V enoti Doma Danice Vogrinec Maribor na Taboru je bilo v preteklih dneh še posebej praznično. Njihova stanovalka Marjanca Gorenšek Lakota je dopolnila 103 leta, podobno kot doslej, pa je tudi tokrat praznovanje pripravila kar sama. Na svoj rojstni dan je povabila stanovalce in zaposlene v domu, prišli so tudi predstavniki zveze borcev ter krajevne skupnosti, dogajanje pa je znova popestril čarodej Niki, ki jo tudi sicer večkrat obišče in ji krajša dneve v domu. Ob njegovih iluzijah je zelo uživala, prav tako tudi ob veliki torti.
Da so za Marjanco tudi v jeseni življenja značilni veder značaj, neverjetna življenjska modrost in zdrav razum, smo se prepričali tudi sami. Obiskali smo je v njeni sobi na Taboru, kjer nas je prijazno sprejela in nam pokazala cvetje, ki ga je dobila v dar bo rojstnem dnevu. Posebej je izpostavila dve fotografiji - očetovo in svojo iz mladih let. Pričakala nas je urejena, z dostojanstveno držo, in je z veseljem z nami delila življenjske modrosti in svojo zgodbo.
[[image_3_article_92590]]
Rodila se je na majhni kmetiji pri Frankolovem
Po rodu je s celjskega konca. Prihaja iz majhnega kraja Lipa pri Frankolovem, iz 10-članske družine. Vsi njeni bratje in sestre, tudi njena sestra dvojčica Slavica, so že pokojni. Ima le še sedem nečakov. "Imajo me zelo radi in me večkrat obiščejo," nam pove in doda, da jih ima tudi sama rada.
[[image_1_article_92590]]
Očeta je zelo občudovala
Kmečko delo ji nikoli ni bilo tuje, saj se je rodila na kmetiji, ki sicer ni bila velika. Ker pa je bila v hribu, je bilo delo precej težavno. Mama je bila preprosta gospodinja, za očeta pa pravi, da je po njem podedovala dobre gene. Spominja se ga kot velikega strokovnjaka na področju veterinarstva. "Bil je strokovnjak na področju kastriranja živali in velika dobričina. Po hišah ni jemal denarja, velikokrat pa je domov prinesel kakšno klobaso. Klicali so ga Jurček. Poleg tega je bil igralec na domačem odru na Frankolovem. Imela sem ga zelo rada." Starša sta umrla relativno zgodaj, oče pri sedemdesetih, mama pa je dopolnila le 57 let.
Danica Vogrinec je bila njena nadrejena
Po končani osnovni šoli se je, saj se ni videla na kmetiji, vpisala na gimnazijo v Mariboru, opravila več strokovnih tečajev v Ljubljani in se potem zaposlila na mariborskem centru za socialno delo na Taboru. Pri tem je posebej zanimivo, da je bila njena nadrejena v centru zaslužna socialna in družbeno-politična delavka Danica Vogrinec, po kateri ustanova, kjer zdaj Marjanca preživlja jesen življenja, nosi ime. "Danica je bila moja dolgoletna šefica na centru za socialno delo. Bila je eno leto mlajša od mene, umrla je leta 1972 v prometni nesreči na območju Gornje Radgone, kjer sta imela z možem manjši vikend. Tam se je en pijanec zaletel v njun avto. Zelo smo jokali za njo." Med drugim je znana po tem, da je bila pionirka socialnega skrbstva in pobudnica gradnje doma za starostnike na Pobrežju v Mariboru.
Ima se za Mariborčanko, saj tukaj živi zadnjih 60 let. Bila je tudi poročena, njen mož je umrl leta 2004.
Na vprašanje, kakšen je recept za dolgo in kakovostno življenje, Marjanca odgovori: "Potrebno je delati in živeti pošteno. Pri prehrani je treba biti zmeren, mama je za nas vedno pripravlja domače in preproste jedi. Veliko šteje tudi dobra volja, ne smemo pa pozabiti na gibanje. Sama sem bila zelo aktivna, dokler sem zmogla."
[[image_2_article_92590]]
Še vedno rada zapoje
Še vedno je zelo rada med ljudmi. Pravi, da se ob stanovalcih doma zelo dobro počuti in da zanjo zelo lepo skrbijo. Trenutno je najstarejša stanovalka Doma Danice Vogrinec Maribor. Kljub visoki starosti še zmeraj rada kakšno zapoje, posebej ljube so ji narodne skladbe. Na praznovanju 103. rojstnega dne je za svoje goste zapela pesem Zabučale gore. "Vsi v družini, od očeta naprej, smo bili dobri pevci. Ko smo bili vsi zbrani na kupu, smo vedno zapeli."
[[image_4_article_92590]]
Zdravje ji še dokaj dobro služi, samo noge ji, kot pravi, odpovedujejo. Rada pogleda kakšno stvar po televiziji, dobro se počuti na svežem zraku, za prihodnja leta pa si želi smo eno stvar, to je seveda zdravje.
