Krovna problematika Udarnika je neurejeno lastništvo, ki ni občinsko, temveč državno – z objektom delno upravlja državna agencija DSU (Družba za svetovanje in upravljanje), predprostor, kjer je bil nekoč tudi bar in drugi lokali s storitvenimi dejavnostmi, pa je v posesti privatnih lastnikov. Za prenovo bi bil potreben zajeten finančni vložek, vendar občinski uradniki že v času prejšnjega mandata niso imeli interesa, da bi se sanacija Udarnika lahko realizirala.

Nepremičnina ni bila vpisana, dokler ni bilo prepozno

Udarnik po denacionalizaciji ni pripadal nikomur, kot svojo lastnino bi ga lahko vpisali Kinematografi Maribor, česar pa v petih letih, kolikor je bilo časa za ureditev zadeve, niso storili. Glede lastninjenja stavbe se ni odzvala niti občina, zato je DSU nepremičnino prepisala nase.

Srđan Trifunović, dolgoletni prvi mož Zavoda Udarnik je dejal, da se je tedaj (prepozno) odzval takratni župan Franc Kangler, ki je želel, da DSU objekt vrne zastonj: »A tako to ne gre – kaj ste delali prejšnjih pet let, zakaj tega niste vpisali, za koliko denarja ste oškodovali občane in vse ostale? Ker nenazadnje, mi smo štiri in pol leta plačevali najemnine po 1300 evrov mesečno in za ta denar bi že skoraj odkupili pol dvorane. In tukaj je škoda, ki jo je povzročilo prejšnje vodstvo oziroma tudi Urad za kulturo in vsi, ki so bili vpleteni.«

Možna bi bila menjava nepremičnin

Za ponovno pridobitev Udarnika, bi Mestna občina Maribor lahko z DSU zamenjala za katero drugo nepremičnino, kar naj bi občinski vrh poskušal že pod vodstvom Andreja Fištravca, prav tako pa naj bi ta ideja ostala tudi v sedanji občinski zasedbi. Iz DSU pa odgovarjajo, da se z mariborsko občino do sedaj še nikdar niso pogovarjali o ponovni pridobitvi Udarnika: »DSU je pripravljen objekt prodati ali oddati, za kar si že več let aktivno prizadeva. Mestna občina Maribor pa doslej z DSU, glede objekta, ni vzpostavila še nobenega dialoga.«

Mestna občina Maribor doslej z DSU, glede objekta, ni vzpostavila še nobenega dialoga.

Žiga Brdnik, ki je bil član ekipe Zavoda Udarnik je povedal, da so bili na sestanku pri podžupanu, ki je izkazal interes, da bi se v Udarniku ponovno vzpostavil mestni kino. Po neuradnih informacijah pa smo izvedeli, da MOM mestnega kina ne načrtuje v Udarniku, temveč ali v sklopu načrtovanih novih prostorov Umetnostne galerije ali pa v prostorih na Rotovžu, kjer je bilo nekoč lutkovno gledališče.

Zakaj Udarnik ni mestni kulturni center?

Tudi Kino Partizan je v lasti DSU, a je v najemu mariborske občine, enako bi lahko storili tudi z Udarnikom. Mogoč bi bil tudi neodplačni prenos na MOM, ob pridobitvi predhodnih soglasij Nadzornega sveta DSU in Slovenskega državnega holdinga d.d., kot upravljavca lastninskih upravičenj ter sklepa Vlade RS.

A vendar, če bi stavba prešla v lastništvo občine bi jo bilo potrebno v celoti prenoviti, da bi bil prostor sploh primeren za kakršno koli dejavnost: »Kar pa tudi ni majhen zalogaj, ni malo sredstev. Potem bi se dalo to rešiti tako – na primer naš koncept Zavoda Udarnik se mi je zdel zelo dober, da smo v bistvu bili odprti in to je tudi prostor, ki omogoča recimo jedrsko dejavnost kino, ampak če bi lahko naredili tribune in odre tako, da bi lahko prilagodili tudi drugim dogodkom – še naprej bi lahko bili glasbeni dogodki, mogoče kakšni plesni, gledališki… Udarnik bi lahko bil kulturni center v središču v mesta,« meni Žiga Brdnik.

Odrekli so jim sofinanciranje

Kljub temu, da je bilo kino v izredno slabem stanju, je Zavod Udarnik svoj program izvajal še naprej. Brdnik je izpostavil, da so DSU nekaj let plačevali mesečno najemnino v višini 1300 evrov, a državna agencija v prenovo objekta ni vložila nič. Iz DSU odgovarjajo, da so stavbo prevzeli v zelo slabem stanju in se sanacije nemudoma lotili: »Vzpostavljena je bila etažna lastnina na objektu, popravljena je bila streha, urejene sanitarije, zunanja in notranja vrata, odpravljeno je bilo tudi zamakanje z zadnje strani objekta.«

S svojim delom je zavod na letni ravni dosegel13 odstotkov Mariborčanov, ljubljanski Kinodvor pa privabi 25 odstotkov Ljubljančanov, kar so ekipi Udarnika večkrat očitali. A vendar, Kinodvor ima urejeno lastništvo, deluje kot javni zavod, hkrati pa ima urejene dvorane – kljub zagotovilom DSU, da so dvorano sanirali, marsikdo ni obiskal Udarnika zaradi dotrajanosti dvorane, saj je pozimi v notranjosti pihalo, sedeži so imeli vonj po zatohlem, prav tako pa so bila nenehno zamašena stranišča.

Imeli so načrte za večnamensko dvorano

Trifunović pravi, da so občini leta 2010 pripravili celoten plan sanacije dvorane, s katerim bi povečali število sedežev iz 150 na 230: »Ideja je bila, da bi bila to večnamenska dvorana, ki ima za osnove gibljive slike – film kot tak, ampak hkrati bi bila to izobraževalna dvorana, kjer bi uredili za avdio in video vsebine, da bi lahko prenašali vse koncerte in ostale dogodke.«

V tistem obdobju je bilo mogoče pridobiti več financ preko evropskih sredstev za obnovo kulturne dediščine: »Kar Kino Udarnik nedvomno je. Seveda to pomeni, da bi se nekdo na občini moral s tem ukvarjati in zakaj se ni nihče s tem ukvarjal ne vem,« se sprašuje Trifunović, ki delovanje občine v primeru Udarnika ocenjuje za nezadostno. S strani MOM so se srečevali s poznimi nakazili: »Razpisi so bili prepozno objavljeni in posledično prepozno poslane pogodbe, po katerih ti lahko sploh začneš črpati denar.«

Sofinancerska pogodba je bila prekinjena 2015

V letu 2015 je Zavod Udarnik prejel odločbo, da več ne bodo prejemali sredstev, saj naj ne bi izpolnili programskih ciljev. Brdnik pravi, da so se na to pritožili, a ker so bili za dan prepozni, njihova obrazložitev ni bila obravnavana: »Problematično pa je bilo tudi, da smo mi to izvedeli novembra, se pravi, da smo obratovali že enajst mesecev, ko smo izvedeli, da ne bomo dobili sredstev.«

Obratovali smo že enajst mesecev, ko smo izvedeli, da ne bomo dobili sredstev.

Razpisi so objavljeni marca ali aprila, rezultati so znani junija, sredstva pa je mogoče pridobiti v avgustu ali septembru: »In tukaj je spet ta zgodba z razpisi, da v bistvu cela scena deluje na puf. Pametno bi bilo, da bi se občina dogovorila za prenos lastništva in to uredila tako, kot se spodobi in potem dati v upravljanje nevladniški sceni, da se vzpostavi mestni kino in da se vzpostavijo še tudi drugi programi, ki bi podpirali dodatno dogajanje.«

Kino bi bilo potrebno digitalizirati

Zaradi umika 35 mm filmskega traku je Udarnik potreboval novo opremo. Že leta 2010 je bila sicer ideja, da bi vse mestne občine šle istočasno v digitalizacijo, finančni plan je bil, da bi tretjino za projektor dala občina, tretjina Ministrstvo za kulturo, tretjino pa evropski skladi: »Na nekem srečanju s takratnim županom Fištravcem in vodjo Urada za kulturo in mladino Danijelom Sajkom se je nam gladko povedalo, da mi imamo nacionalni status, vprašanje je, če smo mi v interesu lokalne skupnosti. Samovolja mariborskih uradnikov uničuje kulturo,« meni Trifunović.

Filmi so se umaknili zabavnemu programu

Po prenehanju delovanja Zavoda Udarnik, so prostori kina nekaj časa samevali, nato jih je od DSU najelo Društvo SAK, ki se v večini ukvarja z organizacijo alternativnih glasbenih dogodkov. Prireditve so bile dobro obiskane, a se je tudi ekipa Društva SAK srečevala z raznimi birokratskimi težavami, dotrajanostjo prostorov in nezadovoljstvom bližnjih stanovalcev zaradi hrupa.

Udarnik ima že od začetka letošnjega leta zaprta vrata, a na DSU pravijo, da so z društvom v dogovorih za nadaljnji najem.

Pretekli najemniki si želijo mestni kino

Trifunović meni, da je težava pri SAKu to, da deluje kot društvo in tako z občino ne more skleniti dogovora, da bi jim plačevali funkcionalo: »Tudi mi smo želeli sodelovati z občino, da bi oni prevzeli funkcionalo, kar jo po zakonu lahko. Udarnik bi za občino znal biti prevelik zalogaj v smislu javnega zavoda, neko pametno javno-zasebno partnerstvo bi najboljše pilo vodo.«

Brdnik meni, da bi bilo najbolje najprej obnoviti dvorano in nato vzpostaviti mestni kino: »Smo namreč edino večje mesto v Sloveniji, ki nima mestnega kina, kar se mi zdi, da je sramota in je tudi slabo za samo kulturo v mestu, da nimamo institucije, ki bi se s tem ukvarjala.« Trifunović se strinja, da Maribor mestni kino potrebuje, ekipa Zavoda Udarnik je idejo predstavila leta 2012, a resnejših premikov ni bilo: »Zanimivo je, da je predsednik komisije, ki nam je zavrnila financiranje leta 2015, v letu 2016 postal vodja Art kino programa v Koloseju.«

Konec Zavoda Udarnik

Zaradi poznih nakazil so vedno zamujali s plačili izvajalcem programa. Vmes so tako dolgo čakali na sredstva od EPK, da so od DSU prejeli poziv, da naj prostore izpraznijo. Takrat so se z direktorico EPK Suzano Žilič Fišer dogovorili o tripartitni pogodbi, da bi se Udarniku omogočil najem premostitvenega kredita. Imeli so pogodbo za približno 100.000 evrov, pa niso mogli na nobeni slovenski banki pridobiti kredita v tolikšnem znesku, kljub temu, da se je EPK zavezal, da bo takoj, ko bodo razdeljevali sredstva, Udarnikov kredit odplačali. Takrat so si denar izposodili od privatnega podjetja, da so s svojim delom sploh lahko nadaljevali. Ob prenehanju financiranja pa je Zavod Udarnik moral prekiniti z dejavnostmi in posledično šel v stečaj.

Lokalni plan kulture brez jasnega plana

Najboljši upravni model Udarnika ostaja odprto vprašanje, Brdnik meni, da je najboljša izbira kombinirano vodenje: »Javni zavod je največji garant za financiranje, tako da bi morali najti neko kombinacijo… fiksno financiranje s tako entiteto, da bi bili pokriti – na primer v Ljubljani na tak način delujejo Španski borci. Oni recimo dobivajo od občine krita obratovalna sredstva, potem pa dobijo še ločeno na razpisu za program in na tak način – v javno-nevladniško-zasebnem sodelovanju, da bi bil prostor čim bolj odprt in da bi lahko pritegnili noter čim več različnih iniciativ in društev, posameznikov.«

Glede mestne kulturne politike pravi, da ni strateška, oziroma sprejme neke strategije, ki se jih potem ne drži: »Tak je na primer lokalni program kulture in v bistvu se dosti dela brez nekega jasnega plana, koga, kako in zakaj podpreti. Predvsem bi se morali dobiti vsi skupaj in povezati skupne potenciale in najti strategijo na občinski ravni, kako bi to čim boljše naredili za mesto,« razlaga Brdnik. Kakšna bo dolgoročna usoda Kina Udarnik tako še zmeraj ni znano.