Prejšnjo soboto se mi je zdelo, da sem v Berlinu. Sploh, ko sem ponoči iskal bankomat v Melju. Haha. Ker sem bil ziher, da aplikacija nima pojma. Kaj te ona ve, kdo te posodablja bankomate za naše firtle? Je pač »zadi«. Gugl pa še bolj. Ja, čisto res, in ko sem tako lazil, sem bil nekaj kakor v Berlinu.
Pa sem, mimogrede, res bil v Berlinu. Dvakrat. Saj ne, da je to neki baš dosežek, da bi se hvalil z njim. Eh. Bil sem itak v tistem zamujenem Berlinu, ki ni bil več tako seksi, poceni, dosegljiv Berlin. Baje, če hočeš doživet tisti epski Berlin, greš zdaj že haufn let raje v Leipzig. Ali pa zdaj že tudi kam drugam. Ali kam pač rečejo. Kot Nemci baje pravijo, da če hočeš nemško pedantnost in točnost, greš v Švico. No, če hočeš doživeti Maribor, pa ne rabiš v katero drugo mesto. Ga ni takega. Zakaj? Zato!
Melja ne moreš sčohat, ne?
Anekdote žurov, ki so se začele na Pobrežju, Studencih, Novi vasi ali kjerkoli drugje so glih tak pristne kot vse druge. Saj Melje gre tudi skozi, čeprav bi najbrž bil nekje bolj dol po spisku. Ker v Melju, saj vemo, tam je vedno rdeča, ne?
Melje je svojevrstni muzej na prostem že dolgo. Sicer pa kot sem pisal v oknu mesta maja lani: Melja ne moreš kar sčohat dol. Melje je plac, kjer bi se aktualna oblast poigravala z idejo, da bi tam delala »novo Pekarno«, čeprav se mi zdi, da nam te »na novo« zgodbe, kaj pa vem, ne ratajo najbolj. Pač, saj ne da želja po obujanju ni okej, dobrodošla, občudovanja vredna, samo duše pač ne moreš naredit na novo. Stvar časa in generacij. Znova in znova.
Zgodovinska maketa
No, do takrat Melje večinoma ostaja muzej na prostem. Brez vstopnine in z redkimi kustosi. Neke vrste zgodovinska maketa mesta, ki je tam, ne pa samo tam, gradilo svojo industrijsko zgodbo, ugled, veličino. Mogoče je Melje po kvadraturi relativno malo, ampak nas je naredilo za »vlke«. In še danes, čeprav najbrž ni bolj »stišanega« dela mesta, zgleda in deluje tako prekleto glomazno. Že s Piramide deluje brutalno veliko. Kot da bi dvignilo roko. Se javilo. Tisti Intesovi silosi, za katere so še najbolj sposobni grafitarji rekli, da bi šli tole štrihat samo, če bi bil kak res velik razpis. Javni. Pa vse tiste hale, kjer kao še je not (marsi)kaj, samo, pssst, ni.
In tako greš na nek rojstni dan, si in nisi v placu, ki v bistvu je odprt samo dejansko ni. »Da neoš napiso ki!« se ti takrat reče in kimaš, samo te prsti srbijo, ker pač nisi mogel in ne moreš iz svoje kože. Pa se ti fajn zdi, ker veš, da folk še kaj prebere. In napišeš. Ker zijaš, kaj vse imamo. Glomazen plac, le en od nekaj štokov. Pa je to samo ena od hal. Keri potencial! Pa žur ni bil baš za na hrbet dol past. Zakaj? Ker za taki žur bi nas moralo bit… Uf. Kaj te vem. Maribor bi moral spet glih ratat fuzbal majster.
Največji hiti
Jedilna čokolada + pivo = dežurna nedelja
Še en bankomat, ki nikoli ne dela? O, smola.
Bližnjice tu, bližnjice tam
Pa saj ni to nič novega, že Eko 8 razstava v nekdanjem MTT-ju je bil še en pokazatelj, kako se da povsem obrniti perspektivo na nekdanje, zdaj pozabljene ponose mesta, na katere nismo sicer pozabili, ni nam obenem tudi ravno nerodno, samo zdi se nam pač kot zgodovina, mimo katere pičimo, ker je pač sedanjost tako neizbežno neoprijemljiva.
In obenem res ne gre zato, da bi v Mariboru iskali, kaj šele našli Beograd, Berlin, Ljubljano, New York, karkoli pač že vam dogaja. Sploh ne. Meni se je samo zdelo, da sem v Berlinu, mogoče, ker sem kot turist upal, da je podhod pri železniški odprt. Ja, je bil. Kaj si nor. Kera bližnjica! Sem se spomnil na dijaške čase, ko je ena sosošolka rekla, da pozna bližnjico od MC-ja do Štuka, tam neki po Smetanovi ali še nižje, pa je kolega pol šele kaki dve leti kasneje rekel, da ni nič bližje kot po Gosposvetski… Samo da je pa lepše.
Maribor je… No, pač, Maribor.
Mi!
To je bila tudi vsa poanta te recimo temu kolumne, ki sem jo za Maribor24 pisal debelo poldrugo leto. Skoraj vselej v nedeljo. Skoraj nikoli na zalogo. Vedno iz tedna v teden. Ker Maribor je tako prekleto živ, da če boš dal nekaj na »lager«, lahko kar pozabiš. Ker te bo butnilo in trofilo nekaj novega. Iz tedna v teden.
Ko sem bil prejšnji teden gost v Špilfederberju, podkastu Vala 202, pri Juriju Drevenšku, ki je včeraj spet vodil Bob leta, sva nekako raje zavila od teme, imenovani Maribor. Nisva ravno laufala bek. Sva se pa nekak spogledala. Ker češ, da nismo edini ali posebni v tem, da premišljujemo svoje mesto. In to povsem drži, ziher, saj to sem vedno dodal v teh tekstih,da res nismo tako posebni, kot bi bilo fajn, če bi bili, in je še bolj ziher, ker niti ne tako neredko tudi res smo, samo ni pa slabo, če si kdaj rečemo, da smo. Posebni, legendarni, samosvoji. Mi.
Kaj se bomo te lagali!
In ko sem šel v torek v mini trgovino tu blizu male tržnice, sem pozno popoldan nezgrešljivo opazil totalno nabasan lokal pri tej trgovini, ki bi mu s ponosom lahko rekli pajzl in to čisto resno mislim kot kompliment. Ker pajzl… To je subkultura, ko subkultur že dolgo ni več. Kaka čaga. No, čaga. Pač, torek. Puno, ono puno-puno. Kot da je zadnjič!
Kar sem potem tudi povedal trgovki, eni tistih, ki se sicer rada meni, samo ni nujno, da rada posluša ali pa pač moraš nabasat na pravi trenutek. In veste, kaj je rekla?
»Kaj pa te majo? Saj pa socialke so že ble…«
E, to je en tistih odgovorov, ko samo zijaš. Ta direktnost. Saj jo moraš tudi izzvat in čisto možno, da je enako v Celju, Kopru, Novem mestu, Kranju. Najbrž je. Ampak mi to rečemo tako… Kaj pa vem. Direktno. V fris. Mimogrede. Kuj tak. Pride z dialektom ali kaj, ne vem. Ampak ona je to rekla tako… Samoumevno. In ko sem potem še dodal, da je sicer to res socrealno, samo da je, kar se najbrž strinjava, tudi malo kislo, sem pokasiral še drugo repliko.
»Ja… Kaj te češ, tak je, kaj se bomo te lagali.«
In za to gre, za odkritosrčnost. Za čustva. Za nas. Za nedelje. Za pisanje. Za Maribor.
Ker Okno mesta je res ob nedeljah vsaj ob pisanju dajalo občutek, da je vseeno tu in tam res lahko vsaki dan – nedelja.
