V uredništvu maribor24.si smo se odločili, da bomo vse županske kandidate, ki so v Mariboru doslej napovedali svojo kandidaturo, v naši seriji člankov predstavili nekoliko drugače. Ne zgolj skozi njihove politične programe, stališča in obljube, temveč predvsem skozi vprašanja, ki razkrivajo človeka za politično funkcijo. Kakšno je njihovo družinsko življenje, kako gledajo na denar in premoženje, kakšne so njihove navade, razvade in šibkosti ter česa o njih volivci doslej morda niso vedeli?

Tokrat smo nekoliko bolj osebna vprašanja postavili Mateju Vodopivcu, podjetniku in predsedniku Mestne četrti Studenci ter kandidatu za župana Mestne občine Maribor. 

Kakšna je vaša najvišja dokončana izobrazba in po čem so si vas zapomnili učitelji? Ste bili med pridnimi ali med tistimi, ki so povzročali sive lase?

Osnovno šolo sem obiskoval v Mariboru, na Studencih, na OŠ Janka Padežnika. Tam sem dobil tudi vzgojo, ki sem jo ponesel s seboj v življenje. Sodeloval sem pri številnih projektih in raziskovalnih nalogah, med drugim pri raziskavi o elektrofilterski opeki, ki je vgrajena v nekatere bloke. Udeleževal sem se tekmovanj iz zgodovine na občinski in državni ravni ter sodeloval na likovnih razstavah. Po pripovedovanju učiteljev sem bil morda celo preveč miren; moje vedenje je bilo več kot vzorno in z menoj niso imeli težav.

Osnovno šolo sem končal z odliko in se vpisal na III. gimnazijo. Želel sem se pozneje posvetiti študiju zgodovine ali umetnosti, vendar je mama delala v zobozdravstvu in pričakovala, da bom nadaljeval študij stomatologije. O tem se nisva strinjala, a me je po drugem letniku prepričala, naj opravim preizkus ročnih spretnosti na srednji šoli za zdravstvo v Ljubljani, na programu za zobotehnike. Tudi na gimnaziji sem bil med mirnejšimi in vzornejšimi dijaki, sodeloval sem na tekmovanjih, zlasti iz zgodovine. Za šolo sem prižgal tudi prvo cigareto - kaj naj lažem, mulci pač.
Srednjo šolo za farmacijo in zdravstvo, program za zobotehnike, sem končal z odliko. Pravzaprav se mi je zdela prelahka in mi je bilo dolgčas, dala pa mi je poklicno izobrazbo. Pozneje sem se izredno vpisal na Teološko fakulteto, vendar sem jo po drugem letniku prenehal obiskovati, ker sem odprl svoje podjetje.

Če potegnem črto: ko danes srečam učitelje z OŠ Janka Padežnika ali druge učitelje, mi povedo, da so veseli, ker sem zrasel v v redu človeka. Za to so zaslužni starši in šola. Z menoj ni bilo večjih težav, morda le pri telovadbi, ki mi ni dišala.

Kolikšen je vaš povprečni mesečni neto prihodek in iz katerih virov ga prejemate? Se vam zdi, da živite nad povprečjem svojih občanov?

Delam kot zobotehnik. Po letu pripravništva in treh letih uvajanja sem odprl svoje podjetje za izdelavo fiksne in snemne protetike. Zaposlitev lahko ponudim tudi drugim. Res je, da to ni poklic s področja zgodovine ali umetnosti, vendar je v njem nekaj umetniškega: barvni odtenki so skoraj vsi v spektru bele, od najsvetlejšega do bolj rumenkastega, zraven pa je še nekaj kiparjenja. To je zelo lep poklic; najlepši je občutek, da lahko človeku z nekaj čarovnije znova pričaram nasmeh. Od tod prihaja dohodek, ki zadostuje za vse moje potrebe. Mesečno je to okoli 4.500 evrov. 

Vesel sem, da me je mama usmerila v ta poklic, v katerem lahko ustvarjam nasmehe in sem za svoje delo dostojno plačan. Lahko rečem, da živim dobro, morda v zgornjem srednjem razredu, če je to pravi izraz.

Katere nepremičnine imate v lasti, kateri avtomobil vozite in kakšno drugo večje premoženje imate? Kaj je bil vaš najdražji nakup za lastno zadovoljstvo?

Živim v krasni hiši na Studencih, v gozdu, z ogromnim vrtom, velikim skoraj pet tisoč kvadratnih metrov. Po njem pogosto skačejo srne, tam je tudi veliko ježev, občasno pa se prikaže kakšna lisica. Na vrtu je ribnik z ribami, zjutraj pa se oglašajo ptice. Hišo sta postavila moja starša in z veseljem živim v njej.

V Istri na Hrvaškem sem si za dušo omislil zelo staro stavbo, staro več stoletij, ki sem jo obnovil. Velika je 200 kvadratnih metrov, ima do dva metra debele zidove, majhna okna in balkon, kakršen je tisti v Veroni, na katerem je bila Julija. Stoji v Bujah, tik za slovensko mejo, na rimskih temeljih.

Lani mi je na istrskem ipsilonu zgorel avtomobil znamke Jaguar XJ. Tega dogodka ne bi privoščil nikomur. Razmišljam o nakupu električnega avtomobila, vendar se še nisem dokončno odločil. Za delo uporabljam avtomobil Seat Altea, za osebne vožnje pa Jaguar F-Type.

Kakšen je vaš zakonski oziroma partnerski stan in ali imate otroke? Kdo ima pri vas doma zadnjo besedo?

Nisem v zvezi in tudi poročen nisem, morda veljam bolj za samotarja. Kaj naj rečem - zadnjo besedo v gospodinjstvu imam jaz. Seveda ima to svoje prednosti in slabosti. Vesel sem, da imam okoli sebe ljudi, ki me cenijo in s katerimi delim podobne vrednote ter zanimanja, zato mi ni dolgčas. Vseeno se rad umaknem na vrt na Studencih ali za debele zidove hiše v Istri, kjer lahko v miru počnem, kar me veseli: berem knjige in se ukvarjam s starimi predmeti, pohištvom, lestenci ter slikami.

Katera je vaša največja razvada in za kaj vam nikoli ni škoda denarja?

Uh, tu bi se lahko razpisal. Pri sladkem sem povsem nevzgojen: torte, štruklji, pecivo, keksi … Znam se usesti v avto in se odpeljati v Salzburg na Kardinalschnitte ali v Prekmurje na gibanico. Da ne govorim o jabolčnem štrudlju, ki plava v vaniljevi omaki, čokoladi s soljo na obali in figah v medu. Pa še kava in cigareta. Rad kupim knjigo in jo dodam v svojo knjižnico, všeč so mi umetniški filmi - pogrešam Udarnik - pa tudi stare stvari, knjige, slike, pohištvo in lestenci. Občudujem jih in kdaj tudi kaj kupim.  Zdi se mi, da je to odgovoren odnos do predmetov: ko se česa naveličaš, tega ne zavržeš, ampak prodaš po enaki ali višji ceni. Obožujem antikvariate in sejme starin; toliko stvari išče nov dom.

Na potovanjih sem videl že pol sveta. Ko mi čas dopušča, odletim ali se odpeljem kam drugam. Potovanja človeku dajo širino: vidiš, v kako dobri družbi in državi živimo, hkrati pa spoznaš, kaj so revščina, oholost in razsipavanje. Za potovanja ali kakšen poseben star kos mi nikoli ni bilo žal denarja.

Katera vaša lastnost gre vašim najbližjim najbolj na živce? Kaj bi nam o vas povedali, česar sami v predvolilni predstavitvi zagotovo ne bi omenili?

Ljudem okoli mene gre najbolj na živce, da verjamem, da so vsi ljudje dobri. Nenehno me prepričujejo, da ni tako in da sem naiven. Nihče me ne bo prepričal v nasprotno; tako vidim svet.Vsi se rodimo čisti in pošteni, kako nas oblikujejo starši, šola in družba, pa je druga zgodba. Raje koga spodbudim, naj se spomni, kakšen je bil ob rojstvu. 

Kaj je najbolj nora ali nepremišljena stvar, ki ste jo naredili v življenju, pa javnost zanjo še ne ve? Bi jo danes ponovili?

No, na koncu pridemo do norčij. Spomnim se besed žene mojega terapevta. Imam namreč manjšo prirojeno težavo s hrbtenico. Rekla je: »Piši to, bova v pokoju izdala. Saj bodo mislili, da je izmišljeno, midva pa bova mastno zaslužila.«

O tem bi lahko pisal v nedogled: od zamujenega letala in prepričevanja na okencu, da je datum takšen, kot sem si ga zabil v glavo, čeprav je bil v resnici že dan pozneje, do tega, da se celotna naprava v avtopralnici zruši na avto, ali pa tega, da skačeš po vulkanu Tal, nekaj ur pozneje pa se vse skupaj konča deset kilometrov visoko v ozračju. Lahko bi napisal esej, a naj končam z zadnjo norčijo.

Pred kratkim je bil lunin mrk, ki je bil pri nas slabše viden, jaz pa sem bil sredi Atlantika, kjer je bila pokritost 98-odstotna. Na plaži smo ves dan razpravljali, kdo bo vstal ob štirih zjutraj in se odpeljal do ploščadi pred sipinami na Kanarskih otokih. 

Prepričevali so me, da sem zmešan: kdo bi se vendar vstajal ob štirih? Dobil sem še navodila, naj ne delam hrupa, naj si zapomnim, kje sem parkiral, in naj avtomobila ne zaklepam, da ne bi izgubil ključev. Upošteval sem vse, tudi nasvete s spleta, naj pridem dovolj zgodaj ter s seboj vzamem pijačo in nekaj za sedenje.

Ob pol petih sem prišel na veliko ploščad. Nikogar ni bilo, a sem si rekel, da sem glede na napovedani začetek mrka ob 5.12 še zgodaj. Ob poti je na tleh ležal popolnoma pijan človek, okoli mene pa ni bilo žive duše. Poiskal sem najboljše mesto, fotografiral Luno in jo približeval na zaslonu, da bi lahko nebesni dogodek pozneje delil z bližnjimi. Ura je odbila 5.12, a se ni zgodilo nič. Morda mrk slabo vidim, sem pomislil. Pet čez pet, nič; pol šestih, nič. Luno sem povečeval na zaslonu, ljudi pa še vedno ni bilo nikjer. Čudilo me je, saj takšni nebesni dogodki pritegnejo ljudi. Ob 5.40 sem pomislil, da bo morda Luna zdaj potemnela, a se ni zgodilo nič, zato sem na spletu preveril, kako je videti mrk in katere so njegove faze.

Takrat sem dojel: na plaži smo se o mrku pogovarjali 28., na spletu pa so bile fotografije označene z datumom 29. Mrk je bil 28. zjutraj, ne v noči na 29. Verjetno si predstavljate, kako razočaran sem se odpravil do avta in kakšni so bili komentarji, ko so me vprašali, kje sem parkiral, kje so ključi in ali imam fotografije luninega mrka.

Teh neumnosti ne bi ponovil. Življenje je eno in živimo samo enkrat; verjetno pa bo takšnih norčij še kar nekaj. Prav te naredijo življenje lepše in narišejo nasmeh na obraz.