Ime Vid Štuhec je v zadnjih dneh postalo prepoznavno po vsej Sloveniji. Gre za Mariborčana, ki je odraščal v Šentilju, kjer še vedno živi njegova družina. Zato se tja vrača večkrat tedensko.
Šport mu je bil vedno blizu
Rekreativni šport mu je ves čas zelo blizu, profesionalno se z njim ni nikoli ukvarjal. Že kot otrok je oboževal motokros in enduro, sicer pa je treniral nogomet, badminton, košarko, tenis, kolesarstvo in še veliko drugih športov. "Oče me je vedno spodbujal, naj preizkusim čim več različnih stvari, nikoli pa me ni usmerjal v profesionalno smer, ker je želel, da imam odprte možnosti tudi za druge športe," nam pove Vid, ki je pred dnevi pretekel 346 kilometrov od Hodoša do Pirana za prihodnost nadarjenih mladih športnikov. Marca pa je z dobrodelnim tekom povezal Šentiljčane in na ta način zbiral sredstva za otroška igrala. S športom je povezan tudi poslovno prek Proelium športne agencije in zavoda za šport.
Kako se je rodila ideja o dobrodelnem teku?
Zanimalo nas je, kako je prišlo do ideje za dobrodelni tek za prihodnost mladih športnikov. "Prvič sem se s takšnim projektom, torej ultrapodvigom, ki se zapakira v dobrodelno zgodbo in se posname dokumentarec, srečal pred približno tremi leti, ko smo z Bojanom Svenškom, Iztokom Kočevarjem in Denisom Janežičem šli na TransAtenico - iz Maribora v Atene s kolesom. Takrat sem bil v spremljevalni ekipi in mi je bil koncept zelo všeč. Ta želja mi je potem ostala v mislih in lani se je vse skupaj povezalo z ustanovitvijo zavoda za šport (znotraj Proelium športne agencije), kjer je naš cilj podpora mladim športnikom pri dostopu do športa. Tako smo projekt poimenovali Kilometri za prihodnost, kjer smo združili osebni ultratekaški izziv z dobrodelnim namenom, ki se mi zdi blizu vsem Slovencem."
[[image_1_article_88588]]
Agencija dela z vrhunskimi športniki v članskih kategorijah, imajo pa tudi Mastercard športno akademijo za delo z mladimi športniki v skupinah. Tam jim pomagajo s strokovnjaki, kot so športni psihologi, nutricionisti, PR-ovci in podobno. Zavod pa je namenjen splošni podpori mladim pri dostopu do športa.
Kilometri, ki spreminjajo prihodnost mladih športnikov
Svoj tekaški podvig je začel v Hodošu in ga zaključil v Piranu, ker je želel s projektom povezati celotno državo. Slovenijo namreč razume kot popolno športno igrišče - z ravninami, gorami, jezeri, morjem. "Cilji projekta Kilometri za prihodnost so trije: podpora mladim športnikom (kritje stroškov vadnin, osnovnih športnih rekvizitov in poletnih kampov), pomoč pri prehodu iz mladinskih v člansko kategorijo ter spodbujanje ljudi, da prispevajo kilometre, ki jih nato pretvorimo v donacije - približno v razmerju 1 km = 1 evro. To bomo naredili s pomočjo dobrodelnih podjetij in posameznikov z njihovimi donacijami. Na naši spletni strani se sedaj že približujemo 18 tisoč kilometrom."
Projekt je mogoče podpreti na različne načine. Ena možnost je donacija kilometrov, kar bo aktivno do 19. junija, ko bo v Mariboxu premiera dokumentarnega filma, ki so ga posneli v sklopu projekta in prečkanja diagonale. Možna so tudi neposredna nakazila in SMS sporočila na KILOMETRI5 na 1919.
Nepogrešljiva pomoč zaročenke
S prvo etapo od Hodoša do Maribora je začel 4. maja, naslednji dan je pretekel razdaljo med Mariborom in Trojanami, tretji dan ga je pot vodila od Trojan do Postojne, podvig pa je zaključil s tekom od Postojne do Pirana. Pri tem je bila ves čas z njim spremljevalna ekipa, del katere je bila tudi njegova zaročenka Katja. Slednja je skrbela za Vidovo prehrano in hidracijo. "V vseh štirih dneh, torej v 346 kilometrih in več kot 46 urah teka, nisem imel nobenih težav, vezanih na prehrano, kar je pri ultratrailih izjemno pomembno. Poleg tega je sama pretekla več kot 160 kilometrov, kar je neverjetno. Med potjo so se mi pridružili tudi drugi tekači, kar mi je zelo pomagalo, predvsem psihološko. Z nekaterimi je bilo dogovorjeno, drugi so to storili samoiniciativno. Vsem sem iz srca hvaležen."
Velik žulj na podplatu
In katera trasa je bila zanj najzahtevnejša? "Zagotovo tretja, od Trojan do Postojne, na kateri je več kot polovico poti deževalo. Prejšnji dan je bila etapa dolga kar 98, zato smo pričakovali, ker bo telo najbolj izčrpano, da bo tretja najtežja. Bil sem že preko polovice, nisem pa še šel proti cilju. Začela se je približno dve minuti počasneje kot prejšnji dve, kljub temu, da je bil padec terena. Do Domžal sem imel kar krizo. Pojavil se mi je tudi velik žulj na podplatu, ki je otežil tek in spremenil biomehaniko koraka. Njegovi prvi zametki so se pojavili na koncu prve etape, naslednji dan je sprva šlo dobro, malo pred Slovenskimi Konjicami pa sem začutil, da se je začelo nekaj dogajat. Takrat se je žulj razvil že čez celotni podplat. V nadaljevanju sem moral teči bolj po zunanji strani stopala, precej je bilo obremenjeno tudi levo koleno. Ključno vlogo pri tem, da nisem razmišljal o tem, da bi morali odnehati, je odigral član ekipe Luka Uršič, ki je izkušen ultra tekač. Skupaj sva res super sanirala žulj. Povedal mi je, da gre za površinsko zadevo, ki ne predstavlja nobene ovire do Pirana."
[[image_3_article_88588]]
Prva etapa je bila dolga približno 78 kilometrov, Vid jo je premagal v 9 urah in 10 minutah. Drugo, 98-kilometrsko, je pretekel v 12 urah in 45 minutah. Dolžina tretje je bila 90 kilometrov, trajala je 13 ur in pol, zadnja pa je merila 80 kilometrov, zanjo pa je potreboval 11 ur in pol.
[[image_2_article_88588]]
Med tekom se je ustavljal le minimalno, le ob oskrbi žulja in menjavi opreme. Gibal se je tudi med prehranjevanjem. Užival je posebne kalorične in hidratne piškote, gumi bonbone, gele, arašide, riž, testenine, slanike ... Prvo noč je prespal doma, v Mariboru, drugo v hotelu na Vranskem, tretjo pa v okolici Postojne. "V obeh nastanitvah so nas zelo lepo sprejeli in pogostili."
[[image_6_article_88588]]
Telo se počasi regenerira
Zadnjih 40 kilometrov je imel celo hitrejši tempo kot na začetku, adrenalin je naredil svoje. "Zadnja dva kilometra in pol, od Portoroža do Pirana, pa sta bila verjetno najlepša v mojem življenju," nam še pove Vid in doda, da med tekom ni izgubil veliko kilogramov, so pa se zmanjšali po njem. "Nekaj dni po teku nisem mogel spati, ves čas mi je krulilo v želodcu. Kolena so plačala precejšen davek. Sicer gre samo za notranje otekline. Telo se mi v teh dneh še vedno sestavlja in se regenerira. Tukaj moram izpostaviti dve osebi, ki sta mi zelo pomagali: Tadej Repnik, ki mi je nudil športno terapijo, in Samo Mikl, strokovnjak za kineziologijo in fizioterapijo."
[[image_5_article_88588]]
"Med tekom sem zelo užival, saj sem imel čas, da se naužijem lepot Slovenije. Trpljenja je bilo le za od 20 do 30 odstotkov. Ljudje, ki so tekli z mano, so odgovorili na marsikatero vprašanje glede krajev in lokalnih znamenitosti."
Vid obljublja, da bodo zbrana sredstva transparentno prišlo do mladih športnikov iz socialno ogroženih družin. Gre za tiste, ki potrebujejo osnovno podporo, in take, ki so le še korak do profesionalnega športa. V okviru Mastercard športne akademije jih bodo tudi usmerili do ustreznih strokovnjakov.
V Šentilju prejel županov priznanje
Sogovornik zaključi, da bo projekt živel tudi v prihodnje. Idej je veliko, česa konkretno se bodo lotili, pa za zdaj ostaja še skrivnost. Je pa bil Vid vesel sprejema pri županu občine Šentilj mag. Štefanu Žvabu, ki mu je v družbi direktorice občinske uprave Petre Pucko in direktorja Zavoda za šport, kulturo in turizem Davida Kosa ob uspešni izvedbi projekta Kilometri za prihodnost podelil županovo priznanje.
[[image_4_article_88588]]
