Današnji mokri bolšjak me je močno spomnil na tisto “dežurno” različico, ko je nedelja ravno sovpadala s praznikom, zato je bilo manj ljudi pa tudi manj ponudbe. Ja, bo pa že tako, da mora biti želja za obisk bolšjega sejma na dokaj hladno nedeljsko jutro, ki je še deževno povrhu, res velika, ko pa so vremenski pogoji idealni za vse kaj drugega. A je bila. Na kramarju se nas je zato sprehajalo tistih par največjih “fanov”, v ponudbi pa so bili, skorajda “evergreeni”.

Težav s “parkplacom” ni bilo

Meni je sicer bolšjak v takšni izvedbi pri srcu, ker vsaj težav z iskanjem “fraj” parkirnega mesta pa danes res ni bilo. Enako bi lahko rekli tudi za prodajalce na kramarju. Izbereš, kjer ti je všeč, tam postaviš svoj “štant”, važno je samo, da imaš “marelo”. Nekako takole je šlo.

Kar nekako otožen pogled je bil na prazne šanke in mize, ki so samevale, ko pa se običajno šibijo pod dobrotami z žara, kranjskimi klobasami, špricerji in podobno. Danes so samevali tudi prostori, kjer si je običajno mogoče ogledovati starine in različno orodje, saj so imeli privilegij ostati na suhem le ponudniki zelenjave in sadja.

Če težav ni bilo s parkplaci, potem pa je takšno vreme vedno znova isti pokazatelj nekega drugega problema, in sicer tega, da bi preluknjan kramar končno lahko dobil vsaj delček tiste pozornosti, kot je je deležen center, kar pomeni, da bi lahko dočakal kakšno urejeno potko, asfaltirano stezo ali pa vsaj grobo ureditev potk, ki vodijo med stojnicami. Tako pa moraš imeti ob nalivu res srečo, da se ne utopiš v kakšni od gromozanskih luž, ki vodijo do stojnice s tvojimi najljubšimi izdelki.

Začela se je sezona kostanjev in kislega zelja

Sicer pa današnji dežurni bolšjak nikakor bi bil tako izropan, kot se morda zdi na prvi pogled. Ponudba jesenskih dobrot je bila precejšnja, sicer pa bi lahko rekli, da je bil kljub dežju kramar na tekočem z aktualno ponudbo. Še vedno je bil precej vroča roba stročji fižol. Rajčno fižolo pa putrco je bilo mogoče kupiti za pet do sedem evrov po kili. Tudi baburo je bilo še mogoče dobiti, sicer pa se je danes že na veliko prodajalo sveže zelje. Lepe zelene glave je bilo mogoče kupiti po evru za kilogram.

Sicer pa se je uradno začela tudi sezona kislega zelja, enega od hitov kramarja, za katerega se vijejo dolge kolone navdušencev nad to kislo specialiteto. Domače kislo zelje je tako mogoče kupiti za štiri evre po kilogramu, degustacija pa je še vedno nepogrešljivi del kisle izkušnje na kramarju, nenazadnje je v času tiste najhujše “korone” kljubovala celo vsem tistim varnostnim predpisom.

Takole uradno se je začela tudi sezona kostanjev. V mestu že tu in tam zadiši po pečenih kostanjčkih, kar je ob sončnem vremenu, v katerem smo lahko še uživali pretekli teden, izgledalo skoraj tako, kot če bi ti nekdo ponudil kuhano vino, ampak kostanji morajo bit`. No, danes pa sem pogrešala tisti vonj po dimu, pa malo črnega za nohti in loterijo, koliko mesnih kostanjev me bo čakalo v škrniclju. Bolšjak mogoče rabi štant s kostanji.

Za kilo štajerskih maronov je bilo treba odšteti deset evrov, ampak izgledalo so kot na sliki. Pa še ekološki so, tako da svoje doda tudi njihov “pedigre”. Za mošt je bilo danes še malo prehitro, se je pa na štantih že lepo svetilo domače grozdje, evro in pol je bilo treba odšteti za kilogram.

Pred štantom, na katerem so se bohotile rumene mandarine pa sem se morala kar uščipniti. Kaj? So to mandarine? Ni sezona mandarin mimo? Ali pa so malo prehitri? In potem me je seveda spreletelo. Sezona mandarin se začenja, seveda, zima pa prihaja. Za tiste avtohtone svetlo oranžne mandarine iz doline Neretve seveda, je bilo treba odšteti približno tri evre po kilogramu, v ponudbi pa so bile še “extra sladke”, ki so se od njihovih balkanskih rojakinj razlikovale predvsem po intenzivni oranžni barvi, pa je bilo treba odšteti približno pet evrov za kilo.