Slovenija sodi med evropske države z najvišjimi deleži ločeno zbranih komunalnih odpadkov, vendar to še zdaleč ne pomeni, da je področje ravnanja z odpadki brez težav. Kljub uspešnemu ločevanju količine komunalnih odpadkov še naprej naraščajo, država pa ostaja močno odvisna od izvoza nereciklabilnih odpadkov v tujino.

Strokovnjaki opozarjajo, da zgolj recikliranje ne bo zadostovalo za dolgoročno vzdržen sistem. Ključni izzivi prihodnjih let bodo razvoj sodobne infrastrukture, večja energetska samozadostnost ter vzpostavitev domačih zmogljivosti za obdelavo odpadkov, ki jih ni mogoče reciklirati. Na vprašanja o tem, kje je Slovenija danes in kakšne rešitve se ponujajo za prihodnost, so nam odgovorili v Javnem holdingu Maribor. 

Kako ocenjujete trenutno stanje na področju ravnanja z odpadki v Sloveniji?

Stanje na področju ravnanja z odpadki v Sloveniji je primerljivo z razvitimi evropskimi državami. V zadnjih letih smo v Sloveniji naredili velik napredek pri ločevanju odpadkov, saj je Slovenija v samem evropskem vrhu po ločeno zbranih komunalnih odpadkih. Ključni pomen imata ozaveščenost prebivalcev o pravilnem ravnanju z odpadki in ločevanje na izvoru.

V gospodinjstvih ločujemo pet vrst frakcij komunalnih odpadkov, ki se zbirajo v rednem odvozu javne gospodarske službe, kar je tudi obveza, ki izhaja iz Direktive EU 2008/98/ES. Prav tako imamo skladno z zakonodajo urejene zbirne centre za zbiranje komunalni odpadkov, ki pa marsikje ne zadostujejo potrebam - bodisi po kapaciteti bodisi po lokacijski dostopnosti. Večji izziv je predvsem v naraščanju odpadkov zaradi potrošniških navad, pri čemer investicijska vlaganja v posodobitve naprav za obdelavo odpadkov in predpisi s tega področja temu ne sledijo.

Na drugi strani imamo v Sloveniji tudi akutno pomanjkanje primerne, sodobne infrastrukture za pripravo nereciklabilnih materialov v namen energetske izrabe, ki bi nam omogočila samozadostnost. Še vedno je prisotna prevelika odvisnost od izvoza določenih frakcij v tujino. Slovenija letno izvozi okoli 200.000 ton gorljivih odpadkov v sežig v tujino, pri čemer obrati delujejo v tujini po tržnih načelih, prednostno prevzemajo »domače« odpadke, tuje pa sprejemajo po višjih cenah in kadar imajo proste kapacitete.

Zato je tudi odvisnost od tujine vse dražja in manj zanesljiva rešitev.

Tudi poudarjanje ločevanja na izvoru in zmanjševanje odpadkov samo po sebi ne zadošča za celovito rešitev sistema. Potrebna je nadgradnja tehnologij obdelave odpadkov, njihova digitalizacija ter dejansko udejanjanje koncepta ponovne uporabe - ne le kot geslo, temveč skozi konkretne krožne projekte v praksi. Ključni korak ostaja vzpostavitev domačih kapacitet za energijsko izrabo tistega dela odpadkov, ki ga ni mogoče reciklirati. Vlada je tako aprila 2025 sprejela ustrezno uredbo in odprla pot za izbor koncesionarja za izvajanje državne javne gospodarske službe sežiganja komunalnih odpadkov. Razpis bo predvidoma zaključen še v letu 2026.

Ali Slovenija po vašem mnenju uspešno sledi trendom zmanjševanja količin odpadkov ali količine še vedno naraščajo?

Nastajanje odpadkov je v veliki meri povezano s socialno-ekonomskim položajem in potrošniškimi navadami družbe. Višja raven blaginje običajno pomeni večjo porabo dobrin, več embalaže, gradbenih dejavnosti in elektronske opreme, kar se odraža v večjih količinah odpadkov. Tovrstnemu trendu sledi tudi Slovenija. Statistični podatki za leto 2024 kažejo, da se je skupna količina vseh odpadkov zmanjšala, vendar pa je upad potrebno pripisati upočasnitvi gradbenih dejavnosti, ki je zmanjšala količine gradbenih odpadkov - ne pa sistemskega napredka pri zmanjševanju odpadkov na izvoru.

Pri komunalnih odpadkih, ki so neposredni odraz življenjskih navad gospodinjstev, pa ni mogoče zaznati upada, saj je v letu 2024 nastalo okoli 526 kilogramov komunalnih odpadkov na prebivalca, kar je 2 odstotka več kot leto prej. Spodbudno je, da se odlaga vse manj odpadkov, kar je neposredna posledica dobrega ločenega zbiranja in nadaljnjega recikliranja. Slovenija je pri tem v evropskem vrhu in že dosega ali presega nekatere cilje EU, ki za leto 2035 predpisujejo 65-odstotno stopnjo recikliranja komunalnih odpadkov.

Kako pa se količine odpadkov spreminjajo v Mariboru?

Skupne količine odpadkov v Mestni občini Maribor v zadnjih letih naraščajo, vendar ne povsem enakomerno.

Od leta 2021 do 2025 je količina zbranih komunalnih odpadkov v Mestni občini Maribor narasla za 2,4 odstotka.

Glede na podatke predhodnih let, se v prihodnjem obdobju predvideva sorazmerno povečanje nastalih in zbranih količin komunalnih odpadkov. Spodbudno je, da se izboljšuje njihovo ločeno zbiranje. Razmerje med mešani komunalni odpadki in vsemi ločeno zbranimi frakcijami se je v letu 2025 spremenilo za 1 odstotek v prid ločeno zbranim frakcijam, kar pomeni da se je povečal delež vseh ločeno zbranih frakcij na 70 odstotkov in za en odstotek zmanjšal pri mešanih komunalnih odpadkih. To pomeni, da prebivalci vse uspešneje ločujejo odpadke, zaradi česar se zmanjšuje delež odpadkov, namenjenih končni obdelavi ali odlaganju. Podobno kot na državni ravni tudi v Mestni občini Maribor in okoliških občinah kažejo, da je največji izziv še vedno preprečevanje nastajanja odpadkov. Napredek pri ločenem zbiranju in recikliranju je nedvomno pomemben, vendar sam po sebi ne pomeni zmanjšanja okoljskih obremenitev, če skupne količine odpadkov še naprej naraščajo.

Katere vrste odpadkov predstavljajo največji izziv za lokalne skupnosti?

Za lokalne skupnosti največji izziv predstavljajo odpadki, ki niso pravilno ločeni. Tudi med ločeno zbranimi odpadki se pogosto pojavljajo nečistoče, ki otežujejo in podražijo postopke recikliranja ter predelave. Zato ni pomembna le količina ločeno zbranih odpadkov, temveč tudi njihova kakovost.

Poseben izziv ostajajo mešani komunalni odpadki, saj njihova obdelava predstavlja največji strošek in zahteva najdaljšo pot do končne obdelave, energijske izrabe ali odlaganja. Hkrati je cilj lokalnih skupnosti povečati količine pravilno ločeno zbranih odpadkov, zlasti tistih, ki jih je mogoče reciklirati, ter odpadkov, ki zaradi svojih lastnosti zahtevajo posebno obravnavo, na primer nevarnih odpadkov.

Pomembno vlogo imajo tudi biološki odpadki. Njihovo dosledno ločeno zbiranje omogoča predelavo v kompost, kar predstavlja eno izmed ključnih rešitev krožnega gospodarstva in prispeva k učinkovitejši rabi virov.

Ali Slovenija po vašem mnenju dovolj hitro razvija infrastrukturo za ravnanje z odpadki?

Slovenija je v zadnjih dveh desetletjih naredila pomembne korake pri razvoju infrastrukture za ravnanje z odpadki. Vzpostavljen je razmeroma učinkovit sistem ločenega zbiranja, delujejo centri za ravnanje z odpadki, stopnje recikliranja so med višjimi v Evropski uniji. To kaže, da je bil na področju osnovne infrastrukture dosežen pomemben napredek.

Novi evropski cilji in prehod v krožno gospodarstvo na drugi strani zahtevajo dodatne naložbe v tehnologije za sortiranje in predelavo odpadkov, izboljšanje sistemov ponovne uporabe ter učinkovitejše ravnanje z biološkimi in nevarnimi odpadki.

Pomemben izziv ostaja tudi zagotavljanje zadostnih zmogljivosti za energijsko izrabo tistih odpadkov, ki jih ni mogoče reciklirati. Slovenija je pri tem še vedno v veliki meri odvisna od izvoza dela teh odpadkov v tujino. Zato tudi intenzivno potekajo aktivnosti v smeri vzpostavitve objektov za energijsko izrabo odpadkov in izbor koncesionarja za izvajanje državne javne gospodarske službe sežiganja komunalnih odpadkov. To nakazuje, da je bilo v preteklosti storjeno premalo za rešitev tega problema. Brez pospešene izgradnje lastnih kapacitet za končno obdelavo odpadkov bo odvisnost od izvoza ostala ključna omejitev stabilnosti in stroškovne učinkovitosti sistema.

Kako resen problem predstavlja dejstvo, da določene vrste odpadkov še vedno končajo v tujini?

Dejstvo, da določene vrste odpadkov še vedno končajo v tujini, predstavlja predvsem sistemski in strateški problem. V slovenskem kontekstu je izvoz posledica predvsem pomanjkanja domačih kapacitet za končno obdelavo odpadkov, zlasti gorljivega ostanka po obdelavi. Zato Slovenija letno izvozi pomemben delež, saj jih doma ni mogoče obdelati na ustrezen način. Težava je, da država v takšnem primeru ni popolnoma samozadostna pri ravnanju z lastnimi odpadki.

Pomanjkanje domačih zmogljivosti za predelavo ali energijsko izrabo odpadkov pomeni večjo odvisnost od razmer na tujih trgih, kjer lahko spremembe cen, zakonodaje ali razpoložljivih kapacitet hitro vplivajo na delovanje celotnega sistema ravnanja z odpadki.

To se je pokazalo tudi v preteklosti, ko so se zaradi omejitev izvoza v nekaterih državah začele kopičiti večje količine odpadkov, t.i. preostanek mešanih komunalnih odpadkov. Izvoz odpadkov prinaša tudi dodatne stroške prevoza ter povečuje okoljske obremenitve, povezane z logistiko. Zato je z vidika krožnega gospodarstva smiselno, da se čim več odpadkov obdela, reciklira ali energetsko izrabi čim bližje kraju njihovega nastanka.

Slovenija bi si morala prizadevati za razvoj zadostnih domačih zmogljivosti za ravnanje z odpadki, predvsem za tiste vrste odpadkov, ki jih trenutno ni mogoče ustrezno obdelati v državi oziroma za preostanek odpadkov, ki ga je potrebno obdelati v objektih energijske izrabe odpadkov. S tem bi povečali stabilnost sistema, zmanjšali odvisnost od tujih trgov in zagotovili večjo dolgoročno varnost pri ravnanju z odpadki.

Velik del javnosti recikliranje dojema kot glavno rešitev problema odpadkov. Ali se s tem strinjate?

Recikliranje je pomemben del sodobnega ravnanja z odpadki, vendar ga ne moremo obravnavati kot glavno ali edino rešitev problema. Njegova največja prednost je, da omogoča vračanje materialov v proizvodni cikel in zmanjšuje potrebo po izkoriščanju novih naravnih virov. Kljub temu pa recikliranje obravnava odpadke šele takrat, ko ti že nastanejo. Dolgoročno je bistveno učinkovitejše preprečevanje nastajanja odpadkov. To pomeni oblikovanje izdelkov z daljšo življenjsko dobo, spodbujanje ponovne uporabe, popravil in souporabe ter zmanjševanje količine embalaže in drugih nepotrebnih materialov. Tudi najbolj učinkovit sistem recikliranja namreč ne more v celoti nadomestiti nenehnega naraščanja količin odpadkov.

Zato ima v sistemu ravnanja z odpadki posebej pomembno vlogo tudi energijska izraba odpadkov, saj omogoča pridobivanje energije iz tistih odpadkov, ki jih ni mogoče reciklirati. Na ta način se zmanjšujejo količine odpadkov za odlaganje in hkrati izkorišča njihova energijska vrednost. V tem delu smo v Sloveniji šibki in v celoti odvisni od tujih prevzemnikov.

Kako velik delež odpadkov po vaših ocenah tudi ob optimalnem ločevanju ni primeren za reciklažo?

Tudi ob optimalnem ločevanju vseh odpadkov ni mogoče reciklirati v celoti. Delež nereciklabilnih odpadkov je odvisen od sestave odpadkov, tehnologij za predelavo in razmer na trgu sekundarnih surovin, vendar izkušnje iz držav z najbolj razvitimi sistemi ravnanja z odpadki kažejo, da tudi v najboljših primerih ostane pomemben delež odpadkov, ki jih ni mogoče materialno reciklirati. Med takšne odpadke sodijo predvsem večslojna embalaža, nekateri kompozitni materiali, higienski izdelki, onesnaženi materiali ter določeni ostanki po postopkih sortiranja in recikliranja.

Zato tudi najbolj uspešne države poleg recikliranja potrebujejo zmogljivosti za energijsko izrabo odpadkov, s katerimi obdelajo preostanek nereciklabilnih odpadkov in zmanjšajo količine za odlaganje.

Po različnih evropskih analizah se tudi ob zelo visokih stopnjah ločenega zbiranja in recikliranja praviloma pojavlja približno 20 do 30 odstotkov komunalnih odpadkov, ki jih ni mogoče smiselno ali ekonomsko upravičeno reciklirati. Za ta del odpadkov je energijska izraba okoljsko in gospodarsko primernejša rešitev od odlaganja na odlagališčih. Zato je cilj sodobnega sistema ravnanja z odpadki čim večje preprečevanje nastajanja odpadkov, učinkovita ponovna uporaba in recikliranje ter ustrezna energijska izraba tistega deleža odpadkov, ki ga ni mogoče predelati v nove materiale.

Ali bi brez dodatnih zmogljivosti za energetsko izrabo odpadkov obstajala nevarnost kopičenja nereciklabilnih odpadkov?

Da, brez zadostnih zmogljivosti za energijsko izrabo odpadkov bi obstajala realna nevarnost kopičenja dela nereciklabilnih odpadkov. Tudi ob zelo učinkovitem ločevanju in visokih stopnjah recikliranja vedno ostane določen delež odpadkov, ki jih zaradi njihovih lastnosti ni mogoče materialno predelati v nove izdelke. Če za te odpadke ni na voljo ustreznih zmogljivosti za energijsko izrabo, se sistem začne soočati s težavami pri zagotavljanju končne oskrbe. Posledice so lahko začasno skladiščenje odpadkov, povišanje stroškov ravnanja z njimi ali večja odvisnost od izvoza v tujino. Takšne razmere so bile že prisotne v obdobjih, ko so se spremenili pogoji na mednarodnih trgih ali ko so bile zmogljivosti za obdelavo odpadkov omejene.

Energetska izraba zato predstavlja pomemben člen v hierarhiji ravnanja z odpadki. Ne nadomešča preprečevanja nastajanja odpadkov, ponovne uporabe ali recikliranja, temveč dopolnjuje sistem z obdelavo tistega dela odpadkov, ki ga ni mogoče reciklirati. S tem se zmanjšujejo količine odpadkov za odlaganje, hkrati pa se iz njihove energijske vrednosti pridobivata toplota in električna energija. Za dolgoročno stabilen sistem ravnanja z odpadki je zato pomembno, da država zagotovi ustrezno ravnovesje med preprečevanjem nastajanja odpadkov, recikliranjem, energijsko izrabo in odlaganjem. Brez zadostnih zmogljivosti za obdelavo nereciklabilnih odpadkov bi se tveganje za njihovo kopičenje in povečano odvisnost od izvoza nedvomno povečalo.

Ali lahko obrat za energetsko izrabo odpadkov deluje kot dopolnitev recikliranju in ne kot njegova konkurenca?

Da, obrat za energijsko izrabo odpadkov lahko deluje kot pomembna dopolnitev recikliranju in ne kot njegova konkurenca. Ključno je, da je umeščen v sistem ravnanja z odpadki, ki dosledno sledi hierarhiji ravnanja z odpadki.

Energetski izrabi so namenjeni predvsem tisti odpadki, ki jih zaradi tehničnih, okoljskih ali ekonomskih razlogov ni mogoče reciklirati. Mednje sodijo različni kompozitni materiali, večslojna embalaža, onesnaženi materiali ter ostanki po postopkih sortiranja in recikliranja.

V takšnih primerih energijska izraba omogoča pridobivanje toplote in električne energije ter hkrati zmanjšuje količine odpadkov, ki bi sicer končali na odlagališčih. Izkušnje številnih evropskih držav kažejo, da visoke stopnje recikliranja in energijska izraba niso v nasprotju. Nasprotno - države z najbolj razvitimi sistemi ravnanja z odpadki praviloma združujejo učinkovito ločeno zbiranje, visoke stopnje recikliranja in ustrezne zmogljivosti za energijsko izrabo nereciklabilnih odpadkov. Takšen pristop omogoča zmanjševanje odlaganja na najmanjšo možno raven.

Vloga objektov energijske izrabe odpadkov mora biti obdelava preostanka odpadkov, ki ostane po vseh postopkih preprečevanja nastajanja odpadkov, ponovne uporabe in recikliranja. Če je ta pogoj izpolnjen, energijska izraba ne predstavlja konkurence recikliranju, temveč njegov nujen in logičen dopolnilni del v sodobnem krožnem gospodarstvu.

Katere koristi imajo po vašem mnenju mesta, ki so pravočasno vlagala v sodobno infrastrukturo za ravnanje z odpadki?

Mesta, ki so pravočasno investirala v sodobno infrastrukturo za ravnanje z odpadki, danes uživajo vrsto prednosti. Prvič, so neodvisna od tujine pri zagotavljanju končne obdelave odpadkov in s tem bolj stabilna ter stroškovno učinkovita. Drugič, visoke temperature zgorevanja v sodobnih obratih omogočajo pridelavo toplotne in električne energije, ki se napaja v daljinsko ogrevanje ali javno omrežje, kar prispeva k energetski samozadostnosti. Tretjič, taka mesta dosegajo visoke stopnje ločevanja in recikliranja, saj je sistem celostno zasnovan.

Nenazadnje - z dolgoročnim planiranjem se izognejo dragim in zasilnim rešitvam, ki so pogosto okoljsko manj sprejemljive. Mesta, ki imajo urejen sistem ravnanja z odpadki, ne vlagajo zgolj v obdelavo odpadkov, ampak v celoten sistem od preprečevanja nastajanja odpadkov, ponovne uporabe, recikliranja do energijske izrabe odpadkov. Takšna mesta imajo večjo samozadostnost in boljšo pripravljenost na prihodnje izzive na področju ravnanja z odpadki.

Kako pomembna je energetska izraba odpadkov v času energetske negotovosti in visokih cen energentov?

V obdobju energetske negotovosti in visokih cen energentov pridobiva energetska izraba odpadkov dodaten strateški pomen. Odpadki, ki bi sicer zahtevali izvoz ali odlaganje, postanejo lokalni energetski vir.

Sodobni obrati za energetsko izrabo odpadkov proizvajajo toploto in električno energijo, ki se neposredno vključuje v lokalna omrežja. S tem prispevajo k znižanju odvisnosti od uvoznih fosilnih goriv, znižujejo stroške daljinskega ogrevanja za gospodinjstva in industrijo ter krepijo zanesljivost energetske oskrbe.

Z energijsko izrabo lastnih nereciklabilnih odpadkov bi zmanjšali odvisnost od uvoženih fosilnih energentov (zemeljski plin in kurilno olje) ter povečali energetsko samozadostnost daljinskega ogrevanja na 60 odstotkov.

Zakaj je v Sloveniji še vedno prisoten odpor do projektov, povezanih z ravnanjem z odpadki, ne glede na tehnologijo?

Odpor do projektov ravnanja z odpadki je v Sloveniji - in nasploh v Evropi - pogosto posledica kombinacije dejavnikov. Ljudje razumejo in se strinjajo, da je potrebno zagotoviti ustrezno infrastrukturo za ravnanje z odpadki in da so nujni za vzdrževanje čistega okolja, vendar pa si jih pogosto ne želijo v bližini svojega doma.

Skrbi so pogosto povezane z morebitnimi vplivi na okolje, kakovostjo zraka, prometnimi obremenitvami in hrupom, neprijetnimi vonjavami in vrednostjo nepremičnin.

Poleg tega igrajo vlogo pomanjkljiva informiranost javnosti o sodobnih tehnologijah in standardih, primeri slabo upravljanih obratov iz preteklosti ter nezaupanje v institucije. Vemo pa, da odsotnost vlaganj v sodobne objekte z naprednimi tehnologijami pomeni odvisnost od izvoza odpadkov, višje stroške in tudi slabše življenjska pogoje zaradi manjšega nadzora na končnim ravnanjem z odpadki. Prav zato je ključni izziv pri umeščanju objektov energijske izrabe odpadkov in drugih objektov za ravnanje z odpadki doseči širše družbeno soglasje, ki ga lahko dosežemo s transparentnim delovanjem in redno komunikacijo z javnostjo ter strokovnim načrtovanjem, upravljanjem in nadzorom.

Ali lahko projekt v Mariboru razumemo kot odgovor na dolgoročne okoljske in energetske izzive regije?

Projekt energijske izrabe odpadkov v Mariboru je mogoče razumeti kot strateški odgovor na dva vzporedna izziva, s katerima se soočata tako Maribor oziroma širše območje kot Slovenija v celoti. Prvi je okoljski. Maribor in okoliške občine letno zberejo skoraj 70.000 ton komunalnih odpadkov. Kljub vzornemu ločevanju ostane, predvsem po obdelavi mešanih komunalnih odpadkov, del odpadkov, ki ga ni mogoče reciklirati. Ta ostanek danes večinoma izvažamo v tujino in smo tako v celoti odvisni od tujih prevzemnikov. Odvisnost od takšnega sistema je vse dražja in vse manj zanesljiva, čemur smo bili priča v preteklih dveh letih.

Lastni obrat za energijsko izrabo bi omogočil energijsko izrabo odpadkov v količini 50.000 ton tega ostanka letno. S tem bi zaključili krog obdelave komunalnih odpadkov - od ločevanja in recikliranja do končne predelave preostalih frakcij v energijo. To ni alternativa recikliranju, temveč njegova logična dopolnitev.

Drugi izziv je energetski. Pridobljena toplota bi bila neposredno vključena v sistem daljinskega ogrevanja Maribora, kar bi mestu zagotovilo dodaten in stabilen vir energije, neodvisen od cenovnih nihanj na energetskih trgih. Z energijsko izrabo lastnih nereciklabilnih odpadkov bi zmanjšali odvisnost od uvoženih fosilnih energentov (zemeljski plin in kurilno olje) ter povečali energetsko samozadostnost daljinskega ogrevanja na 60 odstotkov. Gre za investicijo, ki ne rešuje le sedanjih operativnih potreb, ampak Mariboru in regiji zagotavlja okvir za trajnostno upravljanje z odpadki in energijo za prihodnje generacije.