Le malokdo ne pozna Ludvika Krambergerja, 88-letnega občana Gornje Radgone, ki pa je, zanimivo, dobršen del življenja preživel v Mariboru. Njegov brat je bil Ivan Kramberger, predsedniški kandidat, ki so ga leta 1992 ustrelili v Jurovskem Dolu. 

Maribor je še vedno njegovo zelo ljubo mesto, saj je tu živel kar 15 let, v tem času pa zamenjal devet naslovov. Kljub častitljivim letom še vedno rad pride v mesto in si zanimanjem ogleda, kaj vse se je spremenilo od takrat, ko ga je prvič obiskal tik po koncu druge svetovne vojne. Tokrat se je skozi mesto sprehodil skupaj z našo ekipo. Najprej smo se ustavili pri Treh ribnikih, eni izmed njegovih najljubših točk, nato nas je pot vodila do priljubljene kavarne Astoria, kjer je bilo nekoč glavno zbirališče mariborske srednješolske mladine - Ezl ek. Ob koncu pa je spomine na mesto obujal na nekoč osrednji ulici s številnimi trgovinami in izložbami - Gosposki. 

Osnovno šolo je končal v Mariboru 

Ludvik se je kot deveti otrok po vrsti rodil v Ženjaku, v današnji občini Benedikt. Leto kasneje je družina zapustila viničarijo in se preselila v lastno hišo v Negovo, kjer sta se rodili še njegovi sestri. To je bilo ravno v času, ko je zgorel negovski grad. Od 11 otrok sta dva zaradi bolezni umrla že v otroštvu, ostali pa so dočakali visoko starost. Ludvikov najstarejši brat je danes star 95 let, naš sogovornik pa bo 19. avgusta dopolnil 89 let.

Osnovno šolo je obiskoval v Negovi. V prvi razred se je skupaj z bratom Ivanom vpisal s šestimi leti. "Po vojni mi dve leti šolanja nista bili priznani, zato sem moral nadaljevati šolanje v Mariboru, na Osnovni šoli Angel Besednjak, ki je takrat delovala v prostorih Druge gimnazije na Taboru. Tako sem dokončal celotno osemletko."

[[image_2_article_89548]]

Z očetom je v mesto nesel kokoši in slišal zgodbo o Hrastovcu 

Ludvik nam pove, da je prvič šel v Maribor davnega leta 1946 kot 9-letni fant, in to peš: "Oče je skupaj z dvema vaščanoma nosil kokoši v Maribor, saj je po vojni v mestu primanjkovalo hrane. Pot nas je vodila skozi Hrastovec. Med potjo sem prvič slišal govoriti o taborišču Hrastovec. Ker je bila tema takrat še tabu, so se odrasli o tem pogovarjali v nemščini. Sam sem dve leti obiskoval nemško šolo, zato sem razumel vsaj del pogovora." 

Kasneje je šel v Maribor tudi sam. Pri 12 letih je na ramenih nesel deset kilogramov orehov iz Negove v Košaški Dol. "Imel sem vrečo, ki so jo držale vrvi v obliki naramnic. Te so močne pritiskale na moja ramena, tako da je bila ta hoja za otroka zelo naporna. Vendar je bil  Maribor zame nekaj posebnega in sem se vsakega obiska veselil. Nekoč sem šel v Maribor peš tudi zaradi gumijastih škornjev. Na deželi smo izvedeli, da jih prodajajo v trgovini Bata (Borovo). Ko sem prišel do trgovine na Partizanski cesti, katere lastnik je bil Čeh, je bila vrsta zelo dolga. Ko sem končno prišel na vrsto, škornjev, ki smo jim rekli bataši, ni bilo več, zato sem se moral bos vrniti domov. Tako, kot sem prišel."

Pot iz Negove do Maribora, ki je bila v tistih časih še makadamska, je Ludvik prehodil v šestih urah. Običajno se je do doma odpravil zelo zgodaj zjutraj, včasih že okoli tretje ure.

Tri mesece se je boril s tifusom 

Ludvik, ki se je izučil za kovača, se je v Mariboru tudi izobraževal. Kot vajenec pri obrtniku Horvatu v Pernici  je obiskoval trimesečna strokovna izobraževanja. Prvič je bil na šolanju v Štorah pri Celju. Spominja se, da je stanoval v internatu Na Lipi. Tam je zbolel za tifusom in tri mesece preživel v celjski bolnišnici na infekcijskem oddelku. "Zanimivo je, da sem mnogo let pozneje v časopisu Večer našel članek, ki ga je napisal takratni primarij oddelka. V njem je pojasnil, zakaj smo zboleli za tifusom. Vajenci smo se prehranjevali v menzi železarne. Vsak dan smo v koloni hodili iz internata do jedilnice. Kasneje se je izkazalo, da je bila za okužbo kriva uslužbenka, ki je v posodi, v kateri je prala solato, opravila malo potrebo. Ker je bila prenašalka bacilov, je prišlo do okužbe hrane, zaradi česar je zbolelo približno 450 ljudi - med njimi številni vajenci, delavci in vozniki. Bolnišnice niso zmogle sprejeti vseh obolelih, zato so del šolskih prostorov preuredili v začasne bolnišnične oddelke. Objekte so izolirali, okoli njih izkopali jarke in izvedli razkuževanje. Sam sem bil zaradi bolezni hospitaliziran tri mesece. Takrat sem močno shujšal in tehtal le še 49 kilogramov."

V Štorah je Ludvik tudi prvič v življenju videl smučarske skoke. Na Petričku so takrat še stale skakalnice, ki jih danes ni več. Prav tako je tam prvič obiskal kino. "Film, ki sem ga gledal, je bila barvna risanka Veselo in brez skrbi. Naslov sem si zapomnil za vse življenje. Med predstavo je zagorelo v dvorani. Zaradi okvare projektorja se je začelo v dvorani močno dimiti, tako da smo morali ven. Na srečo do pravega požara ni prišlo."

Vajeniška kovaška šola je bila na mestu sedanje univerze 

V drugem in tretjem letniku je šolanje opravljal v Mariboru. Vajeniška šola je delovala v stavbi nasproti stolnice, kjer je danes sedež mariborske univerze. V tistem času je stanoval v prostorih nekdanjega samostana na Strossmayerjevi ulici, ki so bili po vojni preurejeni za druge namene. "Vsak dan smo peš hodili od stanovanja do šole. Tam sem preživel dve leti. Ravnatelj je bil Jože Kert, zelo spoštovan pedagog. Moj razrednik pa je bil Rudi Bračič, izjemno zanimiv in dober predavatelj. Spominjam se njegove pripombe pri tehničnem risanju. Ko je eden od dijakov pokazal na narisano odprtino in dejal: »Tukaj je luknja,« mu je profesor odgovoril: »To ni luknja. Luknje imajo frčafele, tukaj pa je izvrtina.«  Po končanem šolanju sem uspešno zaključil vajeniško izobraževanje."

Pri kovaču Horvatu v Pernici je nato opravil zaključni izpit. Izdelal je 'tošn za vage' pri konjski vpregi in pridobil naziv voznopodkovski kovač. Nato se je zaposlil v Tovarni železniških vozil Boris Kidrič v Mariboru. "Takrat zaposlitev ni bila težava. Ko si imel poklic, si službo dobil zelo hitro. Spominjam se prijazne uslužbenke Mare, ki me je sprejela in mi rekla, da lahko z delom začnem že naslednji dan. Za mladega vajenca je bila prva zaposlitev nekaj posebnega."

V Mariboru je zamenjal devet naslovov

Kramberger je v 15 letih bivanja v Mariboru zamenjal kar devet naslovov.

"Zato v mestu zelo dobro poznam devet ulic, kar je več kot v Gornji Radgoni. Tam živim 50 let, pa jih poznam le štiri, pet. Saj jih tudi več ni," nam pove v smehu. 

"Najprej sem stanoval na Strossmayerjevi ulici v internatu. Nato sem se preselil na Dupleško 149, na območje današnje gostilne Lešnik. Kasneje sem živel na Cesti XIV. divizije, od koder sem imel pogled na pokopališče. Zanimivo je, da sem imel pogled na pokopališče kar na treh različnih naslovih v življenju. Pozneje sem stanoval še na Betnavski v barakah, v Preradovičevi ulici v železničarski koloniji, v Ulici heroja Zidanška, prav tako v železničarski koloniji, nato v Ramovševi ulici, Dalmatinski ulici in na koncu v Jocovi ulici."

Stanovanja je bilo po vojni zelo težko dobiti. Ljudje jih niso mogli kar tako najeti ali kupiti. Mnoge vdove in posamezniki, ki so živeli sami, so si dohodek dopolnjevali tako, da so oddajali sobe samskim moškim ali ženskam. Pri teh ljudeh je Ludvik stanoval, imel prenočišče in prehrano ter za to plačevali dogovorjen znesek. Za pranje perila in druge osebne potrebe pa je moral vsak poskrbeti sam. "Tako smo živeli kot podnajemniki in od tam hodili v službo. Ker so se življenjske okoliščine pogosto spreminjale, smo morali večkrat zamenjati bivališče. Zato sem v Mariboru živel na toliko različnih naslovih. Podnajemnikom smo takrat rekli 'purši', izraz pa je izviral še iz nemščine. Ne smemo pozabiti, da govorimo o času po vojni, ko je bilo mesto še močno porušeno in je primanjkovalo stanovanj."

V Nemčijo, da bi se naučil jezika, domov pa z denarjem za hišo

Devet let je delal v Tovarni železniških vozil Boris Kidrič, in sicer v kotlarni kot kovač. Delal je s težkimi stroji, kladivi in stiskalnicami. Zaradi napornega dela si je poškodoval desno ramo do te mere, da si včasih ni mogel niti prinesti žlice do ust. "Takrat sem začel razmišljati, da kot kovač ne bom mogel delati vse življenje. Vpisal sem se na strojno tehnično šolo in jo uspešno zaključil. Po opravljenih izpitih sem ostal v istem podjetju, vendar sem dobil drugo delo. Kot tehnik sem sodeloval pri proizvodnji železniških vagonov za madžarske železnice. Izdelali smo približno dvesto vagonov."

Delal je s kontrolorji iz tujine, predvsem z nemško in angleško govorečimi strokovnjaki. Takrat je ugotovil, da mu primanjkuje znanja tujih jezikov. "Ker sem že znal nekaj nemščine, sem si rekel, da bom odšel v Nemčijo in se jezika naučil v praksi. Tam je že živel moj brat, ki mi je pomagal urediti delovno dovoljenje. Zaposlil sem se v tovarni bakra in tam delal eno leto in en mesec. V tem času sem precej izboljšal znanje nemščine, predvsem pa sem zaslužil veliko več kot doma. Zanimivo je, da sem bil v Sloveniji že tehnik, v Nemčiji pa sem opravljal preprosta fizična dela z lopato, metlo in samokolnico. Kljub temu sem zaslužil petkrat več kot doma. Takšne so bile takrat razlike. V enem letu in enem mesecu sem zaslužil toliko, da sem lahko v Kunovi kupil hišo. Nato sem se iz Maribora preselil tja, čeprav sem še naprej delal v mestu."

Kasneje se je zaposlil v podjetju Bodočnost, zavodu za zaposlovanje invalidov v Mariboru. Tam je bil obratovodja papirnice, kartonaže in knjigoveznice. "Čeprav sem bil strojni tehnik, o papirni industriji nisem vedel skoraj ničesar. Na novo delovno mesto sem prišel zaradi kadrovskih sprememb in sprva sem se bal, da dela ne bom obvladal. A sem se hitro učil in kmalu spoznal vse postopke proizvodnje. Pri tem so mi veliko pomagali izkušeni sodelavci. Še posebej se spominjam sodelavke Malčke Škrabl, ki je v obratu delala že desetletja. Od nje sem se naučil največ. Postopoma sem osvojil znanje o vrstah papirja, gramaturah, tiskarskih postopkih in knjigoveštvu. Takrat je tisk še potekal s svinčenimi črkami, zato je bilo delo precej drugačno kot danes." V naslednjih letih je imel svojo kovačijo v Kunovi, upokojil pa se je v gornjeradgonskem podjetju Elrad. V tistem času se je družina preselila na Šlebingerjev breg v Gornjo Radgono, kjer živi še danes. 

"Takoj mi je bila všeč in pomislil sem, da bi lahko postala moja žena"

Kot samski fantje so imeli Ludvik in njegovi vrstniki veliko prostega časa. Po Mariboru so hodili peš in raziskovali mesto. Obiskovali so Kalvarijo, Tri ribnike, Pohorje, Tezno, Košake in številne druge dele mesta. 

"Posebej rad se spominjam Treh ribnikov. Tu je takrat delovala čolnarna, kjer smo si lahko izposodili čolne. Ure in ure smo se vozili po vodi brez posebnega cilja, samo zaradi užitka. Prav tako je bila čudovita promenada skozi mestni park. To so bili res lepi časi."

V Mariboru je Ludvik spoznal tudi svojo ženo Marijo, s katero je bil poročen dolgih 63 let. "Spoznala sva se na mestu, kjer je zdaj UKC. Takrat sem stanoval na Cesti XIV. divizije in peš hodil v službo v Tovarno železniških vozil Boris Kidrič. Na Pobrežju je bila tovarna pohištva, kjer je delala moja sestra. Tam je delala tudi moja bodoča žena. Prvič sva se srečala na ulici v bližini tovarne. Takoj mi je bila všeč in pomislil sem, da bi lahko postala moja žena. In res se je tako zgodilo. Bila je zelo drobna in suha, vendar ne zaradi kakšnih diet. Takrat ljudje preprosto niso imeli dovolj denarja. Njena plača v tovarni pohištva je znašala približno enajst tisoč dinarjev, od tega pa je za najem sobe v Ramovševi ulici porabila skoraj ves znesek. Ostalo ji je zelo malo za življenje. Ker je delala kot lakirka, je zaradi varovanja zdravja dobivala mleko, kar je bilo takrat običajno pri nekaterih poklicih."

Zanimalo nas je, kam je Ludvik najpogosteje v Mariboru peljal svojo zaročenko. Pravi, da sta hodila v gostilno Pri Lipi, kjer so prirejali plese. To je bilo zelo priljubljeno zbirališče mladih. Obiskovala sta tudi tako imenovano Halo C in na Ruški center za zabavo mladih. "V gostilne sicer nisva pogosto zahajala. Velikokrat sva se sprehajala peš. In ko sva že bila mimo gostilne, sem svojo Marico vprašal, ali bo kaj pila. Prej je nisem upal vprašat."

Iz ruševin na Glavnem trgu so rasle breze

Nadaljuje, da je bilo mesto, ko ga je leta 1946 prvič obiskal, precej porušeno.

"Spominjam se, da je bila poškodovana železniška postaja, pa tudi številne druge zgradbe so bile v ruševinah, predvsem ob Partizanski cesti. Najbolj se spominjam Glavnega trga in njegove okolice. Kot otrok nisem veliko hodil po mestu, zato širše podobe takratnega Maribora ne poznam tako dobro. Kasneje, ko sem v Mariboru živel že dlje časa, sem videl, da so iz ruševin na Glavnem trgu rasle breze, ki so bile že precej velike."

Velikokrat je zahajal v kino Partizan. Ker ni bilo veliko denarja, je bil obisk kina ena redkih oblik zabave. 

"Spomnim se dogodka, ko smo kupovali vstopnice za prve vrste, ker so bile najcenejše. Sedel sem v dvorani in opazil, da je nekaj vrst za mano na tleh ležal denar. Bil je vreden več kot moja vstopnica, čeprav se ne spomnim več, za kakšen znesek je šlo. Nekoga, ki je sedel bližje, sem prosil, naj denar pobere. Res ga je pobral in mi ga izročil. Ni bil ne njegov ne moj, vendar sem tisti dan prišel do nepričakovanega denarja."

Pri Ezl eku so izvedeli vse nogometne rezultate 

Posebej mu je ostal v spominu znameniti Ezl ek, vogal pri kavarni Astoria in pri mariborskem gradu, kjer se je zadrževal zelo pogosto. Bil je član Železničarja, saj je podjetje Boris Kidrič zaposlenim plačevalo članarino za klub, strošek pa so odtegnili od plače.

"Med Železničarjem in Branikom je vladalo veliko rivalstvo. Vedno smo razpravljali o tem, kateri klub je boljši. Mi, ki smo bili povezani z Železničarjem, smo seveda navijali za svoj klub. Ker si časopisov pogosto nismo mogli privoščiti, smo rezultate spremljali drugače. Pri Ezl eku je stala velika tabla, na kateri so bili objavljeni rezultati nogometnih lig. Tam smo izvedeli vse novice o Braniku, Železničarju in drugih klubih. Spremljali smo tudi meddržavne tekme. Takrat je v prvi jugoslovanski ligi igrala celo Nafta iz Lendave, česar se danes marsikdo ne spominja več. Druga pomembna športna točka je bila na Ruški cesti, kjer so potekali boksarska tekmovanja."

"Vsi smo čakali na eno tekmo, vendar je na koncu sploh ni bilo. Sprva nismo vedeli, kaj se dogaja, potem pa so med ljudmi začele krožiti govorice. Športni navdušenci so pripovedovali, da je hrvaški klub, ki je gostoval v Mariboru - ne spomnim se več, ali je šlo za Varaždin ali Hajduk - v hotelu dobil nekakšen pripravek, zaradi katerega so igralci zboleli za prebavnimi težavami. Zato naj ne bi mogli nastopiti. Ali je bila zgodba resnična, ne vem. Vem pa, da tekme tisti dan ni bilo in da je bil to za nas zelo nenavaden dogodek, o katerem se je še dolgo govorilo."

[[image_1_article_89548]]

Na Gosposki je bilo največ trgovin 

Ob koncu se ustavimo na Gosposki ulici. Ludvik pove, da je bila v povojnem obdobju nekaj povsem drugega kot danes. Bila je glavno središče trgovin. V izložbah so razstavljali vse, kar je bilo mogoče pokazati kupcem.

"Že samo sprehod po Gosposki ulici in ogledovanje izložb je bilo zanimivo. Tudi če si nisi mogel ničesar kupiti, si lahko videl vse nove izdelke, ki so prihajali na trg. Po vojni novega blaga skoraj ni bilo. Jaz sem prišel s podeželja v Maribor in bil sem zelo navdušen nad takšno izbiro. Dobil si skoraj vse, kar si potreboval. Gostinskih lokalov ni bilo veliko. Na vogalu Ulice 14. oktobra in v smeri Slomškove cerkve je bila mlečna restavracija. Na desni strani pa je bila znana ribja restavracija. Na koncu Gosposke ulice je bila mesnica Benko, kjer si lahko kupil različne mesne izdelke. Za nas, ki smo imeli manj denarja, je bila posebej zanimiva tako imenovana »pasja radost« – navadna klobasa. Pravi užitek je bil, če si si lahko kupil meter teh klobas."

"Spominjam se dogodka, ko sem nekaj časa občudoval izložbo. Poleg mene je prišla mlada gospodična. Takrat so ženske nosile dolga krila. Medtem ko sem gledal levo in desno v izložbo, sem ji nehote stopil na krilo. Ko je želela oditi, ni mogla, ker sem stal na njem. Zato je rekla: »Hej, ti bik, ne vidiš, kje stojiš?« Odgovoril sem ji: »Oprostite, gospodična. Jaz sem s podeželja. Pri nas nimajo krave tako dolgih repov.« Nato sem šel naprej."

"Če sem iskren, je bil Maribor v petdesetih letih zame nekaj posebnega"

Na vprašanje, katera podoba Maribora mu je bolj všeč - zdajšnja ali tista v petdesetih letih prejšnjega stoletja, Ludvik Kramberger odgovori:

"Če sem iskren, je bil Maribor v petdesetih letih zame nekaj posebnega. Prišel sem kot podeželski fant, star okoli osemnajst ali dvajset let, in vse je bilo zame novo. Ampak rekel bom takole: Maribor imam rad še danes. Z veseljem se sprehajam po mestu. Imam srečo, da mi noge še dobro služijo, zato se pogosto odpravim peš. Z avtobusne postaje do bolnišnice, povzpnem se tudi na Kalvarijo, po stopnicah ali po poti okoli hriba. Posebna je tudi Piramida. Malo se ukvarjam z zgodovino in tam sem našel opeko, enako tisti, ki so jo nekoč izdelovali v opekarni v Radgoni. Na njej je bil žig s simbolom kolesa, kar me je zelo presenetilo. Rad se sprehodim tudi skozi gozd od Treh ribnikov ali po makadamski poti navzgor. Najraje grem od Treh ribnikov, ker tam še vedno vidim podobo starega Maribora, ki ga nosim v spominu."

[[image_3_article_89548]]