Saj poznate tisto staro dobro zimzeleno vižo, ki so jo spisali tam nekje čez lužo, vsi pa jo dobro poznamo tudi pri nas, in gre nekako takole “It`s beginning to look a lot like Christmas”, kar v prevodu pomeni, da vse že diši po božiču? No, takole je danes z enim stavkom povedano izgledal bolšjak. Že takole polpraznično vzdušje je vladalo med “štanti”, tu in tam je v daljavi odmevala bela snežinka, sicer pa je vsake toliko zavelo po kuhanem vinu in pečenih klobasah, kot da bi obiskal katerega od prazničnih sejmov, ki so v teh dneh tako popularni. Aja, in kdo pravi, da bolšjak ni vedno, ampak res vedno, na tekočem z vsem, kar se dogaja in je popularno? Današnji finale ste lahko spremljali v Mbappejevem dresu, ali pa se poklonili hrvaškemu velikanu Modriću v dresu s šahovnico, tudi sicer pa je bila ponudba ponudba dresov junakov z mundiala kar pestra.

Začela se je sezona sarmic

Bolšjak je imel tudi danes marsikaj za ponuditi. Pa gremo lepo po vrsti. Ker se je mesec prevesil v drugo polovico in gre leto počasi h koncu, je prav, da se dovolj zgodaj začnejo priprave na prihajajoče se praznike. Na kramarju je bilo tako danes že mogoče kupiti nepogrešljive dobrote, brez katerih skorajda ne poznamo praznikov. Stojnice, ki so se prej šibile pod težo različnega svežega sadja od blizu in daleč, so bile sedaj v zimski podobi, dobiti pa je bilo mogoče najrazličnejše suho sadje in oreščke, ki so jih prodajali “na kilo”.

Stekle pa so tudi priprave na skok v novo leto. Prekrokano noč, pa mogoče tudi kakšnega mačka je najboljše pregnati s krožnikom nečesa kislega, takrat pa tudi pridejo na račun vsi ljubitelji sarme. Danes je bilo tako mogoče na bolšjaku že dobiti cele glave kislega zelja za zavijanje sarm.

Sicer pa je pravi čas, da na svoj račun pridejo tudi vsi ostali ljubitelji kislih specialitet. V ponudbi je bilo naribano kislo zelje, pa repa, ki ju je bilo mogoče kupiti po kilogramu.

Jaslice, smrečice, lučke in valeta

Pa ne samo kulinarika, praznična ponudba je bila tudi na ostalih stojnicah, ki so se takole iz tedna v teden spreminjale v kuliso za prihajajoče praznike. Če me je pred dvema tednoma presenetila ponudba jaslic, je bilo teh danes kar nekaj tudi na kramarju. Jožef pa Marija za v jaslice, večje, male, takšne z vsemi figuricami ali pa samo hlevček, vintidž jaslice, pa take skorajda žepne, skratka ni da ni.

Našlo se je tudi nekaj umetnih smrečk in smrečk iz lučk, celo malo pravljično vasico, ki je  zadnjih nekaj sezon hit, bi si lahko izdelali z materialom z bolšjaka. Na eni od stojnic so namreč ponujali umetelno izdelane majhne lesene hiške, v katere je mogoče postaviti svečo. To pa še ni vse. Jeleni iz slame, cela četa okrasnih snežakov s kapami, našlo se je še kar nekaj zanimivih prazničnih pripomočkov, ki bodo k marsikomu domov pripeljali praznični duh.

Ko smo že pri prazničnem duhu, tudi nasploh je božični čas čas dobrih del, oziroma takole bom rekla. V zraku je zaradi vsega tega pričakovanja nekakšna posebna atmosfera, ki kar kliče po sentimentalnosti in dobrih dejanjih. Saj poznate vse tiste praznične akcije z dobrodelno noto in podobne dogodke. Danes me je še posebej, saj ne vem, ali presenetila, ali ganila lepa gesta devetošolcev, ki so na kramarju že nekaj čez rosno (in predvsem mrzlo) osmo uro ponujali lastne praznične izdelke, saj si želijo z zbranimi sredstvi pokriti stroške za valeto. 

Trije nadebudneži so bili tako kljub rani uri židane volje, pripravljeni na klepet, sicer pa so me z veseljem popeljali skozi svojo praznično ponudbo keksov, voščilnic, obeskov in še bi se našlo. Bravo, dokaz in spodbuda ostalim, da tudi med generacijo TikTokov, Snapchatov, tablic in interneta še obstaja zavedanje, da “moraš nekaj narediti, če hočeš kaj imeti”. Sama sem še namreč iz generacije, ko nam je bilo to samoumevno, danes pa se bojim, da žal temu ni več tako. A devetošolci s kramarja so dokaz, da je.

Beremo se v prihodnjem letu

Če že božič, kot petnajst let zapovrstjo, tudi letos (najverjetneje) ne bo bel, ima pa naš breg že lep čas kar konkretno belo kapo, kar pomeni, da bodo na svoj račun prišli tudi vsi ljubitelji zimskih športov.

Na kramarju se je tudi danes našla lepo ohranjena zimska oprema za male in velike, smučke, lep par sani, za tiste moje sorte, ki se tudi na bele strmine radi odpravijo v nostalgični preobleki, pa so bile danes v ponudbi arhivske “Elanke” in usnjene Adidas drsalke za skok na led. 

Jaz si bom današnjega bolšjaka sicer zapomnila še po eni stvari, opraskanem avtu namreč, ki me je pričakal na parkirišču. Ja, “remik delo”, ki ga je pustil eden od nič kaj prijaznih nervoznih voznikov, ki se mu je tako mudilo, da je hotel še mojega “odnesti s sabo”, pri tem pa “pozabil” za brisalec zatakniti vsaj številko, če je pustil že svoj podpis na mojem odbijaču. Ja, pa se je uresničil tudi eden tistih strahov, ki me je iz tedna v teden spremljal že eno leto, odkar hodim na kramarja. Ne morem verjeti, da bom tole napisala, ampak, če smo že pri tistem čarobnem duhu in praznikih, je prav, da jih tudi malo zvitega “pleha” ne pokvari.

Sicer pa je tole danes tudi zadnji letošnji prispevek s kramarja, saj naslednji sovpada s prvim januarjem, ko pa bom najverjetneje, jaz kje na sarmi, zato sledi nadaljevanje bolšjakove zgodbe šele v novem letu. Drage bralke in bralci, upam, da vam je vsaj delno v takšno veselje prebirati moje vtise z bolšjaka, kot jih je meni deliti z vami. Vse dobro vam želim, predvsem pa čarobne praznike. Preživite jih s svojimi najdražjimi, tudi če bo to na bolšjaku!