Tudi dovod zraka za peč poteka po približno 50 metrih vkopane cevi. Ilovica je zelo zanimiva predvsem pri vlagi, ker lahko sprejema in ponovno oddaja precej vodne pare ter s tem blaži kratkotrajna nihanja v prostoru. Pri močnem deževju pa velja zelo preprosto pravilo: naravna hiša mora biti pred neposredno vodo zaščitena prav tako resno kot katerakoli druga hiša. Dobra streha, pravilni zaključki, odvodnjavanje in detajli so pomembnejši od tega, ali hišo imenujemo naravno ali konvencionalno.

[[image_4_article_93856]]

Hiša kot druga koža

V hiši preživimo velik del življenja. Med nami in zunanjim okoljem je ves čas neka plast - tla, stene, stropi, pohištvo. Zato sogovornik uporablja primerjavo, da je hiša naša druga koža. Materiale zaznavamo na veliko načinov. Vidimo jih, se jih dotikamo, vplivajo na akustiko, vonj prostora, temperaturo površin in vlažnost zraka. Oljeni les je na dotik drugačen od laminirane površine, ilovnat omet se drugače odziva na vlago kot neprepusten sloj. 

"Tu pa bi bil previden z zelo splošnimi trditvami, da je nekaj zdravo samo zato, ker je naravno. Naravno še ne pomeni avtomatično zdravo in industrijsko še ne pomeni avtomatično škodljivo. Pomembno je, kaj material vsebuje, kaj oddaja v prostor, kako se stara, ali zadržuje vlago in kako je prostor prezračevan. Tudi v naravni hiši moramo spremljati na primer radon in poskrbeti za prezračevanje. Meni je pri naravnih materialih zelo blizu še druga dimenzija: razumljivost. Pri ilovici, lesu, slami ali kamnu precej neposredno razumemo, od kod so prišli in kaj se bo z njimi nekoč zgodilo. Mislim, da to vpliva tudi na odnos do doma. Stavba ni več samo izdelek, ki ga kupimo, ampak postane del kraja in njegovega snovnega kroga."

"Naravno samo po sebi še ni zagotovilo za dobro hišo. Pomembno je, da razumemo material, njegovo poreklo, njegove lastnosti in posledice naše izbire."

[[image_1_article_93856]]

Koliko hiše pravzaprav potrebujemo za dobro življenje?

Ali smo si morda pri gradnji domov ustvarili preveč zahtev in kako bi lahko bivali preprosteje, ne da bi se odrekli udobju? To je, po mnenju Domna Zupana, najpomembnejše vprašanje: "Preden se vprašamo, iz česa bomo zgradili hišo, bi se morali vprašati, koliko hiše sploh potrebujemo. Lahko imamo izjemno ekološki izolacijski material, najsodobnejšo toplotno črpalko in sončno elektrarno, vendar če za dve ali tri osebe zgradimo ogromno hišo, smo velik del potencialnega prihranka že porabili. Menim, da se bomo morali naučiti živeti z manj, kar ne pomeni, da bi se morali vrniti v jame. Bolj mi je blizu vprašanje: kaj je dovolj? Koliko prostora potrebujemo za dobro življenje? Koliko stvari? Koliko energije in koliko svojega časa želimo nameniti temu, da vse to kupimo, vzdržujemo in odplačujemo? Manjša, premišljeno zasnovana hiša je lahko izjemno udobna. Manj jo je treba ogrevati, manj čistiti in vzdrževati, porabimo manj materiala in pogosto potrebujemo tudi manj denarja zanjo."

"Sam pri hobit hiški sicer nisem vedno najboljši primer poenostavljanja - moj raziskovalni duh zna precej zaplesti kakšno rešitev. Toda osnovna ideja ostaja. Najbolj ekološki kvadratni meter je pogosto tisti, ki ga sploh ni treba zgraditi. In mogoče je največji luksuz na koncu prav to, da nam hiša ne vzame vsega denarja, časa in življenjske energije."

[[image_8_article_93856]]

Vsi naravni materiali niso nujno boljša izbira 

Zupan ne bi vlekel preproste črte med »dobrimi naravnimi« in »slabimi industrijskimi« materiali. Pravi, da bi morali pri vsakem materialu pogledati njegovo celotno življenjsko pot: od kod je prišla surovina, koliko energije je potrebovala predelava, kako daleč smo jo prevažali, koliko materiala potrebujemo, kako dolgo bo služil, koliko vzdrževanja zahteva ter ali ga je mogoče na koncu ponovno uporabiti, reciklirati ali varno vrniti v okolje. "Lokalna ilovica, ki jo izkopljem nekaj deset metrov od hobit hiške in jo skoraj brez predelave vgradim v steno, ima seveda povsem drugačno zgodbo kot material, ki je šel skozi več industrijskih procesov in prepotoval pol Evrope. Toda tudi beton ima mesta, kjer je lahko zelo racionalna rešitev. Če z relativno majhno količino naredimo konstrukcijski element, ki bo sto let varno opravljal svojo funkcijo, je lahko to bolj odgovorno kot neka zapletena »naravna« rešitev. Zato svojega projekta brez cementa ne vidim kot dokaz, da cementa nihče ne bi smel uporabljati. Zame je to raziskovalni izziv: koliko lahko naredim z lokalnimi materiali in kje so njihove meje."

[[image_3_article_93856]]

Največji problem se mu zdi, da pri ceni gradnje velik del dejanskih stroškov ostane neviden. Investitor plača material, ne plača pa neposredno za izpuste, izčrpavanje nekaterih virov ali odpadek, s katerim se bo nekoč ukvarjala naslednja generacija. "Če bi bili ti vplivi bolj vidni tudi v ekonomiki gradnje, bi bile naše odločitve verjetno precej drugačne."

Kako živeti dobro, ne da bi porabili preveč?

Ob koncu sogovorniku zastavimo vprašanje, ali se je v zadnjih letih spremenilo zanimanje za naravno gradnjo. Pojasni, da je razlika glede na čas pred dvajsetimi leti ogromna. Takrat je bilo veliko pionirskega dela. Posamezniki so iskali informacije v tujini, preizkušali rešitve, se učili tudi na napakah in marsikaj izdelovali sami. "Danes pa imamo v Sloveniji arhitekte, projektante, podjetja in izvajalce z zelo veliko praktičnimi izkušnjami. Imamo številne hiše iz slame, ilovice in lesa, kakovostne prenove ter vedno več znanja. Tudi naravni izolacijski materiali niso več nekaj eksotičnega. Velika ovira pa ostaja občutek tveganja. Ljudje gradijo hišo morda enkrat v življenju in razumljivo je, da želijo preverjene rešitve. Če jim projektant, izvajalec, banka ali predpis ponuja standardno pot, je zelo težko pričakovati, da bo posameznik sam prevzel ves dodaten napor za drugačno rešitev."

"Zato odgovornosti za trajnostno gradnjo ne moremo prenesti samo na posameznika. Odgovorna izbira mora postati tudi enostavna izbira. Potrebujemo več dobrih zgledov, izobražene projektante in izvajalce, jasnejše standarde ter predpise in finančne mehanizme, ki bodo upoštevali tudi okoljski odtis materialov, ne samo porabo energije med uporabo stavbe. Hkrati pa noben predpis ne more nadomestiti vprašanja vrednot."

Če bomo ves čas želeli več prostora, več stvari in več porabe, nas sama tehnologija ne bo rešila, še pove Zupan in zaključi: "Mislim, da bomo morali kot družba ponovno odpreti zelo preprosto vprašanje: kako lahko živimo dobro, ne da bi pri tem porabili toliko, da za ljudi in druge vrste, ki pridejo za nami, ne ostane dovolj? Zame je naravna gradnja samo eden od konkretnih načinov, kako se tega vprašanja lotiti. Ne gre za vrnitev v preteklost. Gre za to, da znanje preteklosti in možnosti sodobne tehnologije uporabimo odgovorneje – skupaj in z mislijo na tiste, ki pridejo za nami."