V uredništvu maribor24.si smo se odločili, da bomo vse županske kandidate, ki so v Mariboru doslej napovedali svojo kandidaturo, v naši seriji člankov predstavili nekoliko drugače. Ne zgolj skozi njihove politične programe, stališča in obljube, temveč predvsem skozi vprašanja, ki razkrivajo človeka za politično funkcijo. Kakšno je njihovo družinsko življenje, kako gledajo na denar in premoženje, kakšne so njihove navade, razvade in šibkosti ter česa o njih volivci doslej morda niso vedeli?

Tokrat smo nekoliko bolj osebna vprašanja postavili Alešu Erneclu, ustanovitelju spletnega portala Nacionalna tiskovna agencija in kandidatu za župana Mestne občine Maribor.

Kakšna je vaša najvišja dokončana izobrazba in po čem so si vas zapomnili učitelji? Ste bili med pridnimi ali med tistimi, ki so povzročali sive lase?

Moja najvišja dokončana izobrazba sta diplomi BA iz filozofije ter BA iz angleščine in književnosti. Opravil sem tudi vse izpite na drugi bolonjski stopnji in imel sprejeti dve dispoziciji, vendar obeh magistrskih del doslej še nisem zagovarjal in vprašanje je, ali ju sploh bom. Vse to na Univerzi v Mariboru, na Filozofski fakulteti.

Profesorji na fakulteti so si me verjetno zapomnili po tem, da sem veliko spraševal in se nisem vedno zadovoljil s prvim odgovorom. Pri temah, ki so me zanimale, sem bil zelo zavzet; drugje je bilo treba vložiti nekoliko več truda. Če sem jim kdaj povzročal sive lase, je bilo to najbrž zaradi mojega vztrajanja pri vprašanju »zakaj«. Kasneje pa verjetno tudi zato, ker navkljub okolju, ki je bilo v celoti prežeto s humanistično in levičarsko ideologijo, nisem postal kopija svojih profesorjev in se me danes najverjetneje sramujejo. Iskreno povedano, se z izjemo svojega izjemnega mentorja tako pri BA kot pri MA, dr. Bojana Borstnerja, tudi jaz večine njih.

Kolikšen je vaš povprečni mesečni neto prihodek in iz katerih virov ga prejemate? Se vam zdi, da živite nad povprečjem svojih občanov?

Moj povprečni mesečni neto prihodek precej variira, zato ga težko natančno izračunam. Moje zaposlitve so namreč praviloma v Avstriji, v proizvodnji, na gradbiščih ali na kmetijah, kjer sem najpogosteje zaposlen kot pomožni delavec. Ko sem zaposlen, se moje plače gibljejo med 1.600 in 2.200 evri neto, vendar so zaposlitve različno dolge. Poleg tega vse težje in vse redkeje dobivam delo, v Sloveniji pa so zamere do mene očitno prevelike.

V primerjavi z občani živim pod povprečjem. Pred leti sem živel v najemu, danes pa sem prisiljen živeti v hiši svojih staršev. Brez njihove pomoči bi bil brez strehe nad glavo. In to ne zato, ker ne bi želel delati ali ker bi bil po svojem lastnem, skromnem mnenju premalo sposoben.

Katere nepremičnine imate v lasti, kateri avtomobil vozite in kakšno drugo večje premoženje imate? Kaj je bil vaš najdražji nakup za lastno zadovoljstvo?

Najdražjega nakupa se ne spominjam. Če je bil kakšen, je bil najbrž povezan z oblačili, hrano ali knjigami.

Kakšen je vaš zakonski oziroma partnerski stan in ali imate otroke? Kdo ima pri vas doma zadnjo besedo?

Sem samski in nimam otrok. V partnerskih odnosih sem v umu tradicionalen, po srcu pa liberalen.

Katera je vaša največja razvada in za kaj vam nikoli ni škoda denarja?

Moja največja razvada je življenje obubožanega filozofa. Davno bi moral pobegniti na kakšno gradbišče v tujino in tam ostati. Tako se mi najbrž ne bi zgodil niti pogrom nad mojo novinarsko kariero, kolikor je je sploh bilo.

Katera vaša lastnost gre vašim najbližjim najbolj na živce? Kaj bi nam o vas povedali, česar sami v predvolilni predstavitvi zagotovo ne bi omenili?

Logična konsistenca in nemotiviranost glede potovanj po svetu. Potovanja so zame potrata časa in energije, večina ljudi pa rada potuje.

Kaj je najbolj nora ali nepremišljena stvar, ki ste jo naredili v življenju, pa javnost zanjo še ne ve? Bi jo danes ponovili?

Težko bi rekel, da je bilo kaj povsem nepremišljenega. Lahko pa, da je bilo kaj slabše premišljeno oziroma premišljeno z dodatkom kratkoročno gratificirane samovšečnosti, ko bi bilo za kakovostnejšo življenjsko kontinuiteto bolje razmišljati pragmatično in dolgoročno. Seveda pa je za to najprej treba imeti dolgoročne cilje in si jih dovolj želeti.

Danes ne bi več pred koncem sezone zapustil mladinske ekipe NK Maribor. Bolj bi se boril za svoj prvi partnerski odnos. Morda bi skušal biti tudi nekoliko bolj takten v poslovnih odnosih. In tako naprej ...