Če so nas v začetku tedna še razvajale visoke temperature in greli sončni žarki, je današnja jutranja meglica nakazovala, da se bližajo zimski meseci. Kaj to pomeni za bolšjaka? Praktično nič. Malo bolj veselo je ob “štantih” z jedačo in pijačo, spremeni se ponudba, sicer pa nas, zanesenjakov, ki nam je obisk nedeljskega kramarja prešel že nekako v kri, ne prestraši niti tiste malo slane niti temperature pod ničlo.

Za zelje spet kolone

Danes je bilo tako na kramarju ravno tako pestro kot sicer. Spet je dišalo (ali pa smrdelo, kakor vzamete, in kolikor vam prenese želodec ob jutranji uri seveda) malo po kolinah, malo po kislem zelju, in malo po jabolkih. Sicer pa je bil kramar danes spet sezonsko na tekočem. Naslednji teden namreč goduje sveti Martin, ki iz mošta dela vin`, in takrat je marsikje doma gostija, taka prava z gosko ali pa raco, mlinci in rdečim zeljem.

Na kramarju je bilo danes tako mogoče kupiti velike domače glave rdečega zelja za evro in dvajset centov po “kili”, na eni od stojnic pa so bili poleg ostalih domačih testenin v ponudbi tudi domači mlinci. Sicer pa je bil v ponudbi na štantih še sicer rahlo “rezen” mošt, pa domače grozdje. Ravno prav za kosilo na Martina.

Sicer pa se je uradno začela tudi sezona kislega zelja. Dobesedno. Pred tedni so se spet pojavili prvi štanti s to kislo delikateso, danes pa se je pred enim od prodajalcev že vila dolga kolona, kakršnim smo bili priča pretekle sezone. Kislo zelje je tako skorajda že folklora našega mariborskega bolšjaka. Ne samo da je vonj po kislem zelju eden tistih, po katerih bi skorajda lahko že zavohal kramarja, je tudi eden njegovih največjih hitov. Ja, Mariborčani imamo očitno radi to kislo specialiteto.

Sicer pa je bila danes precejšnja ponudba jesenskega sadja, še vedno je bilo mogoče dobiti neretvanske mandarine, za tri kilograme je bilo treba odšteti pet evrov, veliko povpraševanja je bilo tudi po hruškah, ki so bile naprodaj po dva evra in pol za kilogram, na vrhuncu pa je tudi sezona sladkega kakija. Kaki vanilija je bilo mogoče kupiti za približno pet evrov za kilogram.

Božič za ovinkom

Bolšjak pa je tudi sicer z eno nogo že v zimskih mesecih. Tisti najbolj zagriženi smučarji že lahko “oko vržejo” za kakšnim uporabnim parom smuči in pancarjev, ki so jih nekateri prodajalci danes že ponujali na kramarju. Tudi nekaj zimskih jaken se je že našlo, pa “deke”, ki bodo “ziher” prav prišle, ko temperatura še malo pade.

Sicer pa je bolšjak kar malo privzel tiste trgovske “cake”, torej to, da je dandanes bolj verjetno, da božične okraske izbiramo oktobra, decembra pa lahko samo še brskamo po ostankih. 

No, ker se tudi jaz uvrščam med tiste, ki od lanskega božiča odštevamo dni do novega (in že oktobra brskamo po bleščečih in sijočih okraskih, priznam), me danes lučke in smrečke na bolšjaku nikakor niso zmotile, ravno nasprotno. Kar nekako toplo mi je postalo pri srcu, ko se zavem, da je veseli december pa resda za ovinkom. Očitno nas je pač še več takšnih, ki se radi na najlepši čas v letu dobro in “pravočasno” pripravimo.