Julijski večer je po napetem filmskem trivia kvizu pod taktirko Filmologije, ki je potekal pod hrastom, Avditorij Lutkovnega gledališča Maribor znova spremenil v veliko kinodvorano pod odprtim nebom. Vrste sedežev so se pred začetkom projekcije lepo napolnile, pogled proti velikemu platnu pa je naznanil začetek jubilejne, že desete sezone Letnega kina Minoriti.

[[image_1_article_90534]]

Jubilej se je začel z mariborsko premiero

Slednjo je odprla mariborska premiera filma »Še eno rundo, pa greva« italijanskega režiserja Francesca Sossaija, ki se je izkazala za domiselno izbran začetek letošnjega programa. Film je dovolj sproščen, da gledalca brez dolgega uvajanja povabi na pot, pod komičnimi prizori pa ves čas skriva občutek minevanja, zgrešenih odločitev, morda tudi življenj, ki se niso povsem iztekla po prvotnih načrtih.

V središču zgodbe sta Carlobianchi in Doriano, petdesetletnika praznih žepov z zelo jasno življenjsko filozofijo, da zadnjega kozarca pač ni vljudno zavrniti. Njuno tavanje po beneških ravnicah bi se lahko končalo kot še eden od večerov, ki se naslednje jutro vračajo v obliki nejasnih spominov in glavobola, toda naključno srečanje s sramežljivim študentom arhitekture Giulijem pot malce spremeni.

Giulio, ki v življenju še išče trdnejšo smer, se znajde v družbi moških, od katerih bi pričakoval marsikaj, le uporabnih življenjskih nasvetov najbrž ne. Kljub temu prav njuna neurejenost, nenehno prestavljanje odhoda domov in spontani postanki počasi načnejo njegovo zadržanost. Med vožnjo skozi vasi in manjša mesta se začne oblikovati prijateljstvo neke prav posebne vrste.

Benečija, kakršne ni na razglednicah

Sossaijev film se ne mudi proti jasnemu cilju. Njegovi junaki skorajda malo v stilu »Čakajoč Godota« krožijo po pokrajini, zahajajo v lokale in odlašajo s povratkom v običajno življenje, prav v tem brezciljnem gibanju pa se postopoma razkrije pravi značaj filma. Italijanski naslov Le città di pianura, Mesta nižine, namreč nakaže, da režiserja poleg ljudi zanima tudi prostor, po katerem potujejo: nekoliko pozabljena Benečija, ki stopa iz razglednic, Benetk, tistega množičnega turizma, ki ga morda bolj poznamo.

Na platnu se vrstijo kraji, v katerih čas teče zelo počasi, skoraj, kot bi se film ne dogajal v sodobnosti, njihova arhitektura pa pripoveduje zgodbe o svetu, ki ga sodobnost vztrajno potiska na rob. Lokali ob cesti, prazni trgi in dolge ravnice so sicer kulisa za komične zaplete, a hkrati dodobra umerijo razpoloženje filma. V njih je mogoče začutiti melanholijo ljudi, ki vedo, da najboljših let morda nimajo več pred seboj, vendar se zadnjemu kozarcu ali možnosti nepričakovanega poznanstva še niso pripravljeni povsem odpovedati.

Film se je, kot je pojasnil režiser, rodil iz resničnega nočnega srečanja v Benetkah, kjer je pred skoraj desetletjem med pijančevanjem s prijateljem spoznal mladega študenta arhitekture. Naslednje jutro se je iz napol šaljive zamisli začela razvijati zgodba o dveh moških, ki prideta v Benetke na zadnjo pijačo. Kar je sprva zvenelo kot preprost filmski dovtip, je z leti preraslo v cestno komično dramo o bližini med ljudmi, ki na prvi pogled nimajo nič skupnega.

Filmski spomin na mesto ob meji

Pred celovečercem so si gledalci prvega v nizu filmskih večerov ogledali še osemminutni Sossaijev film V oblakih spomina, nastal v okviru projekta Naš vsakdanji kino Evropske prestolnice kulture GO! 2025. Kratka filmska pripoved je občinstvo popeljala v Gorico, mesto zabrisanih meja, kjer skrivnostni moški iz prihodnosti išče izgubljeno kopijo filma z igralko Noro Gregor.

Predfilm, prikazan v sodelovanju s Kinoateljejem, je večer odprl z nekoliko sanjskim razmislekom o spominu na film, preden se je platno preselilo na beneško podeželje in med like, ki se namesto v prihodnost ves čas vračajo k temu, kar jim je življenje že odneslo.

Poln avditorij kot odgovor

Poln avditorij je bil ob začetku jubilejne izvedbe svojevrsten odgovor na vprašanje, ki je spremljalo prve korake Letnega kina Minoriti. Ko so leta 2017 pripravljali prvo edicijo na sedanji lokaciji, so se po besedah predsednika Društva za razvoj filmske kulture Program Reneja Puharja pojavljali tudi dvomi, ali bodo Mariborčani sploh prihajali na tako imenovane umetniške filme.

Že prvo leto je projekcije obiskalo več kot 2700 ljudi, v minulih devetih izvedbah pa se je skupno število obiskovalcev povzpelo nad 20.000. Vmes so organizatorji preživeli negotovost epidemije in leto, ko je bilo financiranje projekta tik pred izvedbo postavljeno pod vprašaj, vendar je Letni kino Minoriti vztrajal.

Njegova deseta sezona se je zato začela tudi kot praznovanje vzdržljivosti projekta, ki ga ustvarjata Društvo za razvoj filmske kulture in Lutkovno gledališče Maribor ob podpori filmskih ustvarjalcev, partnerjev ter seveda občinstva, brez katerega bi tudi najlepši avditorij ostal samo prazen prostor.

Enajst večerov do konca avgusta

Do 22. avgusta se bo v Minoritih zvrstilo enajst filmskih večerov. Program bo ob sredah in sobotah prinašal mariborske premiere, izbrane slovenske dokumentarne filme in pogovore z ustvarjalci. Med najbolj pričakovanimi dogodki je predpremiera filma Palestina 36, sezono pa bo sklenil dokumentarec Ples življenja, ki odpira vprašanje prostovoljnega končanja življenja.

Naslednji film lahko ujamete že to soboto, ko bo na platnu mogoče v filmu Preklinjam spremljati zgodbo Johna, ki je Britancem razbil predsodke o Tourettovem sindromu.