Pred natanko 108 leti, 29. oktobra 1918, je na pogorišču razpadajoče Avstro-Ogrske nastala Država Slovencev, Hrvatov in Srbov (SHS). Za Slovence je bil to zgodovinski trenutek, saj so prvič v novejši zgodovini dobili možnost, da v okviru nove državne tvorbe sami odločajo o svojih političnih in upravnih zadevah. Toda medtem ko so v Ljubljani množice slavile, je bilo vzdušje v Mariboru precej manj praznično. Mesto, v katerem so se že desetletja prepletali in spopadali slovenski ter nemški nacionalni interesi, je postalo prizorišče izgredov.

Država, ki se je rodila iz razpada monarhije

Oktobra 1918 je bilo jasno, da habsburška monarhija, ki je stoletja obvladovala velik del srednje Evrope, doživlja svoje zadnje dni. Prva svetovna vojna je izčrpala njene vojaške, gospodarske in politične temelje, med njenimi narodi pa so se vse glasneje pojavljale zahteve po samoodločbi.

Slovensko narodno gibanje je že maja 1917 dobilo pomembno politično izhodišče z Majniško deklaracijo, s katero so južnoslovanski poslanci dunajskega parlamenta zahtevali združitev Slovencev, Hrvatov in Srbov v samostojno državno telo pod habsburško dinastijo. Toda leto pozneje so bile politične razmere bistveno drugačne. Reševanje narodnega vprašanja znotraj monarhije je postajalo vse manj verjetno.

Avgusta 1918 je bil zato v Ljubljani ustanovljen Narodni svet za Slovenijo in Istro, ki je prevzel pomembno vlogo pri pripravah na novo državno ureditev. Oktobra je v Zagrebu nastalo še skupno politično predstavništvo južnih Slovanov iz Avstro-Ogrske, Narodno vijeće Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki mu je predsedoval Anton Korošec. Ko je 29. oktobra hrvaški sabor pretrgal državnopravne vezi z Avstro-Ogrsko, je nastala Država SHS. Istega dne so novo državo razglasili tudi na množični manifestaciji v Ljubljani.

Več kot 30.000 ljudi na ulicah Ljubljane

Ljubljana je zgodovinski preobrat pričakala z množično manifestacijo, na kateri se je po tedanjih časopisnih poročilih zbralo več kot 30.000 ljudi. Po mestnih ulicah so korakali Sokoli, Orli, vojaki, častniki, šolska mladina, predstavniki društev in ženske v narodnih nošah.

Časnik Slovenski narod je 30. oktobra 1918 poročal:

»Nad 30 000 glava množica je v vzornem redu zasedla prostrani trg. Konstatirati moramo, da se ves čas med sprevodom in po sprevodu ni zgodil niti en slučaj nediscipliniranosti . Vse je šlo v lepem redu in neprisiljeno«.

— (Slovenski narod, 30. oktober 1918).

Čeprav bi iz opisa lahko sklepali, da je šlo za povsem brezskrbno narodno slavje, so bile politične razmere precej bolj napete. Organizatorji so se namreč bali, da bi manifestacija prerasla v nasilne demonstracije. V mestu so bile še vedno vojaške enote, zveste dotedanji oblasti, obstajala pa je tudi bojazen pred spopadi z nemškim prebivalstvom.

Zato so organizatorji odpovedali nekatere predvidene govore in poskušali čim bolj nadzorovati potek prireditve. Previdnost se je izkazala za uspešno, saj je manifestacija minila brez večjih incidentov. V Mariboru pa je bila zgodba nekoliko drugačna.

V Mariboru so peli slovenske pesmi, nato so začela pokati stekla

Novica o nastanku nove države je tudi med mariborskimi Slovenci vzbudila navdušenje. Slovenska mladina se je 29. oktobra zbirala pred gledališčem in prepevala slovenske pesmi, v Narodnem domu pa je zbrane nagovoril eden izmed predstavnikov Narodnega sveta.

Toda veselje ni bilo univerzalno. Za velik del nemško usmerjenega prebivalstva je nastanek jugoslovanske države pomenil neposredno grožnjo dotedanjemu političnemu položaju in prihodnosti mesta. Narodna nasprotja so se še istega dne preselila na ulice.

Časnik Slovenski narod je 31. oktobra 1918 objavil prispevek z naslovom Nemški izgredi v Mariboru, v katerem je poročal o nasilju nemške mladine in razbijanju oken na gostilni v slovenski lasti.

V članku so zapisali, da:

»... bi bil edini pravi odgovor, da Narodni Svet prevzame oblast čez mesto ter zajamči red v jugoslovanskem Mariboru«.

— Slovenski narod, 31. oktober 1918

Že iz takšnega zapisa je mogoče razbrati, da dogajanje ni bilo razumljeno zgolj kot običajen ulični incident. Zahteva po prevzemu oblasti nad mestom kaže, kako tesno so bila narodna nasprotja povezana z vprašanjem, komu bo Maribor po razpadu monarhije sploh pripadal.

Pri tem je treba upoštevati tudi značaj tedanjega časopisja. Slovenski in nemški časniki niso bili zgolj opazovalci političnega dogajanja, temveč pogosto tudi njegovi dejavni udeleženci. Njihova poročila je zato treba razumeti v okviru nacionalnih in političnih interesov, ki so jih zastopali. Precej bolj nedvoumno kot vprašanje odgovornosti za posamezne izgrede pa je dejstvo, da je bila prihodnost Maribora v tistih dneh vse prej kot odločena.

Maribor je želela tudi Nemška Avstrija

Da izgredi niso bili zgolj posledica razgretega prazničnega vzdušja, je postalo jasno že naslednji dan. Mariborski občinski svet, v katerem so prevladovali nemški politični predstavniki, je 30. oktobra 1918 sprejel sklep, da Maribor s širšim zaledjem pripada nastajajoči Nemški Avstriji.

Tako sta se v mestu skoraj sočasno oblikovali dve nasprotujoči si politični predstavi o njegovi prihodnosti. Slovenska stran je Maribor razumela kot del nove južnoslovanske države, nemška občinska oblast pa ga je želela vključiti v avstrijski državni prostor. Pri tem ni šlo zgolj za vprašanje narodnega ponosa, temveč za oblast, ozemlje in določitev prihodnje državne meje.

Maribor je bil gospodarsko in prometno pomembno mesto, njegova lega ob železniških povezavah pa mu je dajala še dodatno strateško težo. Izguba mesta bi zato za slovensko stran pomenila precej več kot simbolični poraz. In prav v teh okoliščinah je na zgodovinsko prizorišče odločneje stopil Rudolf Maister.

Nekaj dni pozneje je stvari v svoje roke vzel Maister

Prvega novembra 1918 je major Rudolf Maister v Mariboru prevzel vojaško oblast in se postavil po robu nemško-avstrijskim ozemeljskim zahtevam. Narodni svet za Štajersko ga je povišal v generala, Maister pa je začel vzpostavljati slovenske vojaške enote.

Njegovo ravnanje je bilo odločilno za nadaljnji razvoj dogodkov na slovenskem Štajerskem, čeprav se spor za Maribor s tem še zdaleč ni končal. Nemška občinska oblast je še naprej vztrajala pri svojih zahtevah, v mestu pa je bila ustanovljena tudi nemška varnostna straža, znana kot Schutzwehr. Maister jo je s svojimi vojaki razorožil 23. novembra 1918.

Dogodki, ki so se konec oktobra začeli z nasprotujočimi si praznovanji, demonstracijami in razbitimi okni, so se tako v nekaj tednih razvili v neposreden boj za oblast nad mestom.

Država, ki je obstajala le 33 dni

Država SHS je bila kratkotrajna politična tvorba. Obstajala je zgolj 33 dni, od 29. oktobra do 1. decembra 1918, ko se je združila s Kraljevino Srbijo v Kraljestvo Srbov, Hrvatov in Slovencev. Kljub kratkemu obstoju pa je imela za slovensko zgodovino pomembno vlogo. Čeprav je Država SHS obstajala le borih 33 dni, je pomenila eno najpomembnejših prelomnic v slovenski politični zgodovini. Že avgusta 1918 se je z ustanovitvijo Narodnega sveta za Slovenijo in Istro ime Slovenija uveljavilo v vseslovenskem političnem okviru, oktobra pa so Slovenci prvič v novejši zgodovini dobili lastno nacionalno vlado in možnost samostojnega upravljanja slovenskega ozemlja. Šlo je za kratkotrajno, a izjemno pomembno izkušnjo slovenske državnosti, ki se je z združitvijo v Kraljestvo Srbov, Hrvatov in Slovencev 1. decembra 1918 bistveno spremenila.

Že 31. oktobra 1918 je bila v Ljubljani ustanovljena prva slovenska Narodna vlada, ki jo je vodil Josip vitez Pogačnik. Ta je prevzela široke pristojnosti na področjih notranje uprave, gospodarstva, šolstva, pravosodja in drugih javnih zadev, medtem ko je bila zunanja politika v pristojnosti osrednjega Narodnega vijeća v Zagrebu.

Slovenci so tako v okviru nove države dosegli stopnjo politične in upravne samostojnosti, kakršne pred tem v habsburški monarhiji niso imeli. Toda novo državo so od vsega začetka spremljali številni problemi: mednarodno nepriznanje, italijansko prodiranje na zahodu, spopadi na severnih mejah in vprašanje nadaljnjega povezovanja s Srbijo.

Zgodovina je tako Državi SHS namenila le dober mesec obstoja, čeprav je bilo prav v tem kratkem obdobju sprejetih več odločitev, ki so pomembno zaznamovale prihodnost slovenskega prostora.

Za Maribor pa je bil 29. oktober 1918 predvsem začetek odločilnega obdobja. Medtem ko je del prebivalstva slavil nastanek nove države, je drugi del njeno oblast odločno zavračal. Razbita okna so bila le najbolj vidna posledica precej globljega spora. Vprašanje, kateri državi bo mesto pripadalo, namreč še ni bilo rešeno. In čeprav so politični predstavniki o prihodnosti razpravljali v sejnih dvoranah, so o njej v naslednjih tednih odločali tudi vojaki na mariborskih ulicah.